Veliki Trn - 15. 9. 2025

Ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) - običajno za Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica. Najprej kavica, potem pa z enim avtom, ker nas je pet, na desni breg Save in na meji naše občine proti Lomnemu. 

Ustavimo se pri Cerkvi svetega Andreja na Dalcah 

in naprej proti Velikemu Trnu nadaljujemo pot peš. Lep sončen dan, občasno malo popiha, krasno za hojo. 

Kmalu se nam začnejo odpirati razgledi, uživamo ob cvetju ter znanih in neznanih drevesih in grmih ob poti. Dobrodošel nam je tudi pogovor z domačinom, nad nami pa se že oglaša zvon Cerkve svetega Duha. Izpred nje se razgled še razširi, 

obiščemo pa tudi pokopališče in se spomnemo moje nekdanje sodelavke Lojzke Božič. 

Foto: Vinko Šeško in Ljubo Motore.

Spustimo se navzdol, da cerkev občudujemo še od spodaj, potem pa se vrnemo v center, kjer se v lokalu okrepimo s kavo, Slavica pa nam že drugič postreže z izvrstnim dodatkom. 

Vračamo se po poti prihoda, da vidimo lepe stvari še od druge strani in okrog pol dvanajstih smo v Sevnici.

Uživaško dopoldne!

Posnetek poti.

Video:

Slovenska Bistrica - 9. 9. 2025

Zaradi vremenske napovedi gre skupina Posebna prijateljska potepanja na pot izjemoma v torek in to z vlakom ob 6.40 z Železniške postaje Sevnica. Pet nas je, ena se nam pridruži na Bregu, ena nas čaka v Slovenski Bistrici, veliko se jih je opravičilo zaradi trgatve. Logistika je tokrat malo komplicirana: z vlakom do Celja (prihod ob 7.21), z avtobusom ob 8.25 do Slovenskih Konjic, od tam ob 9.15 v Slovensko Bistrico (prihod 9.41).

Ker imamo v Celju celo uro časa, se sprehodimo po mestu in uživamo ob hortikulturni ureditvi. Ne pozabimo pa tudi kupiti kaj slastnega za naše želodce.

Z avtobusoma je vse v redu in na cilju takoj dobimo vtis, kako raztreseno mesto je Slovenska Bistrica. 

Napotimo se v središče mimo kipov bratov Pučnik, na Trgu svobode občudujemo stavbo Knjižnice Josipa Vošnjaka, zanimivo poslopje nekdanje mestne hiše in Cerkev Marije sedem žalosti. Premami nas tudi izložba s pleteninami in treba je malo prekontrolirati trgovino. Zdaj pa je že zadnji čas za kavo: prijazni nekdanji maneken nam takoj uredi mizo v lokalu Bystro pri cerkvi in opiše veliko izkušenj iz svojega življenja. 

Foto: Marjetka Sagaj.

Pa kava je tudi dobra - ob različnih posladkih prisotnih.

Naš glavni cilj je Grad Slovenska Bistrica, ki nas prijetno preseneti z veličino zgradbe, bogastvom vsebin in splošno urejenostjo. Tri evre po osebi plačamo za ogled, ki traja kar nekaj časa. 

Občudujemo poslikavo Viteške dvorane, stopnišča, kapelice, prostorov za poroke, bukvarne ... 

Zelo bogata je zbirka starih molitvenikov, pa lutk v narodnih nošah sveta, zanimiva je soba praporov s spomini na izgnanstvo, mesto je predstavljeno tudi na starih razglednicah. 

Ogledamo si tudi razstavo o življenju in delu Jožeta Tomažiča, v stari učilnici pa si privoščimo kar delček ure glasbene vzgoje. 

Preseneti nas res bogata zbirka fosilov in mineralov, predstavljeni pa sta tudi rimska cesta in arheološka zbirka z Ančnikovega gradišča, edinstvena je zbirka Petrolejke skozi čas.

Doktorice Zore Janžekovič nas večina ne pozna, je pa bila svetovno znana kot pionirka na področju kirurškega zdravljenja opeklin z lastno izvirno metodo. Rojena je bila v Slovenski Bistrici in v njen spomin sta v Gradu urejeni dve sobi z njenim pohištvom. Družbo ji dela spominska soba Antona Ingoliča, polna knjig, najbolj se čudimo res veliko izdajam Gimnazijke. 

V pritličju obiščemo vinoteko in Arkovo etnološko zbirko, pokukamo pa tudi k stari grajski uri in v bukvarno. 

En posnetek je delo Marjetke Sagaj.

Dovolj ogledov, čas je za malico, za katero si vzamemo čas v zelo na terasi zelo lepo urejene Gostilne pri Martinu. Kar ne da se nam iz nje.

Poslovimo se od Marjetke in z avtobusom ob 14.45 odpeljemo proti Slovenskim Konjicam. Ker se je avtobus za Celje preko Frankolovega pokvaril, se naprej odpeljemo preko Vitanja. Toliko zelenja se že dolgo nismo naužili kot na tej poti. Pravočasno se pripeljemo v Celje, da ujamemo vlak ob 16.36, prestopimo v Zidanem Mostu in smo pred pol šesto v Sevnici.

Kulture in uživanja zelo bogat dan!

Video:

SLOVENSKA BISTRICA

Je manjše mesto v severovzhodni Sloveniji. Je upravno, kulturno in gospodarsko središče Občine Slovenska Bistrica. Ima izredno ugodno prometno lego, saj leži ob avtocesti A1 (Maribor - Ljubljana), obenem pa ostaja pomembno izhodišče za Podpohorske gorice, pohorska smučišča in gozdove. Ugodne življenjske pogoje je mesto nudilo prebivalcem že v davnini, danes pa tod živi in ustvarja 8.181 prebivalcev. Z mestom je zraščeno naselje Zgornja Bistrica, ki delno spada pod Slovensko Bistrico in leži nekoliko višje ob potoku Bistrica na pobočju Pohorja.

Etimologija

Vodno ime Bistrica je slovanskega izvora in izhaja iz občne besede bystrica v pomenu 'hitro tekoča voda', ta pa iz pridevnika bystrъ (hitro tekoč, deroč).

Zgodovina

Slovenska Bistrica velja za eno najstarejših mest na Slovenskem. Mesto je nastalo na križišču cest v smeri današnjega Maribora, Celja in Ptuja na ostalinah rimskega naselja Civitas Nagotiana. Zaradi ugodne lege je kraj zgodaj postal mesto in trgovsko središče. Prvotno naselje so okoli leta 1300 obdali z obrambnim zidom in na vogalih utrdili s stolpi. Mestne pravice je dobilo med 1297 in 1310, ko so tudi dovolili pobiranje mitnine Ptujčanom, ki so vozili blago na Koroško. Kot Slovenska Bistrica se mesto prvič omenja leta 1565, dotlej pa le kot Bistrica. Bistrica je utrpela škodo med turškim ropanjem in tremi požari, ki so ga vsakokrat upepelili. Večino stavb so postavili od 18. stoletja naprej, ko se je kraj zaradi razvoja obrti in furmanstva pričel hitro širiti.

Znamenitosti

Mestu dajejo svojevrstno posebnost:

-Grad Slovenska Bistrica z grajskim parkom

-župnijska cerkev sv. Jerneja;

-cerkev sv. Marije sedem žalosti;

-cerkev sv. Jožefa;

-Marijino znamenje na Trgu Alfonza Šarha;

-zgodovinsko jedro Slovenske Bistrice - današnji Trg svobode;

-iz jugovzhodnega dela tega kraja izvira priimek Moka.

Grad Slovenska Bistrica je grad v mestu Slovenska Bistrica. Danes je grad Slovenska Bistrica osrednji kulturni in prireditveni center mesta in občine. Na ogled so številne stalne razstave, galerija in viteška dvorana s freskami.

Zgodovina

Grad je prvič pisno omenjen leta 1265, ko ga je kralj Rudolf skupaj z mestom izročil grofu Majnhardu Goriškemu (od leta 1286 je bil koroški vojvoda). Leta 1313 je grad prešel v roke Habsburžanom, ki so leta 1355 oddali mesto in grad Slovenska Bistrica v zastavo gospodom Walsee, od 1368 pa Celjskim grofom, posest pa je ponovno postala deželnoknežja leta 1456. Leta 1587 je grad in mesto kupil Hans Vetter, leta 1717 pa so grad kupili Attemsi, ki so ostali lastniki do konca 2. svetovne vojne. V času, ko so imeli grad Attemsi je tukaj bivala slikarka in zgodovinarka Marija Attems.

Grad stoji na severozahodni strani srednjeveškega dela mesta. Najstarejši grad se je naslonil na severo-zahodni vogal mestnega obzidja. Že pred letom 1313 so stolpu prizidali današnji severni trakt. V 16. st. ali celo prej, so gradu, ki je imel do tedaj en trakt, prizidali ostale tri in ga obzidali z obzidjem z obrambnimi stolpiči. Počasi je dobival podobo renesančnega dvorca. Leta 1623 so ga grofje Vetter von der Lilie gradbeno preuredili in je z manjšimi popravki tak še danes. Grajsko poslopje ima trapezast tloris s po enim stolpičem v vsakem vogalu in arkadnim notranjim dvoriščem. Celotno stavbo varuje izsušen zunanji vodni jarek. Ob gradu (na zahodni strani) je lepo negovan park redkih dreves in z gabrovim drevoredom, ki ga je videti še danes in velja za enega najstarejših ohranjenih gabrovih drevoredov v Evropi. Zadnji lastniki - Attemsi, so po letu 1717 notranjost gradu predelali: grad so opremili s poslikanim stopniščem, Marijino kapelo in razkošno viteško dvorano. Južno od dvorca so prizidali tudi nova gospodarska poslopja. Grad je preživel manjši požar.

Razstave

Stalne razstave: rimska cesta Celeia – Petovio, razstava Ančnikovo gradišče, Arkova etnološka zbirka, zbirka vin bistriških pridelovalcev, zbirka molitvenikov, zbirka petrolejk, soba praporov, zbirka lutk v značilnih nošah sveta, Pajtlerjeva zbirka fosilov in mineralov, zbirka mineralov občin Slov. Bistrica in Oplotnica, kamnine Pohorja, Ingoličeva spominska soba, Tomažičeva spominska soba ter Grajska dimnica s staro grajska uro. Tu so tudi likovni saloni, poročna dvorana galerija Grad in viteška dvorana, v kateri potekajo različne kulturne prireditve.

Vir: Wikipedia.

Ptuj in Mestni Vrh - 8. 9. 2025

Danes gre Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica s sedmimi prisotnimi bolj zgodaj na pot: z vlakom ob 5.28 proti Mariboru. V Račah prestopimo  

Foto: Vinko Šeško.

in na Ptuju smo okrog osmih. 

Foto: Vinko Šeško.

Najprej kavica v lokalu na Avtobusni postaji Ptuj, potem pa proti Mestnemu Vrhu. 

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Pri Cerkvi svetega Ožbolta si ogledamo vodoravno sončno uro - poklon Turističnega društva Ptuj ob 30-letnici samostojnosti Slovenije (2021). 

Korakamo ob šoli, skozi naselja, ob gozdu, potem pa bolj strmo v hrib. 

Proti vrhu se začenjajo vinogradi, kjer trgajo zgodnje grozdje, ostalo pa še zori in kaže na lepo letino. 

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Vrh hriba je Gomila s klopco za zaljubljene in lepim razgledom na Ptuj in okolico. Na tem lepem mestu si privoščimo malico, potem pa zavijemo na sosednji greben, 

ki nas preseneti z Vinogradniškim muzejem Stara preša (odprt za konec tedna in po dogovoru) in lepo predstavljenimi vrstami trt. 

Niže je zanesenjak uredil Železniški park Ptuj - kar daleč od delujoče železnice. 

Precej utrujeni od pretežno asfaltne ceste se ustavimo v lokalu Doma upokojencev, kjer si namočimo grla in si odpočijemo.

Vlak iz Madžarske za Ljubljano ob 14.25 je točen, v Zidanem Mostu prestopimo na drug mednarodni vlak in okrog štirih smo v Sevnici.

Lepi občutki z dobro družbo med bogatimi vinogradi.

Video:

Maribor - 3. 9. 2025

Enajst nas od skupine Posebna prijateljska potepanja vstopi na vlak ob 6.31, ena je že na vlaku, ena vstopi v Radečah, ena v Celju, petnajsta nas že čaka v Mariboru, 

kamor z nekaj zamude prispemo nekaj po pol deveti. 

En posnetek: Marta Brežan.

Najprej se sprehodimo do stenske poslikave Ukrajinka, potem pa sedemo h kavi v Kavarni Astorija, kjer nam postreže res prijazna natakarica.

Po zahodnem delu Mestnega parka se napotimo proti Kalvariji in začnemo hoditi po Naravoslovni poti Piramida - Kalvarija. 

En posnetek: Marta Brežan.

Vzpenjamo se mimo kapelice, potem pa na ploščad Pri sedmih hrastih, od koder se nam odpira pogled na mesto in Pohorje. 

Posnetki: Majda Plevnik in Marta Brežan.

Pot nadaljujemo skozi vinograde z zorečim grozdjem vse do stopnic, ki jih nekateri tudi malo preizkusijo, potem pa se vrnejo na prvotno stezo. 

Po gozdu pridemo do Cerkve svete Barbare, 

Foto: Majda Plevnik.

potem pa se spustimo spet v dolino. Čaka nas kar strm vzpon na Mestni vrh 

in spust do Mestnega parka. Dovolj hoje, zaslužimo si malico! 

Mimogrede si ogledamo še razstavo o odpisanih na ograji Muzeja narodne osvoboditve in krešejo se različna mnenja o tej temi.

Najemo in odžejamo se v že večkrat obiskanem lokalu Tri faze, kjer nas vedno gostoljubno sprejmejo.

Sedem se jih odloči za pot domov, osem pa najprej spet uživa ob kavi v Astoriji, potem pa nadaljuje Naravoslovno pot. Skozi Mestni park hodimo, potem se dvignemo na greben in po njem lepo po senci proti Piramidi. Lesene klopi ob mizi nas premamijo, da posedimo, si privoščimo prigrizek in malo klepeta. 

S Piramide se spet zazremo na Maribor in ugotavljamo, kje je kaj. 

Pot navzdol nas razžalosti in razjezi: vinogradi na tej izjemni lokaciji so še vedno v pušči.

Vlak ob 17.20 nas že čaka, v Zidanem Mostu prestopimo, okoli pol osmih smo v Sevnici.

Bogat - s soncem in pozivno energijo obsijan dan!

Video:

MARIBOR

100 tisoč prebivalcev, včasih tudi 120. Nadmorska višina 275 metrov, Sevnica 183. Obkrožajo ga Mariborsko Pohorje (vzpenjača od 1957), Meranovo, Pekrska gorca, Kalvarija, Mestni vrh in Piramida. Mesto je neformalna prestolnica Slovenske Štajerske ter velja za gospodarsko, finančno, upravno, izobraževalno (včasih edina modelarska šola za Jugoslavijo), kulturno, zdravstveno, trgovsko in turistično središče celotne severovzhodne Slovenije. Univerza, Nadškofija, višja  sodišča, Univerzitetni klinični center, letališče. Včasih je bila tu edina modelarska šola za celo Jugoslavijo(podatek Marte Brežan).

Maribor se kot lokacija gradu v znanih virih prvič omenja 20. 10. 1164, kot naselje 1209, kot mesto pa 1254. Zaradi ugodne strateške lege se je hitro razvijal, še zlasti v 19. stoletju in do 20. stoletja postal pomembno industrijsko središče z lego ob železniški progi. Mesto je ostalo pod oblastjo Habsburške monarhije vse do leta 1918. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je Maribor zapadel v gospodarsko krizo zaradi zapiranja tovarn.

Najstarejši doslej znani sledovi poselitve mariborskega okoliša segajo v pozno 5. tisočletje pred našim štetjem - začetek bakrene dobe (najdišča Malečnik, Radvanje, Spodnje Hoče). Izkopanine iz vseh naslednjih stoletij. Območje današnjega Maribora je bilo v začetku 12. stoletja del mejne grofije frankovske države. Da bi nadzorovali vhod v Dravsko dolino pred madžarskimi vpadi so na današnji Piramidi postavili trdnjavo, grad, ki se v dokumentih prvič omenja 20. oktobra 1164 kot castrum Marchburch. Ime izvira iz pojma grad v marki, oziroma v nemščini Burg in der Mark ali Markpurg, Markburg in kasneje Marburg. Vendar pa je grad verjetno stal že pred datumom, saj se Bernard Mariborski, mejni grof Podravske krajine iz rodu Spanheimov, s predikatom Mariborski omenja že leta 1124. Maribor je kljuboval obleganjem Matije Korvina leta 1480 in 1481 ter obleganjem Otomanskega cesarstva leta 1532 in 1683.

Prvi zapis slovenskega imena Maribor je delo Stanka Vraza in sicer v pismu Ljudevitu Gaju 10. novembra 1836. Vraz je ime preprosto priredil iz nemškega Marburga tako, da je obdržal prvi del besede Mar, nemški burg pa spremenil v slovenski bor - in sicer po zgledu, kakor so Nemci iz Branibora izpeljali Brandenburg. Sprva je sicer uporabljal obliko Marbor, kasneje pa dosledno le Maribor. Po letu 1838 so pričeli ime Maribor uporabljati tudi Vrazovi prijatelji. Zaradi odpora predvsem med Slovenci je borba za uveljavitev imena trajala naslednjih 25 let. Šele leta 1861, ko je tedanji državni poslanec Lovro Toman, politik in pesnik, avtor prvega slovenskega necenzuriranega tiska, izdal pesem Mar i bor ter dal imenu tudi pomen, se je ime uveljavilo med Slovenci. Slovensko geslo mesta je tako postalo Mar i bor - mar mi je i(in) bor-im se za to mesto.

Po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je nemška vojska že 8. aprila zasedla Maribor. Kot večina severne Slovenije je pripadel nemški okupacijski coni. 26. aprila 1941 je Maribor obiskal Adolf Hitler, vodja Nemškega rajha. Maribor je bil poleg Pariza edino mesto izven meja Nemškega rajha, ki ga je Hitler osebno obiskal po zasedbi. »Napravite mi to deželo spet nemško!» Okupatorska represija je bila v Mariboru posebej huda: raznarodovalna politika, več kot 5000 Mariborčanov je bilo hitro izgnanih v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo, množično streljali talce kot povračilni ukrep za nemške žrtve NOB. 2. oktobra 1942 so v Mariboru na dvorišču sodnih zaporov ustrelili 143 talcev, kar je bil največji pomor talcev med drugo svetovno vojno na Slovenskem (pokopani v Gradcu, tudi Savo Kladnik). Streljanja talcev je bilo še več.

Maribor je bil do druge svetovne vojne najhitreje razvijajoče se mesto v državi. Prevladovali so industrijski obrati v Melju, kjer še danes stoji veliko pomembnih industrijskih obratov. A med drugo svetovno vojno, ko ga je zavzel okupator, so ga zavezniški bombniki bombardirali, da je postal eno najbolj uničenih mest v Jugoslaviji, saj je bilo porušenih kar 47 % vseh stavb. Bombardiranja so se pričela 7. januarja 1944 (letalske alarme so sicer sprožali že od 9. septembra 1942). Na Maribor je bilo v 28 bombnih napadih odvrženih več kot 15.000 bomb, ki so skupaj terjale življenje 482 civilistov in jih ranile 352. Mnogo prebivalstva se je zaradi varnosti pred bombardiranji preselilo na podeželje. Zavezniki so Maribor zadnjič bombardirali še 12. aprila 1945. Okupatorska politika je bila ob samem koncu vojne izjemno nasilna, saj je imel Maribor velik strateški pomen za umikajoče se enote sil osi. Zadnje nemške vojaške enote so Maribor zapustile 9. maja zjutraj, od večjih jugoslovanskih mest je bil Maribor osvobojen zadnji. Večino nastale škode so uspeli popraviti šele po letu 1950.

Piramida (386 metrov) z ruševinami nekdanjega gradu Marchburg (Bernard Spannheim: grad v marki – obmejni grofiji), prvič omenjenega leta 1164 (obramba pred Madžari). 1560 so ga renesančno obnovili, 1790 porušili. Iz ostankov materiala so 1784 postavili piramido, ki jo je leta 1821 uničila strela. Takrat so v spomin na lokacijo gradu postavili Marijino kapelico. Prva omemba vinogradov na tem griču: 1243. Naravoslovna učna pot Piramida – Kalvarija (pet kilometrov, dve do tri ure).

Mestni vrh (348 metrov): vinogradi, postavijo klopotec.

Kalvarija (375 metrov): romarska pot s kapelicami (prazne, en kip je v cerkvi), na vrhu Cerkev svete Barbare, ki so jo postavili v zahvalo pred kugo rešeni leta 1683. Niže je razgledišče Pri sedmih hrastih, že pred sto leti priljubljena izletniška točka meščanov, ki so jo v letih 1894/96 priključili Mestnemu parku. Kalvarija je bila bolj nemška, slovenska pa Pekrska gorca. Od Škofijske gimnazije vodi na plato Kalvarije 454 betonskih stopnic: 210 metrov so dolge, premagajo višino 80 metrov s povprečnim naklonom 20 stopinj. Po njih prirejajo tudi tekmovanja, nočne teke. Mariborska kmetijska šola jih je zgradila leta 1956 za dostop do vinogradniških površin, večkrat so jih obnavljali, Mestna občina zdaj razmišlja o temeljiti  obnovi.

Mestni park s petimi ali celo šestimi ribniki obsega več kot pet hektarov, urejati so ga začeli leta 1872, prej so bili tu srednjeveški ribniki za napajanje vodnega kanala ob obzidju. Vzhodni del so morali ob urejanju izsušiti. Po prvi svetovni vojni je bil tu paviljon s teraso, garderobami in čolnarno. Leta 1972 so ukinili čolnarjenje in drsanje. Tu raste več kot 150 vrst dreves in grmovnic iz vsega sveta. Zasaditev je na angleški način s travnatimi in vodnimi površinami. Akvarij so ustanovili leta 1953: 39 akvarijev, 120 vrst rib, 50 vrst plazilcev in dvoživk.

Mestni grad iz dveh delov: grajska bastija (del mestnega utrdbenega sistema) in upravni dvor deželnega kneza grajen 1478 – 1481. Leta 1620 rezidenčni grad z viteško dvorano in loretsko kapelo (votivne slike), 1933 ga prevzame mestna občina, od 1938 Pokrajinski muzej.

Hutterjev blok: Josip Hutter (1889 – 1963) je bil po rodu Kočevski Nemec (okoli 1330 naselili Ortenburžani s Koroške in Tirolske). Bil je ustanovitelj in solastnik mariborske tekstilne tovarne Hutter&drug (njegov poslovni partner in drugi lastnik je bil Richard Poche). Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1926 in je kmalu postalo eno najuglednejših, najsodobnejših in najbolj uspešnih mariborskih tekstilnih podjetij, ki je leta 1940 zaposlovalo 1600 delavcev in delavk. Po drugi svetovni vojni so iz njega nastala tri podjetja: MTT, Svila in Pik. Kot filantrop (človekoljub) je postal znan po skrbi za svoje delavce. Ko so v drugih tovarnah stavkali, jim je priporočil, naj tudi oni, čeprav nimajo razloga za to, da ne bodo stavkokazi. Zanje je, med drugim, ustanovil poseben pokojninski sklad, zgradil delavsko kolonijo na Pobrežju in sodoben stanovanjski blok v mestu. Gradnja tega štiri do pet nadstropnega stanovanjskega »velikana« z osmimi vhodi na štiri ulice in notranjim dvoriščem za pralnice, sušilnice, likalnice, kurilnico za centralno kurjavo (141 stanovanj: garsonjere do pet in pol sobnih) je potekala v letih 1940/45, Hutter je plačal tudi marmor travertin za fasado, ki pa so ga leta 1945 »ukradli« Ljubljančani in krasi poslopje Pošte v bližini Železniške postaje Ljubljana. Blok je imel tudi zaklonišča in ene prvih dvigal v Mariboru. Hutter je bil ustanovni član najstarejšega slovenskega rotary kluba, Rotary kluba Maribor. Kot občinski svetnik je pred drugo svetovno vojno aktivno sodeloval v mariborski občinski politiki. Leta 1945 so zakoncema Hutter zaplenili premoženje, Josip Hutter pa je bil nekaj časa tudi zaprt. V petdesetih letih sta zakonca Hutter dobila dovoljenje za izselitev v Avstrijo, kjer je nato Josip Hutter do smrti živel v skromnih razmerah. Leta 1993 je Hutterjev sin Josip Rudolf po vojni nacionaliziran kompleks dobil vrnjen v naravi in ga nato prodal mariborski mestni občini; ta je poskrbela za prenovo zunanjščine Hutterjevega bloka in ometane fasade dala prebarvati v oker barvo, posamezne arhitekturne poudarke oziroma pasove pa v rdečkasto-rjavo.

Frančiškansko cerkev Marije Matere usmiljenja (ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji, prva v Avstroogrski) in samostan z značilno opečnato fasado so gradili v letih 1892/1900 na mestu kapucinske cerkve. Glavni oltar je iz 17 vrst marmorja. Tu je bil pokopan Anton Martin Slomšek, kasneje so posmrtne ostanke prenesli v Stolno cerkev.

Stolna cerkev svetega Janeza Krstnika ima začetke v letu 1248, dozidave v 15., 17. in 18. stoletju.

Glavni trg z Mestno hišo iz leta 1515 in Marijinim ali kužnim znamenjem iz 17. stoletja. Kuga je v letih 1680/81 terjala življenje več kot 300 prebivalcev od tisoč (po drugih podatkih petino).

Sodni stolp: osnova je iz leta 1310, bil obrambni stolp ob obzidju. Večkrat so ga dozidali, v 16. stoletju je dobil trdnjavsko obliko. Zdaj tu prirejajo koncerte. Zraven je nekdanji Minoritski samostan iz 13. stoletja, ukinjen leta 1784 z jožefinskimi reformami. Leta 1927 vojašnica, zdaj Lutkovno gledališče.

Lent je stari del Maribora ob Dravi. Ime Lent izvira iz stare nemške besede Lander, kar pomeni prostor za pristajanje, saj je bilo tu pomembno pristanišče, kjer je letno pristajalo do 1100 rečnih splavov. Tu je stala zelo pomembna vodna utrdba - Dravske Benetke. Nastala je v 16. stoletju. Leta 1919 so Lent poimenovali v Pristan. V 80-tih letih 20. stoletja so začeli Lent načrtno obnavljati in danes ga poživljajo številne gostilne, kavarne, obnovili pa so tudi starejše hiše, kar daje Lentu čar starinskosti. Daleč naokoli je znana okrog 450 let stara vinska trta sorte žametovka ali modra kavčina, ki je najstarejša na svetu in še danes rodi. Posadili so jo ob koncu srednjega veka, ko so Maribor oblegali Turki (1532, 1683). Leta 2004 je bila vpisana v Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov.

Vodni stolp iz leta 1555, zdaj vinoteka.

Spomenik knezu Koclju (820 – 876) – slovanski knez Spodnje Panonije.

Narodni dom so zgradili v letih 1898/99 po vzoru mestne hiše v Pardubicah (Češka) v neorenesančnem stilu. Bil je sedež slovenskih organizacij v takrat večinsko nemškem mestu. Zdaj služi kot prireditveni prostor.

Mariborska sinagoga je ena najstarejših še ohranjenih sinagog v Evropi in ena od dveh (druga je v Lendavi) še ohranjenih v Sloveniji. V srednjem veku je bilo mesto center judovske skupnosti v tem območju. Prva omemba mariborskih judov sega v leto 1277, ko so zapisali, da živijo v judovskem getu. Geto je bil lociran v jugovzhodnem delu mesta in je na vrhuncu obsegal veliko število ulic in del mestnega centra, prav tako del glavnega trga. V getu je bila sinagoga, judovsko pokopališče in Talmudska šola. Po izgonu Judov je bila to Cerkev Vseh svetih (1501), zdaj razstavni prostor. V Židovskem stolpu iz leta 1465 je trenutno Foto galerija.

Zanimiva je stenska poslikava iz letošnje jeseni na steni garaže, okrog katere so različni komentarji, ker jo je naslikal mladi ukrajinski umetnik Konstantin Kachanovski (v štirinajstih dneh) in prikazuje Ukrajinko. Njegov namen pa je bil zahvala Sloveniji za vso pomoč Ukrajini, Ta podoba simbolizira predanost in ljubezen do lastne države ter s simboličnimi maki spoštovanje do tistih, ki so zanjo dali svoja življenja. Ideja za poslikavo je prišla s strani prostovoljcev Društva Ukrajincev v Sloveniji Razom. Na steni načrtujejo poslikave še iz drugih pobratenih mest, ta umetnina je povezana s pobratenim ukrajinskim mestom Harkov.

Lokal Luft - 11. in 12. nadstropje Hotela Slavija. Prvotni hotel so zgradili leta 1963, bil je znan po imenitnih plesih, konec leta 2001 pa je zašel v finančne težave. Kupil ga je privatnik in ga preuredil do leta 2011 v Poslovni center Slavija, večinoma s pisarnami, spodaj pa garažna hiša. Zdaj sta v tem sklopu tudi 102 hotelski sobi.

Trafika - Muzej za enega, kamor prijazno povabi zgodovinar Jan Malec Svetel. Razloži zgodovino te trafike, z neverjetnim žarom predstavlja njen pomen kot srečevališča za "šimfanje". Ob tem mimogrede naniza zanimive podatke in zgodbe o Mariboru. 

Botanični vrt Univerze v Mariboru: Najstarejši del so prazgodovinske gomile, ki predstavljajo kulturno krajino že tri tisoč let. Stari del botaničnega vrta je bil zasajen konec 19. stoletja kot zasebna zbirka. Od leta 1994 so začeli intenzivno razvijati botanični vrt. Leta 1999 je bil vrt mednarodno priznan in sprejet v združenje botaničnih vrtov izvajalo se je izobraževanje, raziskovanje in ohranjanje rastlinskih vrst. Nastajale so zbirke lokalnih ogroženih rastlinskih vrst, samoniklih gospodarsko pomembnih gozdnih rastlin, prvi osnutki genske banke in pospeševanje sonaravnega turizma. Nekdanji vojaški objekti so bili preurejeni v uporabne prostore. Urejene so bile pohodne poti, sanitarije za obiskovalce in večnamenski prostori za predavanja, delavnice in razstave. Načrtovana je bila tudi gostinska ponudba. Uradna otvoritev vrta je bila na Dan parkov, 24. maja 2002 leta.

V južnem delu Botaničnega vrta UM se razteza gomilno grobišče iz starejše železne dobe. Tukaj so v času med koncem 9. in sredino 6. stoletja pr. n. št. svoje umrle pokopavali prebivalci utrjene naselbine Poštela na Pohorju. Zbirka užitnih in uporabnih rastlin je nazorna kolekcija najpomembnejših poljščin in uporabnih rastlin, ki jih je človek na območju prostora prideloval in uporabljal skozi opisana prazgodovinska in zgodovinska obdobja. Arheološka razstava ‘Kako so živeli…’ nas popelje na sprehod skozi (pra)zgodovino območja severovzhodne Slovenije in avstrijske Štajerske od mlajše kamene dobe do srednjega veka. V Botaničnem vrtu ohranjajo in varujejo rastlinske vrste, gojijo 75 ogroženih rastlinskih vrst, izvajajo raziskave … Tu se je mogoče sprostiti ali najti ideje za ureditev vrta ali parka.

Mrtovec in Lisičje Jame - 1. 9. 2025

Po dveh mesecih in pol poletnega premora se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica spet zbira ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). No, pet minut pred osmo: tako, da lahko ujamemo cenejšo kavo in pecivo pri lokalu Ježek, ki ima ta dan ponovno otvoritev. Osem nas je: poklepetamo, delamo načrte ...

Foto: Vinko Šeško.

Ne bi šli kam daleč, se odločimo in z dvema avtomobiloma zapeljemo do teniškega igrišča v Mrtovcu. Nenavadno ime: baje so tu v času kuge vsi pomrli. Više pa je Živa Gora, tam je ostal en živ. 

Napotimo se po lepi senčni gozdni poti, ki se rahlo dviguje. 

Potem nas premami odcep v levo in Marjana se spomni, da je to smer Olginega in Janezovega čebelnjaka. Pokliče ju in po kratki bolj divji poti smo na cilju: 

romantična lesena hiška s panji, pod njo pa sadovnjak. Ko se nehamo čuditi praktični in okusno urejeni notranjosti, sedemo k pojedini. 

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Prisrčna hvala, gostitelja!

Čebele v panjih so pridne: če jih je več skupaj, se ubranijo tudi kakšnega sršena, samo ena čebela pa mu je lahek plen. 

Seveda je treba raziskati tudi okolico: veseli smo kostanja, ki bo bogato obrodil, prepoznavamo skorš, ki ga res redko vidimo ... 

Spustimo se med hiše, občudujemo razgled na Orehovo in proti Sevnici ter počakamo na avtobusnem postajališču na šoferja, ki gresta iskat vozila.

Kratko - a sladko! Uspešno smo začeli novo sezono pohodov.

Video:

Slatna - 29. in 30. 8. 2025

Običajno zbujanje ob petih, potem dežuranje pri zajtrku ob šestih, ob sedmih pa se odpeljemo proti Kranjski Gori. Pričakujemo slabše vreme, zato danes nekaj bližjega in krajšega. Parkiramo na začetku ceste v dolino Krnica in pešačimo po lepo urejeni cesti. 

Spremlja nas tok poskočne Velike Pišnice, družbo pa nam delajo tudi krave, ki iščejo borno pašo. 

Kar štiri kilometre in pol pešačimo do Koče v Krnici, potem pa še toliko nazaj. 

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Pri koči se nam prileže dezinfekcija, tu je pa tudi prilika, da želimo slavljencu Lojzu vse najboljše ob rojstnem dnevu.

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Vreme se kar drži, zato se ustavimo še ob Jezeru Jasna, se sprehodimo in fotografiramo.

Malica pa nam pripada šele na Zelencih: s stolpa imamo ob njej res lep razgled.

Foto: Vinko Šeško.

V Zavetišču malo lenarimo ob aperitivih, kapučinih in pecivu. Za večerjo imamo spet okusno enolončnico, slavljenec pa nam postreže s slastnimi torticami. Tudi ta večer ne manjka pesmi in celo plesa.

Foto: Vinko Šeško.

Sobota zjutraj je čas za slovo: pospravljanje, še zadnji posnetek in odhod domov. 

Prisrčna hvala vsem za prijetno druženje! Z grenko mislijo, če se bomo v bodoče v Slatni še tako dobili.

Video: