Skupina Posebna prijateljska potepanja danes spet lahko dlje časa spi, ker gre na pot šele z vlakom ob 11.38. V oblačnem vremenu se nas na Železniški postaji Sevnica zbere osem, dve se pridružita v Radečah in dve v Celju. Vlaki imajo ravno toliko zamude, da ne čakamo pri prestopanju v Zidanem Mostu in Celju. Na vlaku se pogovarjamo o Šoštanju in razstavi, ki jo gremo gledat.
Šoštanj nas pozdravi s soncem, ki ga malo zakriva dim iz največje elektrarne v Sloveniji, Termoelektrarne Šoštanj. Od leta 1959 že deluje, ves čas so jo dograjevali, nastajajo pa problemi s količino potrebnega premoga in predpisi Evropske Unije. Zaenkrat jih rešujejo z uvozom premoga in sklicevanjem na funkcijo toplarne za Velenje in Šoštanj. Res pa je tudi, da so sposobni sami pokriti polovico vse potrebne električne energije za Slovenijo.
Šoštanj ima okrog tri tisoč prebivalcev, je sedež občine z 8.800 prebivalci, njegov pomen pa je zasenčilo sosednje Velenje. Kraj je bil omenjen v 12. stoletju, v 14. stoletju postane trg. Ime izhaja iz izraza Schönstein (Lepi kamen), gradu, od katerega je ostal samo še stolp in nekaj ruševin (Pusti grad). Iz kašče pod njim so v 18. stoletju napravili Graščino Turn, ki je lepo obnovljena, od graščine v trgu pa po požaru ni nič ostalo. Sicer pa je v mestu najstarejša stavba Cerkev svetih Mohorja in Fortunata, katere osnove segajo v leto 1300.
Razgledamo se po mestu, potem pa nam zadiši malica po osem ali devet evrov v Gostilni in pizzeriji Kajuh. Zraven je lepa zgradba Kajuhov dom, iz 19. stoletja v neorenesančnem slogu, v kateri se je leta 1922 rodil Karel Destovnik Kajuh. Krožišče pred njim krasijo živo pisane mačehe, v parku pa so že obešeni okraski za veseli december. Sprehodimo se ob Paki, pokukamo proti nekdanjemu kompleksu Tovarne usnja in Muzeju usnjarstva na Slovenskem, potem pa krenemo proti Ravnam. Lepo po pločniku ob sicer prometni cesti, občudujemo pa lahko v okolici hribe: Smrekovec, Sleme in Uršljo goro, ki ima belo kapo.
Nekaj nad dva kilometra je do Dvorca Gutenbuchel, do katerega smo namenjeni.
Kmalu ga zagledam na gričku v parku ob gozdu. Njegov začetek sega v 16. stoletje, izmenjalo se je zelo veliko lastnikov, leta 1925 je prišel v last družine Vošnjak (lastniki Tovarne usnja), ki ga je do leta 1931 temeljito preuredila, uredila park z egzotičnimi rastlinami, bazenom, steklenjaki ... Po drugi svetovni vojni je bil nacionaliziran, od leta 1963 do 2013 je nudil streho oddelku Psihiatrične bolnišnice Vojnik, leta 2006 je bil proglašen za kulturni spomenik. Družina Vošnjak zanj ni zahtevala odškodnine pod pogojem, da služi ljudem. Leta 2015 so ga obnovili in začeli prirejati Adventne pravljice, nekajkrat tudi velikonočne. Glavni kreator razstave je Simon Ogrizek, svetovljanski mojster urejanja cvetja, predsednik mednarodne cvetličarske zveze Florint.
Na stavbi nas pozdravijo velike rdeče zvezde, ob štirih pa za osem evrov vstopnine stopimo v pravljico z različno tematiko (francoska, kitajska, ledena soba ...).
Najrazličnejši materiali, v glavnem naravni, spleteni v čudovite oblike.
Še posebno lepa je nekdanja jedilnica v rdečih aranžmajih in krasnim originalnim parketom.
Prijetno vzdušje nudi mestna kavarna, v kateri je treba kaj popiti in se posladkati. Sicer pa domači pridelovalci ponujajo med, pijače, čaje, okraske.
In na koncu obiska presenečenje: vsak obiskovalec ali obiskovalka dobi prelepo božično zvezdo. Res vredno obiska in občudovanja.
V temi se vračamo v Šoštanj, počakamo na vlak ob 18.36 za Celje, tam prestopimo, potem pa še enkrat v Zidanem Mostu. Samo z eno minuto zamude smo malo pred pol deveto v Sevnici.
Drugo leto gremo spet, si obljubimo, saj je razstava vsako leto drugačna.
Ob običajni osmi uri se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zbira na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Šest nas je in z dvema avtomobiloma se zapeljemo do Tržišča, kjer nas pred Gostiščem Majcen - Ulčnik že čaka naša gostiteljica Mimi.
V lokalu ob klepetu spijemo dobro turško kavico, potem pa se napotimo po cesti navkreber. Na začetku zelo raztegnjenega naselja Vrhek smo,
ko se vzpenjamo mimo lepo urejenih hiš, se nam odpirajo razgledi v dolino.
Pot nas vodi po vijugah v hrib, malo po ravnem, potem pa mimo odcepa za rastišče azaleje
Foto: Vinko Šeško.
in spomenika na mejo med italijanskim in nemškim okupacijskem ozemlju, ki je tu potekala.
Na najvišji točki nas pozdravijo križ, oglasna deska, pipa z vodo in klopca za utrujene pohodnike in pohodnice. Krenemo še malo v levo v smeri Krmelja,
potem pa se vrnemo in uživamo v razgledu.
Ob gozdu in skozi gozd se spustimo do Miminega doma,
Foto: Vinko Šeško.
kjer nas čaka slastna pojedina: mekana rakija, srnin golaž, burek, zavitek, vino in kava. V prijetnih pogovorih nam čas hitro mine in že je čas za povratek.
Spustimo se v dolino in vrnemo v Sevnico.
TAKA DRUŽENJA SO RES ZA DUŠO (pa tudi za telo :-) )!
Tokrat skupini Posebna prijateljska potepanja ni treba zgodaj vstati: vlak z Železniške postaje Sevnica proti Trebnjemu odhaja ob 9.50. Po voznem redu, sicer pa 17 minut kasneje, ker počakamo še na vlak iz Dobove, ki zamuja, ima pa tudi nekaj potnikov v našo smer. 17 nas je, v Boštanju se nam pridružita še dva.
Pogovarjamo se o železniških linijah, po katerih se bomo peljali, in o Mirni Peči ter namenu obiska. V Trebnjem pohitimo na vlak v smeri Metlike, ki nas že čaka. Ne uživamo dolgo njegovega udobja, na drugi postaji izstopimo.
Železniška postaja Mirna Peč stoji v zaselku Postaja in je od središča kraja oddaljena malo manj kot dva kilometra.
Mi pa najprej krenemo v nasprotno smer: 400 metrov nas vodi pot do Gostilne Špolar v zaselku Marof, kjer imamo naročeno malico po osem evrov. Hitro nas postrežejo z okusno hrano,
potem pa po cesti navzdol v sam kraj, ki leži v prijetni dolini reke Temenice. Delno po prometni cesti, delno po kolesarski in pešpoti, potem pa upoštevamo shojeno bližnjico ob ograji prometne ceste.
Pred Muzejem Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka nas pozdravita živo pisani javor in Slakov nekdanji avto.
Po obveznem fotografiranju nas v prijetnih prostorih nekdanje osnovne šole sprejme nenadkriljiva Anica Levstik, upokojena učiteljica slovenščine in nemščine, sicer pa Slakova sestrična. O rodbini in svojem bratrancu je napisala dve knjigi, nas pa je očarala s toplim odnosom in poznavanjem obeh velikanov domače Mirne Peči. Res kvalitetno in zanimivo vodenje stane osem evrov po osebi.
Novejša zbirka Tone Pavček - pesnik slovenske duše je zelo bogata in na pogled prijetna sestavljenka kotičkov s prikazom Pavčkovega življenja in dela, najdemo pa tudi predstavitev njegovega sina in hčerke. V kotičku za odrasle je mogoče posedeti in pobrskati po knjigah s pesmimi in eseji, mladi imajo svoj kotiček za listanje po knjigah, ki so namenjene njim, lahko si ogledajo na platnu zgodbo Juri Muri v Afriki, kaj narišejo ... Za njih so tudi "skrivanke" z risbami kozolca, peharja ... in pod njimi opisi, kaj to je. Posebne so tudi projekcije pesmi na stenah, recitacije po ozvočenju, iskalnik po besedilih in posnetkih. Rekonstrukcija delovne sobe ima sliko, ki predstavlja pogled skozi okno Pavčkovega stanovanja v Ljubljani, postavljena pa je na domačo zemljo, ki jo je imel tako rad.
V zbirki Lojze Slak - virtuoz na diatonični harmoniki so sistematično predstavljena obdobja njegovega delovanja v različnih sestavih, sodelovanje s pevci, pisci besedil, gostovanja po svetu, dobljene nagrade in priznanja, harmonike; videti pa je mogoče tudi opremljen prostor, v katerem je njegov ansambel vadil. Na več mestih lahko izbiraš skladbe in jih poslušaš preko slušalk.
Najprej si ogledamo film, potem pa nam še vodička pove marsikaj zanimivega. Pokaže nam tudi diatonično harmoniko, jo razstavi, nekaterim uspe tudi zaigrati na glasilke. Višek obiska pa predstavlja snemanje našega zbora, ki z ubranimi glasovi zapoje pesem Čebelar ob glasbeni spremljavi.
Kratko - a sladko!
Posloviti se moramo in oditi na Železniško postajo Mirna Peč, med potjo pa nas smerokaz za Pot Slakove in Pavčkove mladosti spomni, da bo treba še priti v te kraje. Vidimo sicer vlak proti Trebnjemu ob 14.40, ki je poln dijakov, pa k sreči počakamo na tistega ob 15.04, na katerem je dovolj prostora, pa še direktno v Sevnico pelje. Z malo zamude smo okrog pol petih spet doma.
OBLAČNI DAN SMO SI POPESTRILI S PRIJETNIM DRUŽENJEM IN ZANIMIVIMI OGLEDI.
Fotografije in video: Janko Novak in Romana Ivačič.
Nekaj podatkov najdete pod videom.
VIDEO:
MIRNA PEČ
Kraj z okrog tisoč prebivalci leži v lepi dolini Temenice: okrog deset kilometrov je oddaljen od Novega mesta in osem od Trebnjega. V ta dva kraja se veliko domačinov vozi delat, v smeri proti avtocesti pa se razvija tudi industrijska cona. Je sedež občine, sami pravijo, da z 48 kvadratnimi kilometri najmanjša v Sloveniji, vendar je Mirna še manjša: 29 kvadratnih kilometrov. Ima pa samo tri tisoč prebivalcev in župan je enkrat izjavil, da imajo več krav kot prebivalcev. Seveda: ukvarjajo se tudi z živinorejo in poljedelstvom.
Dolina je bila poseljena že v času starejše železne dobe (1000 - 300 pred našim štetjem), po njej je potekala pomembna trgovska pot proti Karlovcu. Kraj je prvič omenjen leta 1135, tu je bila tudi prafara. Cerkev svetega Kancijana so kot romansko zgradili v 15. stoletju, kasneje gotsko (do danes ostala stranska kapela in zvonik), v 16. stoletju jo obdaja obrambni zid, v 17. stoletju je barokizirana, leta 1915 pa skoraj v celoti na novo pozidana.
Novo osnovno šolo Toneta Pavčka s telovadnico in veliko igrišči so zgradili leta 2013 na prijetnem kraju ob gozdu nad krajem.
Zanimivo je ime kraja. Wikipedia navaja:
Mirna Peč je ime dobila po reki Temenici, ki teče skozi kraj. Prvotno poimenovanje »Nirna Peč« izvira iz slovanskega glagola »nyrati«, ki je pomenil »prihajati iz zemlje«; peč pa se nanaša na pečino v Zijalu nad Mirno Pečjo, izpod katere ponikalnica pride na dan. Po ljudskem izročilu se izvor imena Mirna Peč pojavlja v različnih zgodbah. Hudomušneži pravijo, da sta se nekega večera nemirna hlapec in dekla na peči prepirala (mogoče so bili otroci), ko je gospodar izza mize dejal: »Mir na pêč!« Drugi razlagajo, da so v pečini v Zijalu bivale divje čebele. Imele naj bi dosti meda, a ker nihče ni mogel ponj, se je ta razlival po skalah v reko in tako je dolina dobila ime »Medna Peč«.
MUZEJ LOJZETA SLAKA IN TONETA PAVČKA
Uredili so ga za milijon evrov v nekdanji osnovni šoli: leta 2018 so odprli zbirko o Lojzetu Slaku in letos marca 2025 še o Tonetu Pavčku. Oba sta rojaka iz okoliških vasi in sta se poznala kot fantiča. Družila sta se tudi v Ljubljani kot odrasla in v penziji. Oba sta živela s trto: Lojze je prideloval cviček na Trški Gori, Tone malvazijo in refošk v Seči pri Portorožu. Rada sta modrovala ob kozarčku in tako je nastal tudi kakšen verz ali melodija. Tone je Lojzetu dal tudi štiri besedila pesmi - njegov je tudi zaključek v pesmi Sreča:
Sreča je res ena čudna gospa,
kadar jo iščem, ni je doma,
jo iščem povsod, sem neroden gospod,
jutri grem znova na pot.
Potujem, potujem po krajih sveta,
nikjer je ne najdem, le kje bi bila.
Na kraju spoznal sem vesel’ga srca,
da sreča me čaka doma.
Poslušam besede vseh dobrih ljudi,
je sreča spletena iz drobnih stvari.
Če je ne spoštuješ, se rado zgodi,
da hitro te spet zapusti.
Sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne v žepu ali pod palcem zaklad,
je sreča, če delo se dobro opravi
in če imaš koga rad.
Ostala sta povezana in ostala pristna Dolenjca, rada prihajala v Mirno Peč: Tone med učence in gospodarje v Šentjuriju (modreci jim je pravil), Lojze pa je bil neverjetno navezan na sorodstvo, prijatelje iz mladosti. Tudi umrla sta drug za drugim v istem letu (2011), oba v Kliničnem centru.
Rodil se je Šentjuriju kot dvojček (brat mu je umrl), tu je tudi preživel svoje otroštvo, pri devetih letih ga je oče vzel v Ljubljano, dal uršulinkam v šolo in ga nastanil v Marijanišču. Končal je gimnazijo, študiral pravo, spoznal bodočo ženo, s katero sta si ustvarila dom. Njuna hčerka Saša je znana igralka in pesnica, veliko posnetkov in ureditev v zbirki je njeno delo. Na žalost pa sta izgubila sina Marka (tudi pesnika) v njegovem 21. letu. Kljub žalosti se je čez nekaj časa spet lotil pisanja in izdal veliko zbirk pesmi za odrasle, za otroke, eseje; prevajal iz ruščine ... Njegova predstavitev se začne z njegovim nasmejanim obrazom in vitrino z delovno in "zakmašno" obleko. Zase je rekel: en dan v tednu kmet, vse dni pesnik. Iz časa šolanja so zbrali vse: od tablice do indeksa s fakultete; natančno je predstavljeno tudi ostalo življenje. Stene so slika dolenjske pokrajine: mehke, zelene ... Med številnimi zbirkami so tudi Pesmi štirih, med priznanji pa slike, ki so mu jih narisali otroci v zahvalo za obisk.
Rojen na Jordankalu, mladost je preživel na Malem Kalu pri starih starših, kjer se je dobro počutil in dobil tudi prvi stik z diatonično harmoniko. Svojo prvo lastno harmoniko pa je dobil leta 1947: zaslužil je z igranjem po prireditvah, nekaj pa so prispevali tudi sorodniki. Harmonika je postala njegova prva ljubica. Ustanovil je trio, po odsluženi vojaščini pa si je poiskal delo kot tapetnik v Ljubljani. Celo življenje je hodil službo in igral med prostim časom, med plačanimi in neplačanimi dopusti. Pomemben dogodek zanj je bil nastop leta 1958 na oddaji Pokaži kaj znaš Radia Ljubljana na pobudo Avgusta Stanka, ki mu je bil vzor. Zmaga na oddaji mu ni prinesla novih nastopov na Radiu: uredniki so mu namesto diatonične harmonike predlagali kromatično ali klavirsko. Res je nekaj časa igral kromatično in z brati ustanovil kvartet. Bili so zelo popularni in leta 1961 so snemali na Radiu: povabil jih je urednik Vilko Ovsenik in jim omogočil tudi posnetke z diatonično harmoniko. Ti so postali pravi boom med poslušalci. K zvoku diatonične harmonike gre dobro večglasno fantovsko petje: najprej je našel tri člane Slovenskega okteta, leta 1964 spomladi pa je Lojze slišal na oddaji Pokaži kaj znaš Fante s Praprotna, na kateri so zmagali, in to je bil začetek njihovega dolgoletnega sodelovanja. Vsak v ansamblu je imel svojo vlogo: v petih minutah je moral biti oder pripravljen in pospravljen. Lojze je imel vedno s sabo harmoniko: da je zaigral v veseli družbi ali preigral melodijo, ki se mu je porodila. Zapisal jo je s posebnimi znaki, kasneje pa snemal na magnetofon. Niko Zlobko mu je pomagal pri priredbah, besedila je na začetku pisal Lojze sam, kasneje je sodeloval z mnogimi pisci besedil. Besedilo je moralo imeti neko sporočilo; če se zlije z melodijo, je uspeh zagotovljen. Kmalu so se začele turneje: po Evropi, po svetu - med zdomci in izseljenci (Amerika, Kanada, Avstralija). Vsi člani so si izbrali take žene, ki so prenesle tak način življenja; ljubezen do glasbe pa je vse povezovala skoraj pol stoletja. Harmonike je priredil: zamenjava nekaj gumbov, dodatni gumb v četrti vrsti in šesti bas za lepo barvo melodije. Nekaj harmonik je pustil tudi v Ameriki, ker je na turnejah postal njihov zven zelo popularen. Leta 1972 je Melodija Mengeš začela izdelovati take harmonike in prve so rajžale v Ameriko. Ko so Lojzeta vprašali, od kje toliko energije, je odgovoril, da jo dobiva od njih, od publike. Kot je napovedal - ko ni mogel več igrati, je umrl. Njegova glasba pa živi.
Na lepše z Jelko - to so vedno zanimive poti. Ob osmih se zbiramo na Avtobusni postaji Sevnica in se z osebnimi avtomobili zapeljemo do Rake. V znani Gostilni Tratnik napravimo gnečo pri naročanju toplih napitkov, ki nam prijajo v meglenem in mrzlem jutru.
Zapeljemo se naprej v naselje Zaloke, kjer nas v Evinem gaju (Čebelarstvo in center apiterapije) sprejme podjetni Jože Cemič.
Pogosti nas s hrustljavim zavitkom, različnimi medenimi namazi na kruhu, limonado z medom in odlično penečo medico. Ob predstavitvi za osem evrov po osebi nam s prepričljivo strokovnostjo predstavi svojo vizijo:
Evin gaj ni želja po materialnem bogastvu. Osnovni motiv je iskanje zadovoljstva v tem, da z ustvarjalnostjo, veseljem in vztrajnostjo uspemo realizirati dobre zamisli. Gojimo spoštljiv odnos do narave in naravnega. Temeljimo na tradiciji in popolni naravnosti izdelkov, katere odlikuje prvinskost okusov. Tradiciji dodajamo pridih sodobnosti.
Bogastvo izdelkov dopolnjuje raznolika apiterapija: aerosolna komora (vdihovanje zraka iz čebeljega panja), proposol soba (inhalacija delcev soli in hlapov propolisa za dihalne poti), toplotna terapija s čebeljim voskom, apisavna, terapevtska masaža z medom - za zdravje in tudi razvajanje.
Sprehodimo se po okusno urejenih prostorih, obloženih z lesom (celo pokrovček na milniku v stranišču je lesen) in občudujemo lepe izvedbe notranje opreme (luči v obliki satovja).
Še vedno po megli se odpeljemo do Gradu Raka , kjer nas pričaka Rok Petančič in nas za osem evrov popelje na ogled lepo obnovljene zgradbe.
Dolgo poslopje pred gradom je v lasti ukrajinskega vinarja, ki se pripravlja na pridelavo penin z moderno tehnologijo. Grad velja za enega najstarejših srednjeveških gradov v Sloveniji z osnovo v drugi polovici 12. stoletja in bogato zgodovino in različnimi lastniki ter prezidavami. Med drugo svetovno vojno je bil nemška postojanka (carinski urad), po vojni so se v upostošeni grad naselile sestre usmiljenke in tu živele do leta 1998, ko je prešel v last Občine Krško. Ta je obnovila streho in ga leta 2014 na dražbi predala zasebnemu lastniku Roku Mejaku za simbolični znesek. Lastnik je ljubitelj starin, že njegova starša sta imela v Ljubljani antikvariat. S petimi delavci in 25 tisoč urami je obnovil grad, letos je bil zaključen stolp, rekonstrukcija po starih bakrorezih.
34 prostorov je opremljenih z avtentičnim interjerjem iz obdobja 17. do 19. stoletja. V zbirki je več kot 1500 kosov pohištva, različnih lončenih peči, slik, knjig, skulptur, ur, orožja, celo top je v atriju …
Zbirke dopolnjujejo še nagačene živali, lovske trofeje - rogovi, grozljive so mučilne naprave v kleti. Ne manjka tudi kapela, v atriju pa čaka na umestitev v prostor 300 kilogramov težak železni zaboj iz časa Napoleona. Notranje dvorišče je tudi primeren prostor za poroke in druge prireditve.
Devet se nas zbere od skupine Posebna prijateljska potepanja na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 7.38 proti Ljubljani, pet pa se jih pridruži na vlaku.
Foto: Stane Mirtič.
Malo nas skrbi zamuda, vendar po nepotrebnem, tudi IC vlak proti Kopru, na katerega prestopimo v Zidanem Mostu, ima še večjo zamudo - do Divače kar 24 minut. Pogovarjamo se o cilju našega potepanja, se razveselimo sonca in čas nam tako hitreje mine.
Dva posnetka: Stane Mirtič.
Takoj po obveznem fotografiranju pohitimo v Gostišče Risnik, kjer imamo naročeno malico po sedem ali šest evrov. Jedilnica je lepo urejena, postrežba hitra, hrana okusna, tudi stranišča so čista.
Zdaj pa po mostu preko železnice,
mimo zanimivo urejenega krožišča na začetek Krasoslovne naravoslovne učne poti Divaški Kras. Skoraj pet kilometrov je dolga, dve do tri ure je predvidene hoje, mi smo jo zmogli prehoditi v dveh urah in pol zmerno hitre hoje z nekaj manjšimi postanki.
Foto: Helena Ševerkar.
Pot je dobro uhojena in označena, treba pa je paziti na kamenje in korenine med listjem. Veliko je hoje po ravnem, nekaj je manjših vzponov in spustov, eden spust je malo daljši (v obe dolini pa se nismo spuščali), potem sledi tudi daljši vzpon. Pod nogami nam šumi listje, za okras ga je še vedno dovolj na drevju in grmovju, v bolj senčnih legah pa so skale oblečene v mah. Kmalu smo na robu udorne jame Risnik (v kraški jami, ki jo je napravila reka Reka, se je udrl strop) s povprečnim premerom 220 metrov in globino 72 metrov.
Foto: Marta Brežan, Stane Mirtič in Helena Ševerkar.
Z veseljem ugotovimo, da še nismo zamudili jesenskih barv ruja, katerega grmi se kažejo v stenah nasproti nas.
Foto: Marta Brežan in Stane Mirtič.
Potem pa naprej do spodmola Triglavca, do katerega se je treba spustiti navzdol, potem pa spet vrniti na glavno pot. Ves čas slišimo pritajen hrup s ceste, močnejši je, ko se približamo delovišču drugega železniškega tira proti Kopru. Na tem mest oznake niso preveč dobre, vseeno najdemo stezo za povratek v smeri Divače. Za obisk Divaške jame tako nimamo časa, od začetka oktobra naprej je odprta samo za najavljene skupine, drugače pa sta dva vodena ogleda ob sobotah in nedeljah.
Spodnji posnetki: Marta Brežan on Stane Mirtič.
Ko pridemo spet do roba udornice, nas pozdravijo žareči grmi ruja v rumenih, oranžnih in rdečih barvah. Kukajo iznad skal, se skrivajo med njimi ali pa te presenetijo tik ob poti.
Foto: Stane Mirtič.
Dovolj zgodaj se vrnemo v Divačo, da se na sončni terasi Gostišča Risnik odpočijemo ob pijači. Vlak pa nas kar malo prestraši, ker v Divačo pripelje pet minut prezgodaj in moramo nekateri pohiteti na peron. Seveda počaka in odpelje točno ob 15.55.
Na vlaku je dovolj prostora za udobno potovanje, ki ga izkoristimo za klepet. V Zidanem Mostu prestopimo na potniški vlak in pred pol osmo smo v Sevnici.
UŽIVAŠKA POT MED LEPOTAMI KRASA!
Nekaj zanimivosti najdete pod videom.
Video:
DIVAČA
Kraj je bil prvič omenjen v 15. stoletju kot vas, znana po reji ovac, s križiščem pomembnih poti, še danes je važno železniško križišče. Danes je središče občine s šolo, vrtcem, muzejem, gostinskimi lokali ... Enkraten primer kraške arhitekture Škrateljnovo domačijo z osnovo iz 17. stoletja so leta 2011 preuredili v Muzej slovenskih filmskih igralcev. V Divači sta se rodili dve filmski igralki: Metka Bučar in Ida Kravanja (Ita Rina) in Muzej je posvečen tudi njima. Ita Rina je bila zvezda nemega filma, namesto za Hollywood pa se je odločila za ljubezen in družino. Njena hčerka še pride kdaj v Divačo. Župnijska cerkev svetega Antona Puščavnika - njeni začetki tudi segajo v 17. stoletje, mogoče pa še dlje.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
