Divaški Kras - 5. 11. 2025

Devet se nas zbere od skupine Posebna prijateljska potepanja na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 7.38 proti Ljubljani, pet pa se jih pridruži na vlaku. 

Foto: Stane Mirtič.

Malo nas skrbi zamuda, vendar po nepotrebnem, tudi IC vlak proti Kopru, na katerega prestopimo v Zidanem Mostu, ima še večjo zamudo - do Divače kar 24 minut. Pogovarjamo se o cilju našega potepanja, se razveselimo sonca in čas nam tako hitreje mine.

Dva posnetka: Stane Mirtič.

Takoj po obveznem fotografiranju pohitimo v Gostišče Risnik, kjer imamo naročeno malico po sedem ali šest evrov. Jedilnica je lepo urejena, postrežba hitra, hrana okusna, tudi stranišča so čista. 

Zdaj pa po mostu preko železnice,

mimo zanimivo urejenega krožišča na začetek Krasoslovne naravoslovne učne poti Divaški Kras. Skoraj pet kilometrov je dolga, dve do tri ure je predvidene hoje, mi smo jo zmogli prehoditi v dveh urah in pol zmerno hitre hoje z nekaj manjšimi postanki. 

Foto: Helena Ševerkar.

Pot je dobro uhojena in označena, treba pa je paziti na kamenje in korenine med listjem. Veliko je hoje po ravnem, nekaj je manjših vzponov in spustov, eden spust je malo daljši (v obe dolini pa se nismo spuščali), potem sledi tudi daljši vzpon. Pod nogami nam šumi listje, za okras ga je še vedno dovolj na drevju in grmovju, v bolj senčnih legah pa so skale oblečene v mah. Kmalu smo na robu udorne jame Risnik (v kraški jami, ki jo je napravila reka Reka, se je udrl strop) s povprečnim premerom 220 metrov in globino 72 metrov. 

Foto: Marta Brežan, Stane Mirtič in Helena Ševerkar.

Z veseljem ugotovimo, da še nismo zamudili jesenskih barv ruja, katerega grmi se kažejo v stenah nasproti nas. 

Foto: Marta Brežan in Stane Mirtič.

Potem pa naprej do spodmola Triglavca, do katerega se je treba spustiti navzdol, potem pa spet vrniti na glavno pot. Ves čas slišimo pritajen hrup s ceste, močnejši je, ko se približamo delovišču drugega železniškega tira proti Kopru. Na tem mest oznake niso preveč dobre, vseeno najdemo stezo za povratek v smeri Divače. Za obisk Divaške jame tako nimamo časa, od začetka oktobra naprej je odprta samo za najavljene skupine, drugače pa sta dva vodena ogleda ob sobotah in nedeljah.

Spodnji posnetki: Marta Brežan on Stane Mirtič.

Ko pridemo spet do roba udornice, nas pozdravijo žareči grmi ruja v rumenih, oranžnih in rdečih barvah. Kukajo iznad skal, se skrivajo med njimi ali pa te presenetijo tik ob poti.

Foto: Stane Mirtič.

Dovolj zgodaj se vrnemo v Divačo, da se na sončni terasi Gostišča Risnik odpočijemo ob pijači. Vlak pa nas kar malo prestraši, ker v Divačo pripelje pet minut prezgodaj in moramo nekateri pohiteti na peron. Seveda počaka in odpelje točno ob 15.55.

Na vlaku je dovolj prostora za udobno potovanje, ki ga izkoristimo za klepet. V Zidanem Mostu prestopimo na potniški vlak in pred pol osmo smo v Sevnici.

UŽIVAŠKA POT MED LEPOTAMI KRASA!

Nekaj zanimivosti najdete pod videom.

Video:

DIVAČA

Kraj je bil prvič omenjen v 15. stoletju kot vas, znana po reji ovac, s križiščem pomembnih poti, še danes je važno železniško križišče. Danes je središče občine s šolo, vrtcem, muzejem, gostinskimi lokali ... Enkraten primer kraške arhitekture Škrateljnovo domačijo z osnovo iz 17. stoletja so leta 2011 preuredili v Muzej slovenskih filmskih igralcev. V Divači sta se rodili dve filmski igralki: Metka Bučar in Ida Kravanja (Ita Rina) in Muzej je posvečen tudi njima. Ita Rina je bila zvezda nemega filma, namesto za Hollywood pa se je odločila za ljubezen in družino. Njena hčerka še pride kdaj v Divačo. Župnijska cerkev svetega Antona Puščavnika - njeni začetki tudi segajo v 17. stoletje, mogoče pa še dlje.