Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se zbira za že kar običajni vlak ob 7.39 za Ljubljano. V Zidanem Mostu prestopimo na IC vlak za Koper, plačamo evro in pol in si zagotovimo zgodnejši prihod v Ljubljano. Veliko časa pa nimamo, saj avtobus proti Novi Gorici že stoji na peronu 12. Kljub temu, da nas je 18, je na avtobusu, ki odpelje točno ob pol desetih, dovolj prostora. Samo enkrat ustavimo v Ljubljani, potem pa hitro po avtocesti. Na nebu oblaki, vmes celo malo rosi iz njih. Ko zavijemo z avtoceste, se pokaže sonce in obsveti celo Vipavsko dolino. V Vipavo prispemo ob 10.34 (eno minuto prezgodaj) na neznano mesto izven strogega centra, kjer je včasih ustavljal avtobus. Pozdravi nas značilna vipavska burja, ki k sreči ni premočna. Naselje ščiti rob nanoške planote. Sicer sunki burje v dolini lahko dosegajo hitrost čez sto kilometrov na uro, najmočnejši je bil pred leti 248 kilometrov na uro. Ljudje strehe dodatno obložijo s kamni. Hitra cesta je včasih zaprta za kamione. Res pa je, da burja prezrači ozračje, nimajo megle.
Vipava ima okrog dva tisoč prebivalcev, je sedež občine, njeno ime pa naj bi izviralo iz keltščine - "dolina pod skalami", trg je postala v 14. stoletju.
Po malo daljši poti se odpravimo v stari del kraja: preko hudourniškega potoka Bela (zaradi belih kamnov v strugi), mimo Cerkve svetega Štefana, mimo hiš z velikimi portali (koloni) za pristop na notranja dvorišča. Človeka pa nikjer nobenega. Končno se na električnem vozičku pripelje gospa, ki nam potrdi, da hodimo v pravo smer.
In že pred nami zasije na novo urejeni Glavni trg z imenitnim Lanthierijevim dvorcem, Plečnikovim spomenikom padlim, ki ima v bistvu cerkvene elemente (križ, kelih, zvonec), velikim parkom (prvotno pa francoskem vzoru) in z obrobo baročnih kamnitih fantov (24, originalno naj bi jih bilo 50), ki vsak stiska k sebi kakšno značilnost raznolikosti in bogastva Vipavske doline - recimo grozd, žitno klasje, različne živali ... Sredi parka, ki so ga obnovili pred petimi leti, stoji vodomet v obliki štiriperesne deteljice, kipci na njem se pa niso ohranili. Nekatera drevesa so še vedno tu od prvotne zasaditve, nekatera so prinešena od drugod: dvokrpi ginko - sadiko naj bi dobili prav iz Kitajske: javorji iz Kanade, Severne Amerike; tisa, dve sekvoji; kavkaški orehovci z bogato krošnjo, za enega so celo zgradili mostiček, da bi zaščitili korenine.
Do lokala Jolly se moramo potruditi na drugi konec trga in v njem zasedemo skoraj vse stole. Dogovorili smo se za joto s klobaso ali brez, nekateri so si zaželeli samo klobaso (pečenico) in vse je zelo okusno, sploh, če dodaš še domače belo vino.
Ob dvanajstih smo dogovorjeni za dveurni voden ogled mesta (110 evrov za skupino), pa se kar namučim, da bi našla TIC, ki naj bi bil na Glavnem trgu, preselili pa so ga v nekdanja gospodarska poslopja Dvorca. K sreči opazim gospo, ki bi lahko bila naša vodička in res je.
Jana Kete je lokalna vodička, domačinka, ki je bila štiri leta zdoma v Mariboru na študiju zgodovine in zemljepisa, sicer pa živi in dela v Vipavi. Lepo po domače včasih zavije, pa se vseeno dobro razumemo. Razlaga nam, kako je Vipavska dolina zelena oaza med kraškimi področji, ki jo namaka reka Vipava.
Najprej nas odpelje do najstarejšega mosta od 25-tih, ki je domnevno drugi najstarejši v Sloveniji, najstarejši je Kapucinski v Škofji Loki. Domnevajo, da je iz istega obdobja kot obrambni sistem Tabor (15. stoletje) - dva stolpa od treh sta še ostala ob sotočju iz časa obrambe proti Turki, vmes pa različne pregraditve. Leta 1810, v času Napoleona, so ga razširili še za eno širino, prvotni je bil komaj dovolj širok za eno kočijo. Že v rimskih časih je tu potekala pomembna prometna pot, kasneje pa krajša preko Hrušice.
Z mosta se nam odpre pogled na
sotočje treh krakov (eden je bil ob mostu naravni obrambni jarek za Tabor) nekaterih
izvirov reke Vipave. Tudi poleti je voda mrzla: 12 do 13 stopinj, zdaj pa 5 do 6. V bližini lahko vidimo številne druge izvire, tudi izpod hiš. Voda se zbira s področja nanoške planote (12 krat 6 kilometrov!) v ogromnem vodnem zalogovniku in ledenomrzla priteče skozi ne dovolj tesne stike med apnencem in flišem, ki sestavlja dno Vipavske doline. Apnenec deluje kot filter, tako je voda res čista, kemijsko neoporečna. Izviri so nekaj posebnega v evropskem prostoru: so
v obliki delte, 12 jih je stalnih in združujejo se v sedem skupin, te se v petih krakih združijo v eno strugo. Ni pa vsa voda iz istega vira. Pri enem izviru je vhod v podzemno jamo z jezerom, ki ima 17 metrov premera in globino najmanj 44 metrov. Ta jama je mogoče povezana z Erazmom Predjamskim in njegovim preskrbovanjem s hrano v času obkoljevanja njegovega gradu ter ljubezni z lepo Vipavko. Dejstvo je, da voda, ki izvira pod Predjamskim gradom, pride ob velikem vodostaju na plan v Vipavi. V času zgodovine je reka tudi poplavljala, najbolj leta 1910, ko je tekla tudi skozi Lanthierijev dvorec. Reka ostaja čista, ker nimajo industrije (le mlekarno in vinsko klet), imajo pa tudi čistilno napravo. Nekateri Vipavo imenujejo
"Slovenske Benetke".
Pogled nam uhaja tudi na ruševine starega zgornjega gradu iz 11. stoletja. Sicer pa so na tem področju dokazi o življenju že v prazgodovinski dobi (gradišče, zdaj je vzhodno od Vipave naselje s tem imenom), o obdobju Keltov, pa potem o času rimskega imperija, kar dokazujejo ostanki naselbine.
Srednji vek je bogat z gradovi: poleg zgornjega sto let mlajši spodnji grad in leve od njega novejša zgradba nekdanje Škofijske gimnazije - Malega semenišča (konec 19. stoletja), obe stavbi sta zdaj Dijaški dom. Ob vodi so ostanki Gradu Tabor, najmlajši je Lanthierijev dvorec (17. stoletje), v okolici pa lovski dvorec Zemono (17. stoletje).
Ob poti k izvirom gremo mimo starodavnega vhoda, naletimo pa tudi na drevo okoli 300 let stare murve, ki je prepletana s figo. Drugi stolp je obrasel z bršljanom,
ob njem so postavljene jaslice, ki jih je po celi Vipavi okrog sto (postavljajo jih že najmanj 15 let).
Foto: Helena Ševerkar.
Za njim je nekaj izvirov in zavetni prostor s palmami, bananovcem, figami ... Nad njim je bil v preteklosti plaz z roba nanoške planote, v bližini pa tudi kamnolom za gradnjo Lanthierijevega dvorca. Sonce nas tu in tam pogleda, po nebu pa se podijo oblaki.
Vrnemo se do Dvorca družine Lanthieri, v Vipavi so bili grofje od 1528 do 1910 leta. S smrtjo zadnjega začne njihova posest propadati. Gradnja Dvorca se je začela 1659, naslednje leto je bil del stavbe že v funkciji zaradi obiska avstrijskega cesarja Leopolda Prvega. Kasneje so stavbo dogradili in dali poslikati s freskami. Pred njo je stala ogromna konjušnica v obliki črke L za 240 konj za cesarjevo spremstvo - porušili so jo leta 1936, danes je to celotni Glavni trg. V prvi svetovni vojni je bila tu vojaška bolnišnica kot zaledje soške fronte in na pokopališču je pokopanih 197 vojakov, ki so umrli tu in v še dveh manjših bolnišnicah. Med vojnama je Dvorec uporabljala italijanska vojska, za časa Jugoslavije je bil tu Dom JNA s kavarno, baliniščem s ciljem v oltarju ... Za lažje vzdrževanje so freske prebelili in, da se je belež bolj prijel, so v freske napravili s kladivom luknje, ki jih je na zdaj odkritih mogoče opaziti. Pod beležem so se ohranile freske živahnih barv,
ogledamo si jih na hodnikih (znaki horoskopa, cvetlični motivi)
in v poročni sobi z zelo lepim poslikanim lesenim stropom (odkrili po naključju pod lesenimi deščicami), slavnostne dvorane pa si ne moremo ogledati zaradi predavanja. Edino tam so freske restavrirane, na strop so obešali portreti lastnikov, sicer pa po stenah ne.
Od leta 2012 so v Dvorcu protokolarni prostori in prostori Univerze iz Nove Gorice (tudi usposabljanje v vinarstvu) za manjše skupine študentov in študentk, v sprejemni veži pa je še vedno mogoče občutiti duh starih časov, ko so skozi velika vrata pripeljale kočije in na drugi strani odpeljale v gospodarski del parkirat.
Za dvorcem teče en krak Vipave, preko njega most, ki je edinstven v celem svetu: edini kamniti most z vodoravno pohodno ploskvijo s podpornimi stebri. Lastniki so se zavedali odvisnosti od narave, vodo so znali izkoristiti za mlin in žago, za hlajenje v vročini, s črpalko so jo pošiljali vse do vodometa v parku. V vodi je veliko postrvi, nad starim mostom je ribolov prepovedan.
Peurejene gospodarske prostore so namenili galeriji, prostorom TICa
in vinoteki z bogato zbirko tudi zelo dragih vin. Prostor so morali posebej izolirati zaradi vlage, ob stebrih se še vedno kdaj pojavi voda. Grofje Lanthieri so zaradi vode preselili klet na osamelec v Vipavski dolini in na njem zgradili Zemono. V vinoteki je tudi razstava o zgodovini Vipavske doline z opisom bitke pri Mrzli reki leta 394, predstavljajo pa tudi znamenite ljudi. Zanimivo je, da je naša sedanja himna zelo povezana s temi kraji: pobudo za Zdravljico kot himno vinski trti je dal Matija Vrtovec z Vipavskega, med drugim jo je uglasbil Stanko Premrl iz Podnanosa. Na dvorišču razstavljajo tudi prešo iz leta 1861 s kamnitim koritom iz leta 1895 in izrezljano svečo. Nekdanjo garažo za kočije je dolga leta uporabljal MIP za klavnico in so jo v času obnove zaradi dotrajanosti podrli. Nastal je lep prostor za prireditve s tisoč do tri tisoč obiskovalci in obiskovalkami ter dobro akustiko.
Na novo postavljajo lokal ob vodi, obiščemo še dva izvira,
Spodnji posnetek je delo Edite Malik.
potem pa se odpravimo v gase - v najstarejši del Na hribu z značilnimi stisnjenimi hišami z gankom, zunanjimi stopnicami in straniščem zunaj; s hišo, pod katero je izvir in jama (Naravni spomenik Žontova jama); hišo v značilnih barvah tega področja ... Ustavimo se pred rojstno hišo Draga Bajca, žrtve fašističnega nasilja, borca za slovenski jezik,
katerega grob s spomenikom vidimo kasneje na pokopališču. Bela glava dekleta je obrnjena proti Jugoslaviji, stran od Italije.
Na "starem placu" (Trg Pavla Rušta) vidimo stavbo stare osnovne šole, kjer ima prostore Primorska univerza za izobraževanje višjih medicinskih sester in bratov. Tu je bil včasih sedež Vinarske zadruge, čitalnica ... Vipava "nastopa" tudi v mnogih filmih: Ne joči, Peter; Najini mostovi, Tantadruj ...
Pri Župnijski Cerkvi svetega Štefana so odkrili rimske grobove;
Foto: Edita Malik.
samo cerkev pa je res velika stavba zaradi velikega območja, ki ga pokriva in zaradi Malega semenišča. Pri njej so tudi blagoslovi konjev, organizirajo Štefanov sejem, razstave, ... Začetek cerkve je v 14. stoletju, pogorela je in v 16. stoletju so jo pozidali praktično na novo v gotskem stilu, kasneje pa barokizirali. Poleg glavnega oltarja iz belega marmorja je bilo še šest stranskih, danes so štirje.
Prezbiterij je v celoti poslikan s freskami Franca Jelovška iz 18. stoletja in Janeza Wolfa iz 19. stoletja. Prikazano je življenje svetega Štefana in drugi motivi. Cerkev ima nove orgle in večji kor. V kapeli svete Barbare lahko vidimo grb grofov Lanthieri, v kapeli Srca Jezusovega pa postavijo za veliko noč božji grob, ki ga stražijo gasilci v starih slavnostnih uniformah.
Posnetek s cerkvene spletne strani.
V krstilnici si ogledamo originalno sliko Poveličanje svetega Štefana z oltarja, krstilni kamen z leseno skrinjo in novo spovednico, ki je dostopna tudi invalidom.
Spovedani ima za kljuko leseno roko v znak sprave, duhovnik pa srce Jezusovo s trnovo krono (trpi ob slišanih grehih?).Mimo vojašnice (odhod zadnjega tanka JLA) in vadbišč odidemo še na pokopališče,
kjer se ustavimo ob dveh sarkofagih, starih nad 4500 let, ki jih je leta 1845 dal pripeljati generalni konzul v Egiptu Anton plemeniti Lavrin (muzeju v Ljubljani tudi mumijo, nagačenega krokodila, veliko tudi Dunaju), znan diplomat. V njih počivajo njegovi starši in sin. Pred njima so grobovi družin Lavrin - Hrovatin, Anton Lavrin pa je pokopan nekje v Milanu. Vsak sarkofag tehta okrog dve toni. Pripeljali so ju z ladjo, potem pa z volovsko vprego šestih parov vlekli po Krasu in podstavljali lesene valje; problem je bil prevoz navzdol, kjer so morali vso to težo zadrževati.
Vodička Jana je res odlična: strokovna, zanimiva, zabavna, izkoristimo jo do konca in še več. Vodila naj bi nas dve uri, pa nas je 45 minut dlje.
Sprehodu na razvaline starega gradu se odpovemo. Kdaj drugič!
Foto: Marta Brežan.
Imamo ravno še čas, da pridemo do avtobusa ob 15.06. Ni pretirane gneče, ker dijake in dijakinje Škofijske gimnazije odpeljeta v smeri Postojne in Nove Gorice posebna avtobusa. Pri prihodu v Ljubljano imamo nekaj zamude, vseeno ujamemo vlak za Dobovo ob 16.50 in okrog pol sedmih smo v Sevnici s spoznanjem, kako bogati so lahko tudi manjši kraji in, kako pomembno je, kako nam jih predstavijo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar