Vlak ob 6.32 z Železniške postaje Sevnica in na njem mi iz skupine Posebna prijateljska potepanja. V Zidanem Mostu prestopimo, dvanajst nas je, v Celju se nam pridruži še trinajsta.
Okrog pol devetih izstopimo na Železniški postaji Podčetrtek.
Zadaj domuje Cerkev svetega Lovrenca in ob njej stavba nekdanje šole.
Zavijemo desno, se počasi dvigamo in lovimo senčne predele poti, k sreči pa zapiha kdaj tudi osvežujoči vetrič. Kaščo pod gradom obnavljajo: kletni prostori so uporabni za različne prireditve in predstavitve, kaj več pa še čaka na izgradnjo. Ob cesti se vije pas s tlakovci za hojo, na nekaj mestih so postavili mizo in klopi,
V tri četrt ure počasne hoje smo pri grajskem poslopju in dovolj časa imamo za kavo in kakšen prigrizek.
okrašeni s cvetličnimi aranžmaji Društva Vednocvet iz Rogaške Slatine,
tudi mize prijetno izgledajo.
V podaljšku je manjši prostor za slovesne sprejeme in poroke.
Ko se okrepčamo in razgledamo, se spustimo v pritličje, kjer nam vodička za štiri evre po upokojeni osebi razloži zgodovino gradu, njegovo obnovo in načrte za v bodoče.
Spuščamo se spet proti dolini, pri kapelici zavijemo levo,
Vlak za Celje ob 12.28 je "staro ropotalo", v katerem je vroče, k sreči pa na Grobelnem prestopimo v hlajeni Stadler, s katerim se brez prestopanja pripeljemo v Sevnico še pred pol tretjo uro. Z zgodnjim povratkom se izognemo pretirani vročini: kratko - a sladko.
Informacije o kraju pod videom.
Video:
PODČETRTEK
To je največji kraj na Sotelskem z okrog 670 prebivalci. Včasih je spadal k občini Šmarje pri Jelšah, danes je sedež samostojne občine s površino okrog 60 kvadratnih kilometrov, 26 naselji in okrog 3.300 prebivalci. Naselje je prvič omenjeno leta 1016, trške pravice dobi leta 1328. Včasih pomembno za promet (prepreganje konj), znano po živinoreji, še danes tudi po vinogradništvu, zdaj predvsem po turizmu. Cerkev svetega Lovrenca: njeni začetki segajo v 14.stoletje, prezbiterij je iz 18. stoletja, oprema pa iz 19. stoletja.
Grad so ljudje imenovali Četrtek: verjetno so se odvijala na ta dan sojenja, opravljala tlaka ali so se odvijali sejmi. Naselje spodaj pa je Podčetrtek. Sicer pa je to eden najstarejši gradov v Sloveniji: v 13. stoletju je že stal, bil pa je popolnoma uničen v vojni z Madžari v drugi polovici 15. stoletja in v času kmečkih uporov (1515). Ostalo je le nekaj obzidja, okrog leta 1520 so zgradili novo poslopje. Grad je imel veliko lastnikov, tudi Hans Tattenbach in njegova družina do leta 1628. Lastništvo prevzame država, od nje grad kupi Ignac Attems, ki ga ima v lasti do druge svetovne vojne. Med njo so v njem prebivali prisilni delavci. Po vojni je postal ljudska last, roparji pa so odnesli vse, kar je bilo dragocenega. Dolga leta je propadal, v njem so nekaj časa gojili kokoši dokler se ni zrušil strop. Leta 2020 ga je prevzela občina, leto kasneje so se začele prenove in zdaj ga počasi obnavlja. Načrtujejo razstavne galerije, mestni muzej, knjižnico z arhivskimi knjigami, prenovo kapele, ureditev atrija ...
Terme Olimia (včasih Atomske toplice) imajo od leta 1979 status naravnega zdravilišča. V naselje Harina Zlaka (včasih Žlaka) so se hodili kopat baroni iz Dvorca Miljana že v 17. stoletju. V Wikipediji lahko preberemo:
Priljubljeni duhovnik Friderik Sternad se je že ob prihodu v Podčetrtek zanimal za vrelce tople vode v Harini Žlaki na Hrvaškem, ki jo je dal leta 1952 analizirati. Takrat so ugotovili, da je voda ena od najmočnejših radioaktivnih toplic na Hrvaškem in da je zdravilna. Vedno več ljudi si je želelo obiska toplic, ker pa na Hrvaškem niso bili zainteresirani za razvoj tovrstnega turizma, je Sternad skupaj s trgovcem Francem Reinerjem (zaslužen tudi za elektrifikacijo, obnovo cest, gasilski dom, banko) in Jožetom Brilejem (ravnatelj Osnovne šole Podčetrtek) začel raziskovati vrelce še na slovenski strani. S pomočjo Geigerjevega števca so ugotovili, da je topla voda na slovenski strani tudi radioaktivna, zato so zvrtali vrtino in dobili vodo, ki je imela na površju 35 °C. Leta 1966 je Turistično-olepševalno društvo Podčetrtek otvorilo Atomske toplice, ki so imele sprva en lesen bazen. Sternad je vodil evidenco obiskovalcev toplic in skupaj s krajevnim zdravnikom dr. Albertom Homanom pripravil seznam bolezni, za katere sta dokazala, da jih voda iz toplih vrelcev učinkovito pozdravi, to so: revmatizem, bolezni ožilja in kožne bolezni.
Tako je nastala "tovarna brez dimnikov" kljub pomislekom zaradi bližine že enega zdravilišča - v Rogaški Slatini. Ti so celo imeli idejo o črpanju vode tja, vendar se domačini niso dali. Leta 1971 so zdravilišče prevzele Slovenske železnice (TTG), naštejejo okrog sto tisoč gostov. Zgradili so naselje lesenih hišic Brioni (kasneje odstranili), leta 1978 pa prvi hotel (Vesna) z 200 ležišči. Polagoma je zrasel velik kompleks hotelov, kopališč, počitniških hišic, hiš z apartmaji ...
V Podčetrtek se je mogoče pripeljati po cesti ali železnici. V Grobelnem se z najstarejše železniške proge pri nas (1846) odcepi proga iz leta 1903 za Stranje, Rogaško Slatino, Rogatec (nekaj vlakov na dan pa zapelje tudi na hrvaško stran, preko Krapine se je mogoče zapeljati tudi v Zagreb). Za načrtovani Titov obisk (Podčetrtek je obiskal dvakrat) so do leta 1960 zgradili progo Stranje - Podčetrtek - Kumrovec (od Savskega Marofa do tu je bila proga dograjena leta 1956). Gradila je v glavnem vojska, za odkup parcel pa so bili pripravljeni dati visoke zneske. Danes je od te proge iz strani Zagreba ostal odsek do Harmice, v Sloveniji pa do postaje Imeno malo naprej od Podčetrtka, ostali del so na Hrvaškem leta 2001 zaprli. Škoda: to je bila najkrajša povezava med Mariborom in Zagrebom.
