Kranjska Gora - 23. 7. 2025

Danes gre skupina Posebna prijateljska potepanja zgodaj na pot: na Železniški postaji Sevnica nas ob 5.42 enajst vstopi na regionalni vlak z napisom Zidani Most, ki ga pa tam priklopijo na kompozicijo iz Maribora in nam ni treba prestopati. Vstopi pa tu še ena sopotnica in v Ljubljani se nam pridruži druga. Skupaj nas je trinajst - pogosto je tako, ampak vedno je to za nas srečna številka. Prihod vlak v Ljubljano naj bi bil ob 7.06, imamo pa nekaj minut zamude, vendar ni problema: z lahkoto ujamemo avtobus v smeri Rateč ob 7.30.

Z zanimanjem opazujemo pokrajino, vidimo, da bo krompir kmalu za izkop, od Jesenic naprej pa ponekod šele cveti. Občudujemo, kako so vzgojeni belgijski skavti, ki vsi po vrsti odstopajo sedež starejšim, ko okoli Jesenic nastane na avtobusu gneča. V Kranjski Gori imamo manj kot deset minut zamude, vendar nas avtobus v smeri Bovca preko Vršiča ob 9.35 ne počaka. Saj niti nismo računali nanj, ker se je tako dogajalo tudi pretekla leta. Iščemo kavo, predvsem pa tudi stranišča, ki je v prvem odprtem lokalu pokvarjeno, drugega pa odpirajo ob desetih in moramo nekaj minut počakati - na postrežbo, ne na stranišče. Potem se napotimo po naselju, sedežu občine, ki ima okrog 1.500 prebivalcev, po gneči opoldne in popoldne sodeč pa ogromno turistov, predvsem kolesarjev in pohodnikov. To področje so pozno naseljevali - šele v 14. stoletju in naselje so do 19. stoletja imenovali Borovska vas. Po nemško Krainberg - Kranjska Gora na južni strani Karavank. Jezik je mešanica najrazličnejši dialektov. Razvijati se je začela hitreje z izgradnjo železnice leta 1870, ki pa so jo leta 1966 opustili, ker ni bila rentabilna. Danes je trasa kolesarska steza, še vedno stoji železniška postaja in ulica v njeni bližini je Kolodvorska. 

Mimo s cvetjem ozaljšanih hiš in teras lokalov pridemo 

Spodnji posnetek: Marta Brežan.

do Liznjekove domačije z bogato gruntarsko hišo iz druge polovice 17.stoletja (oprema iz 19. stoletja), ki je bila včasih tudi gostilna; zraven pa stoji gospodarsko poslopje iz leta 1781. Za dva evra in pol po osebi nam "gostitelj" Jan vse natančno razkaže, žal pa ga moramo pri ogledu prekiniti, ker moramo pohiteti na avtobus ob 11.35. Takoj opazimo, da je ta manjši kot običajni, pred njim pa že dolga vrsta čakajočih. Za nas zmanjka prostora in šofer nas poduči, da bi se morali najaviti, ne pa kje. Kasneje v Turistično-informacijskem centru izvemo, da rezervacije niso mogoče: moraš biti dovolj zgoden ali imeti srečo.

Izkaže se, da smo kot skupina prilagodljivi, potrpežljivi in prijazni (trije P!), zato se vrnemo v Liznjekovo domačijo in prosimo za nadaljevanje vodenja. Podrobnosti pod videom. Janu razložimo, da nam je on bolj všeč kot šofer in smo zato prišli nazaj. 

Za hrano nam svetuje kar sosede - Gostilno pri Martinu, kjer si večina dobro napolni svoje želodce.

Da bi pokurili hrano, se sprehodimo do Cerkve Device Marije Vnebovzete, katere začetek sega v leto 1326, v 19. stoletju so jo povečali, zvonik pa še vedno kaže svojo starost iz 15. stoletja. Oprema Cerkve je zelo bogata, gotsko prepleteni oboki pa okrašeni s cvetnimi motivi.

Sledi daljši sprehod do Jezera Jasna, kjer v vodi čofota nekaj kopalcev, še več pa jih uživa na sončnih tratah in pesku ob reki Pišnici. Ugotavljamo, da so mostove in pomole lepo obnovili, bogata je tudi gostinska ponudba.

Kljub spremenjenemu programu se zadovoljni vračamo z avtobusom ob 16.20 v Ljubljano in z vlakom ob 18.50 domov. V Sevnici smo že pred pol deveto zvečer.

Video:

LIZNJEKOVA DOMAČIJA

To je pristna slovenska alpska hiša s šivanim robovi (poslikani posnemajo včasih tako oblikovane lesene), cofastimi ornamenti, kamnitim portalom, poslikavo na fasadi in lesenim gankom. Bila je najbogatejša domačija v Kranjski Gori s 84 hektarji zemlje (50 hektarjev gozda), sama hiša pa ima tudi dvoje vrat, kljub davku Marije Terezije na stranska vrata. Družina je imela okrog 70 ovc, 12 krav in tri vole. Do leta 1978 je bila naseljena, potem jo je kupila Občina Kranjska Gora in jo preuredila v muzej v letih 1983/1984.

V veži je posebna omara "morajna" s centralnim zaklepanjem za kruh in suho sadje. Kruh so pekli samo ob petkih za cel teden. Ker je bil takrat post in niso smeli jesti mesa, so nekateri to zaobšli in dali na kruh mast z ocvirki, ne pa meso. Omara ima imitiran dražji les.

V črni kuhinji pa sta dve ognjišči: odprto in kurišče za krušno peč. Ta kuhinja ima dim speljan pod stropom in skozi dimnik, nekatere hiše pa dimnika niso imele. Tla so iz kamnov (proda iz Pišnice) - "mačje glave", da je bilo manj možnosti za požar, tudi strop je iz kamna - edini v hiši. Hrana je bila odvisna od vremena (alpsko podnebje): rekord je bil sedem metrov snega v naselju Podkoren leta 1870. Vse vzklije en mesec kasneje kot v ostali Sloveniji - na njivah smo videli krompir, ki šele cveti. Paradižnik se včasih niti ne obarva. Jedli so meso (enkrat na mesec), mlečne izdelke, revnejši pa veliko kaše - osemnajstkrat na teden (zajtrk, kosilo, večerja), vsak dan torej, razen v nedeljo. Pili so žitno kavo. Kuhali so v železnih loncih, ki so jih dajali v peč z burklami. Burkle ima tudi slaba črna Pehtra, bela pa prinese otrokom v predpasniku suho sadje (petega decembra). Lahko pa Pehtra obesi na burkle klobaso, gre z njo preko otrok: kdor jo prvi zagrabi in je najbolj pogumen, bo imel v naslednjem letu največ sreče. V novejšem času otroci Pehtro jagajo. Pri ognjišču so bile tudi železne škarje, ki so jih segreli in z njimi kodrali lase. 

Poleg s poljedeljstvom in živinorejo so se tisti bliže meje (Rateče) ukvarjali s tihotapljenjem (tobak, kavo, sol). Pri tem so imeli idealne pogoje dvolastniki zemljišč v Slovenije in Italiji, ker jih niso toliko preverjali. Z romarji na Svete Višarje pa se začne tudi turizem in preurejanje hiš v gostilne in prenočišča.

Po prvi svetovni vojni se je tu odvijala bitka za zahodno mejo: 170 prostovoljcev jo je stražilo, Italijani pa so prišli s tremi vagoni, dva tisoč vojaki, kamioni, da bi zavzeli jeseniški trikotnik Kranjska Gora, Bohinj, Jesenice. Nadporočnik Karel Šefman (1889–1973) je v zimskih mesecih leta 1919 s svojo četo prostovoljcev preprečil sovražniku zavzetje jeseniškega trikotnika. Demontirali so železnico, napravili blokado, odprli ogenj iz vsega orožja in uspeli. Šefman ima na rojstni hiši v Kranjski Gori spominsko tablo.

Velika soba " hiša" ima mizo, "metergo" za kruh mesit (ali spanje dojenčka), posteljo z različnimi vrstami termoforjev, zibko z luknjicami na dnu za urin, krušno peč z zapečkom, Bogkov kot, dva "tabernaklja" v zidani steni za gospodarja (pijača, knjiga, dokumenti) in gospodinjo (boljše porcelansko posodje za goste, sicer cela družina je iz ene sklede z lesenimi žlicami). Čelesnik je služil za osvetljevanje, levo od vrata so kurili tudi les za razsvetljavo. Spali so skrčeno, da jih ne bi tlačila mora. Pohištvo je poslikano, veliko je simbolov: sončno kolo, pentogram kot zaščita pred moro ... Vrata se odpirajo na noter, da prostor ne izgubi preveč toplote. Maksim Gaspari je naslikal to hišo - njegova žena je bila iz sosednje hiše. Na slikah je mogoče videti tudi običaje: nošnja križa na fantovščini, šranga z debelim deblom kot ovira - to naj bi bil preizkus moškosti. Na oblačilih so včasih imeli všitke, da so se širile z njimi. Stranišče na štrbunk je bilo na koncu ganka, pod posteljami pa obvezno nočne posode - kahle. 

Poseben kotiček je namenjen Josipu Vandotu, avtorju Kekca, in drugim pripovedovalcem in pričevalcem iz tega okolja. Kekec je bil v resnici pastirček Gregorček, lik Bedanca je od kakšnega divjega lovca, Pehta je najstarejši lik - Jaga baba iz slovanske mitologije, tako so rekli tudi zeliščaricam. Tudi  drugi pravljičarji so pripovedovali in pisali zgodbe.

Pod streho so s stenami originalne lesene hiše uredili dodatne bivalne prostore in shrambe. Velika skrinja za žito je lahko pregrajena na pol - za shranjevanje dveh vrst žita. Tu vidimo prave šivane robove in še eno možnost za stike - lastovičji rep. Tu so delali z volno in lanom, za krtače so otrokom govorili, da ne smejo biti obrnjene navzgor - sicer si vrag pride svoje kremplje brusit. Konica od kolovrata je bila včasih zelo pomembno darilo fanta dekletu, če jo je sprejela, je bila gotovo poroka - neke vrste zaročni prstan. Na statvah je čolniček, s katerim plavate med nitmi. Skrinje so poslikane z živimi barvami in cerkvenimi motivi - Marija z Višarij. Pod streho so tudi sušili zelišča, s senom so v bistvu napravili izolacijo za hišne prostore spodaj. Kritina je iz klanih smrekovih skodel, više na strehi mora biti več prekrivanja. Za tramove so zataknjene blagoslovljene praznične butare ("prajtelj"), ki naj bi varovale hišo pred požarom. Par smuči spominja na to, da je blizu Planica s skakalnicami, sicer pa so jih najprej uporabljali za transport. 

V veži je maska 30 kilogramov težkega parkeljna z dvanajstimi rogovi. Miklavževanje je v Kranjski Gori in Podkorenu zelo zanimivo (Srečanje parkeljnov treh dežel), sploh za tujce, ker pri vsaki hiši dobijo "šnops".

Na skednju, je zaradi požara le delno originalen, v njem pa prepoznamo mnoga orodja in stroje za obdelavo zemlje in pridelovanje hrane: mlatilnice, pajkli, slamoreznice ...Tudi cepci za mlačev so še ohranjeni. Različni vozovi so postavljeni: za listje, težek parizer, voz za prevoz mleka ... vsem ralo. Cveti pa se zdi, da nas je premalo dezinficirala z rumovimi kroglicami, zato doda še obilnejšo dezinfekcijo iz steklenice. Za vsako vas pa je bila pomembna voda, v Kranjski Gori sta bili dve vaški koriti. Bogati so gradili blizu, da so bili "pri koritu".

V kleti so trenutno postavili razstavo o železnici z mnogimi zanimivimi zgodbami. Pomembno vlogo je igrala za transport v obeh vojnah. Veliko je bilo bombardiranja v drugi svetovni vojni, še vedno so neeksplodirane bombe (štiri na Železniški postaji Jesenice). Prej je bil v kleti hlev, ki je skozi plast peska na stropu grel zgornje prostore (talno gretje). 

Vodič Jan Čelesnik iz Žirovnice je sicer študent sociologije in filozofije, lahko pa bi bil zgodovinar, etnolog, igralec, po srcu pa pripovedovalec zgodb in drobnih šaljivih iskric. Toliko se že dolgo nismo nasmejali. Poslušali bi ga še in še ... 

Jeperjek in Otavnik - 21. 7. 2025

Po dolgem času se spet zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica na običajnem mestu (parkirišče pri krožišču v Šmarju - Sevnica) in ob običajni osmi uri. Pa še osem nas je in za dober začetek se okrepčamo s kavico.

Z dvema avtomobiloma se odpeljemo preko Laz do kapelice pri odcepu za Jeperjek, kjer nas že čaka Mici. Sonce je že visoko na nebu, pohitimo s pohodom, da ozračje ne bo prevroče. Navzdol nas vodi po grebenu med hišami Jeperjek, ki ima okrog 50 prebivalcev. 

V zelenju bršljana, 84 grmov rožmarina, različnih zelišč in dišavnic nas pozdravita gospod in gospa Majcen. 

Imata res hišo z dušo, ki je pravi muzej - rezultat spoštovanja starih stvari in dela pridnih rok. 

Foto: Ljubo Motore in Vinko Šeško.

V senci nas pogostita z rozinovo potico, v kateri je več rozin kot testa, in odličnim čajem, 

za katerega gostiteljica pokaže vse sestavine. Klepeta in obujanja spominov ni konca ne kraja.

Nazaj gre pot v hrib, ampak počasi pridemo spet do avtomobilov in se zapeljemo v "zavetišče" Slavice in Toneta, 

Foto: Vinko Šeškoin Ljubo Motore.

kjer nas čaka prava pojedina z okusno hrano in odlično kapljico. Zaključujemo spomladanski del pohodov in praznujemo Slavicin rojstni dan. Prijetno nas sveži vetrič in šele zbiranje oblakov nas spomni, da bo treba domov. Okrog enih smo že v Sevnici po dnevu z malo hoje, veliko klepeta in ogromno naporov na kulinaričnem področju. 

Prisrčna hvala, gostitelji, in vse najboljše, Slavica!

Grad Podsreda - 17. 7. 2025

Deževna sreda, v četrtek zjutraj še vedno dežuje. Iti ali ne iti - to je zdaj vprašanje. Ampak sreča je na strani pogumnih: tri od skupine Posebna prijateljske potepanja stopimo na Železniški postaji Sevnica ob 7.18 na vlak proti Dobovi, ko že ne dežuje več. 

Dve se nam pridružita še na poti in na Železniški postaji Brestanica prestopimo na avtobus proti Celju ob 7.46. Vedro je še tudi, ko ob 8.15 izstopimo v Podsredi. 

Zdaj pa pogumno po Grajski poti Podsreda proti Gradu Podsreda, ki se nam kaže v bukovih gozdovih na severnem pobočju Orlice. Pot je lepo označena, delno pokrita s sekanci, na enem mestu malo bolj mokra, sicer pa lepo shojena, le na mokrih lesenih stopnicah je treba paziti, da nam ne spodrsne. Z zanimanjem spremljamo tudi 14 informativnih tabel na tej dva kilometra in pol dolgi poti. Vmes pa so tudi drobni izzivi, od katere živali so sledi. Namesto 40 predvidenih minut tako porabimo skoraj uro časa, ker res ne bi bilo lepo, da ignoriramo informacije, ki so jih skrbno pripravili v Kozjanskem regijskem parku. Na približno dveh tretjinah poti nekaj po deveti uri nas preseneti sonce, ki se obdrži vse do pod dveh.

Na Grad prisopihamo točno ob dogovorjeni uri - ob pol desetih in prijazna vodička nas najprej povabi k ogledu filma (13 minut) o Kozjanskem regijskem parku. Čudoviti posnetki in strokovna razlaga, ogled pa v prostoru, ki na zanimiv način predstavlja značilnosti tega okolja. Na toplem soncu pred Gradom izvemo še osnovne podatke, potem pa dobimo audio vodiče, na katerih poslušamo razlago na posameznih trinajstih točkah v določenih prostorih (film: 2,50, ogled: 5,50 za upokojene).

Ampak pred podrobnimi ogledi še okrepčila iz nahrbtnika, kavica, posladkati pa se je mogoče tudi z zavitkom, polnjenim z marelicami in skuto. 

Zanimivo pri Grad Podsreda je to, daje starejši severni palacij in šele kasneje so zgradili obrambni stolp, ki je sicer za dve etaži nižji kot je bil včasih. 

Skozi njega vstopimo na sorazmerno majhno dvorišče, okrašeno z rožami, pred tem pa je na desni še srednjeveška kuhinja. V stavbi ni ostalo nič stare opreme, zato pa so prostore uporabili za predstavitev Kozjanskega regijskega parka, 

bogastva sveta ob reki Bistrici, tu je še razstava gob, informacije o Emi Krški, nekdanjih lastnikih gradu, tudi kapela je urejena in dve slavnosti dvorani (tudi za poroke). 

Pozornost pritegne bogata zbirka slik Franceta Slane, na razstavi fotografij najdemo tudi po dva posnetka Vinka Šeška in Sonje Kostevc, čisto pod streho pa je našla svoje mesto obširna razstava Olge Rezanove. 

Vse smo navdušene nad tem, kakšno bogastvo nudijo večinoma manjši in razdrobljeni prostori. 

V senci pod kostanji strnemo svoje vtise, preizkusimo dve vrsti lokalnega piva in dodamo še svoje posladke.

Dvajset minut čez eno se odpravimo navzdol po poti prihoda: pol ure naj bi trajala hoja do Podsrede, me smo porabile 40 minut zaradi postankov pri nekaterih informativnih točkah. 

Hoja navzdol je prijetna, tudi stopnice so se v glavnem že posušile, 

nekaj sto metrov pred avtobusnim postajališčem pa nas blagoslovi nekaj kapelj dežja. 

Desni posnetek: Marjetka Sagaj.

Približno deset minut čakamo na avtobus proti Krškemu, ki pripelje točno ob 14.08. Na poti do Brestanice kar lepo dežuje, na Železniški postaji Brestanica pa se kmalu spet pokaže sonce. Na vlak ob 15.37 čakamo skoraj eno uro, čas koristno uporabimo za klepet, v Sevnico pa prispemo malo pred četrto uro.

Kdo bi si mislil, da bo to tako lep in bogat dan.

Podrobnosti o Podsredi in Gradu Podsreda pod videom.

Video:

PODSREDA IN GRAD PODSREDA

Podsreda je trg od leta 1377 v Občini Kozje (163 prebivalcev – število se niža) na desnem bregu Bistrice. Ime je dobil po sejmih in sojenjih na sredo. Leži pod severnim vznožjem pogorja Orlica (701 metrov nadmorske višine). Ima značilno trško zasnovo z eno osrednjo ulico s trgom, na kateri se nahaja župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika iz leta1806 in druga ob drugo nanizane trške hiše. Pred eno izmed njim se nahaja sramotilni steber (pranger).

Podsreda je najbolj znana po gradu Podsreda, ki velja za najbolje romanski grad v Sloveniji. Onstran reke Bistrice in glavne regionalne ceste se pri domu krajanov pričenja križev pot na romarsko Staro sveto goro. Na vrhu stojijo Cerkev Žalostne Matere Božje, Kapela svete Ane in Božji grob na ozemlju sosednje vasi Gradišče. Na skrajnem vzhodnem delu ozemlja trga stoji v Trebčah Javerškova domačija (Podsreda 93), na kateri se je rodila Marija Javeršek, mati Josipa Broza - Tita, in kjer je Tito preživel nekaj svojih otroških let.

Grad Podsreda (nemško Herberg - zaklonišče) stoji na severnem pobočju Orlice v osrčju Kozjanskega regijskega parka nad trgom Podsreda na nadmorski višini 475 metrov. Od njega se kaže lep pogled proti Hrvaški, Donački gori, Boču in Pohorju- Sodi med najpomembnejše romanske objekte na Slovenskem. Zaradi skoraj neokrnjenega srednjeveškega videza grad danes velja za najbolj grajskega med gradovi v Sloveniji. Grad danes velja za pomembno kulturno in izobraževalno središče v tej regiji. Od leta 2020 so na gradu urejene tudi nastanitve. Številne zanimivosti; od grajskih prostorov, renesančnih dvoran, stalnih slikarskih razstav Franceta Slane, do grajske ječe, kuhinje, grajske kleti in stalne zbirke stekla iz nekdanjih glažut. Grad Podsreda leži na ozemlju, ki je že okrog leta 1000 pripadalo posesti grofov Breže-Seliških ter pozneje grofici Emi Krški. Zgrajen je bil v prvi polovici 12. stoletja, v virih se grad prvič omenja šele leta 1213. Takrat je imel običajno preprosto pravokotno zasnovo. Okoli leta 1180 je bil prizidan visok obrambni stolp, okoli 1220 južni bivalni del ter okrog 1260 še kapela. Današnjo podobo je dal gradu predvsem grof Schönburg-Glauchau, zet kneza Werianda zu Windischgrätza v 19. stoletju. Grad so začeli obnavljati leta 1983. Grad je bil eden petih glavnih krških fevdov in sedež podeželskega sodišča. Grad je prvič omenjen leta 1213, kot Castrum Herberch, ko ga je Ortolf s Planine zapisal svoji ženi Kiburgi s Ptuja. Podsreškim vitezom so sledili Ostrovrharji s Svibnega. Leta 1338 ga je Herman s Kranichberga prodal Frideriku Žovneškemu. Škofje so grad redno potrjevali Celjskim grofom. Po njihovem izumrtju leta 1456, postane grad in gospoščina deželnoknežja last Habsburžanov. Leta 1515 so ga napadli in zavzeli uporni kmetje. Upravitelji gradu so se poslej pogosto menjavali, dokler ga leta 1617 ni kupil grof Žiga Tattenbach. V lasti njegovih potomcev je bil do leta 1848, ko je posest kupil knez Weriand zu Windischgrätz. Posest je ostala v lasti njegovih dedičev do konca druge svetovne vojne. Zahodno 450 m od gradu je stal zaporni stolp (Turnič), na katerem je bila stalna vojaška posadka. Prvotni podsredški grad je nekoč stal na hribu (gradišče), vzhodno od današnjega trga. Gradu niso prizadele vojne, poškodoval pa ga je potres. Ko je bil po drugi svetovni vojni v državni lasti, je bilo marsikaj poškodovanega, požganega, odtujenega, tako ni v prostorih ostalo nič prvotne opreme. Nekaj časa je imelo Gozdno gospodarstvo Brežice tu svoja skladišča, v njih pa so stanovali tudi njihovi delavci. Windischgrätzi kot zadnji lastniki po razlastitvi niso imeli zahtev po vrnitvi, potomci pa obiskujejo Grad in so veseli obnov in dogajanj.

Lastnica Gradu je od leta 1981 Občina Kozje, ki ima tu v dveh renesančnih dvoranah tudi svoje protokolarne prostore, ves čas pa stavbo tudi vzdržuje in obnavlja. Nazadnje so odkrili izlivno korito. Upravitelj je od leta 1983 Kozjanski regijski park in tega leta so sprejeli že prve obiskovalce na razstavi o narodnoosvobodilnem boju na Kozjanskem v nekdanjih grajskih kaščah. Slavnostno so prenovljeni Grad odprli 28. oktobra 1989. Atrij je sicer sorazmerno majhen, je pa zelo akustičen in pogosto prirejajo tu koncerte ob koncu seminarjev, na dvorišču pa se dogaja tudi kino na prostem, živžav za otroke, po Gradu lov za zakladom ... Udeleženci seminarjev so nastanjeni v Lovski koči nad Gradom (15 - 20 mest), od leta 2020 pa so na voljo apartmaji z okrog 15 mesti, uredili pa so tudi še tri nove apartmaje za pare ali manjše družine. Majhno število namestitev je prednost, ljudje imajo več zasebnosti. 

Kozjanski regijski park je eno najstarejših in največjih zavarovanih območij v državi. Nahaja se na stiku alpskega in panonskega sveta na vzhodu Slovenije, med reko Sotlo in Bohorjem, meri 206 km² v petih občinah. Ustanovljen je bil leta 1981.

Legende o Gradu Podsreda: 

https://gradovislovenije.si/legende-o-gradu-podsreda/

Viri: spletne strani, Wikipedia.

Vintgar - 9. 7. 2025

Ob šestih zjutraj nas 14 od skupine Posebna prijateljska potepanja na Železniški postaji Sevnica nestrpno pričakuje mednarodni vlak proti Beljaku, s katerim bi se radi zapeljali do Jesenic. 

Točen je in dovolj prostora za nas ima in še tri dodatne, ki vstopijo v Zidanem Mostu. Za višji rang vlaka plačamo po evro in pol, razdelim vstopnice za Vintgar po 15 evrov, ki jih je bilo treba kupiti v naprej na spletu in si rezervirati uro obiska. Kar veliko časa vzame pa tudi razdeljevanje vseh prinešenih dobrot (Ida, Irena, Cveta, jaz). Med vožnjo od Ljubljane naprej smo bolj pozorni na pokrajino, saj se po tej enotirni progi iz leta 1870 vozimo bolj poredko. Ustavimo se v Kranju, potem pa uživamo ob pogledu na čisto reko in veliko zelenja, v katerem opazimo tudi kamp Globoko. Na postaji Lesce - Bled vstopi veliko mladih z nahrbtniki, verjetno se s počitnic vračajo v Avstrijo. Na Jesenice pripeljemo z zamudo, še vedno pa imamo dovolj časa za vstop na vlak v smeri Nove Gorice z odhodom ob 8.52. Naprej proti meji z Italijo z vlakom ni več mogoče: promet na odseku od Planice do državne meje z Italijo je bil ukinjen leta 1956, 1. aprila 1966 pa je bil ukinjen tudi promet na odseku Jesenice - Planica, proga pa razdrta. Namesto vlakov zdaj tu vozijo kolesarji.

Z zanimanjem spremljamo vožnjo in postanke na postajah Kočna in Vintgar, uspe pa nam ujeti tudi pogled z železniškega mosta preko Radovne v Vintgarju. To je največji v celoti ohranjeni enoločni  kamniti most v Sloveniji, zgradili so ga v letih 1904/1905 iz rezanega kamna. Sicer pa je bila Bohinjska proga zgrajena v rekordnem času šestih let (1900 - 1906).

Foto: Marta Brežan.

Izstopimo na Železniški postaji Podhom, napravimo skupinska posnetka, potem pa po razriti cesti odidemo do vhoda v Sotesko Vintgar. 

Približno pol ure rabimo in dovolj časa imamo, da v Gostilni Vintgar v miru popijemo kavo in si privoščimo kaj sladkega. 

Imamo vstopnice za vstop ob 10.26, 10.28, 10.36 in 10.37 in avtomati te ne spustijo pred tvojim časom, dopuščajo pa dvajset minut zamude. Smo eni redkih, ki imamo kode za vstop na papirju, večina jih pokaže kar z mobitelom. Dobimo čelade in se odpravimo na 1.600 metrov dolgo pot po soteski, ki jo je reka Radovna napravila med vzpetinama Hom (834 metrov) in Boršt (931 metrov) tudi do 250 metrov globoko. Včasih je tekla bolj v smeri vzhod, ko pa ji je pot zaprl Bohinjski ledenik, si je našla pot v smeri severovzhod in se pri Mostah pri Žirovnici izliva kot desni pritok v Savo. Zbira vodo iz dolin Krma in Kot, s Pokljuke in Mežakle.

Skoraj v strnjeni vrsti hodimo po lesenih mostovih in galerijah, ki so se v glavnem že posušile, pobočja pa so zavarovana z kovinskimi mrežami. Pri posebno zanimivih slapičkih in vrtincih zastanemo za posnetke, sploh družine in druščine si za to vzamejo več časa. V spodnjem delu soteske plošča na skali spominja na Jakoba Žumra, gorjanskega župana, ki je leta 1891 s fotografom in kartografom Benediktom Lergetporerjem ob nizkem vodostaju reke odkril njene lepote od Gorij do Blejske Dobrave. V dveh letih so za obiskovalce uredili več kot 500 metrov lesenih mostov in galerij, vpetih v živo skalo. 

Tik pred izhodom nas čakata še dve poslastici: slap zajezitve za elektrarno pod železniškim mostom in Slam Šum, ki je s 15 metri eden najvišjih rečnih slapov pri nas. 

Foto: Marta Brežan in Cveta Fakin.

Pred odhodom še fotografiranje v čeladah, potem pa se odpravimo proti naselju Blejska Dobrava in na Železniško postajo Vintgar. 25 minut piše na kažipotih, nekateri obljubljajo 200 stopnic, drugi 300, mi pa jih nismo šteli. 

Nekateri se spustimo še pod slap in se povzpnemo po desni varianti, ki ima mogoče kakšno stopnico manj. Na levi strani v zgornjem delu poti zaslišimo vlak, ki tudi veselo zapiska - verjetno pred mostom. Na začetku vas Blejska Dobrava stoji kiosk s pijačami in posladki, malo naprej pa še manjši lokal. 

Sprehodimo se skozi vas, občudujemo s cvetjem okrašene hiše, tudi gorenjski nagelj je vmes. 

Mimo Cerkve svetega Štefana, potem pa desno v podvoz pod železnico in tam najdemo zatočišče na terasi zanimivo urejene Gostilne pri Jurcu. 

Za začetek nam Mirica postreže z aperitivom, potem pa ob hladni pijači nekaterim prija za malico govnač - "speštan" krompir z zeljem, zraven pa pol hrenovke (osem evrov).

Deset minut hoje in smo na Železniški postaji Vintgar, ki je v resnici v Blejski Dobravi. Vlak za Jesenice ob 13.24 ima nekaj minut zamude, sprevodnica pa prijazno uredi, da nas mednarodni vlak iz Beljaka za Vinkovce malo počaka in se pripeljemo direktno v Sevnico okrog štirih popoldne.

Kdor zgodaj vstane ...

Video: