Kranjska Gora - 23. 7. 2025

Danes gre skupina Posebna prijateljska potepanja zgodaj na pot: na Železniški postaji Sevnica nas ob 5.42 enajst vstopi na regionalni vlak z napisom Zidani Most, ki ga pa tam priklopijo na kompozicijo iz Maribora in nam ni treba prestopati. Vstopi pa tu še ena sopotnica in v Ljubljani se nam pridruži druga. Skupaj nas je trinajst - pogosto je tako, ampak vedno je to za nas srečna številka. Prihod vlak v Ljubljano naj bi bil ob 7.06, imamo pa nekaj minut zamude, vendar ni problema: z lahkoto ujamemo avtobus v smeri Rateč ob 7.30.

Z zanimanjem opazujemo pokrajino, vidimo, da bo krompir kmalu za izkop, od Jesenic naprej pa ponekod šele cveti. Občudujemo, kako so vzgojeni belgijski skavti, ki vsi po vrsti odstopajo sedež starejšim, ko okoli Jesenic nastane na avtobusu gneča. V Kranjski Gori imamo manj kot deset minut zamude, vendar nas avtobus v smeri Bovca preko Vršiča ob 9.35 ne počaka. Saj niti nismo računali nanj, ker se je tako dogajalo tudi pretekla leta. Iščemo kavo, predvsem pa tudi stranišča, ki je v prvem odprtem lokalu pokvarjeno, drugega pa odpirajo ob desetih in moramo nekaj minut počakati - na postrežbo, ne na stranišče. Potem se napotimo po naselju, sedežu občine, ki ima okrog 1.500 prebivalcev, po gneči opoldne in popoldne sodeč pa ogromno turistov, predvsem kolesarjev in pohodnikov. To področje so pozno naseljevali - šele v 14. stoletju in naselje so najprej imenovali Borovska vas. Razvijati se je začela hitreje z izgradnjo železnice leta 1870, ki pa so jo leta 1966 opustili, ker ni bila rentabilna. Danes je trasa kolesarska steza, še vedno stoji železniška postaja in ulica v njeni bližini je Kolodvorska. 

Mimo s cvetjem ozaljšanih hiš in teras lokalov pridemo 

Spodnji posnetek: Marta Brežan.

do Liznjekove domačije z bogato gruntarsko hišo iz druge polovice 17.stoletja (oprema iz 19. stoletja), ki je bila včasih tudi gostilna; zraven pa stoji gospodarsko poslopje iz leta 1781. Za dva evra in pol po osebi nam "gostitelj" Jan vse natančno razkaže, žal pa ga moramo pri ogledu prekiniti, ker moramo pohiteti na avtobus ob 11.35. Takoj opazimo, da je ta manjši kot običajni, pred njim pa že dolga vrsta čakajočih. Za nas zmanjka prostora in šofer nas poduči, da bi se morali najaviti, ne pa kje. Kasneje v Turistično-informacijskem centru izvemo, da rezervacije niso mogoče: moraš biti dovolj zgoden ali imeti srečo.

Izkaže se, da smo kot skupina prilagodljivi, potrpežljivi in prijazni (trije P!), zato se vrnemo v Liznjekovo domačijo in prosimo za nadaljevanje vodenja. Podrobnosti pod videom. Janu razložimo, da nam je on bolj všeč kot šofer in smo zato prišli nazaj. 

Za hrano nam svetuje kar sosede - Gostilno pri Martinu, kjer si večina dobro napolni svoje želodce.

Da bi pokurili hrano, se sprehodimo do Cerkve Device Marije Vnebovzete, katere začetek sega v leto 1326, v 19. stoletju so jo povečali, zvonik pa še vedno kaže svojo starost iz 15. stoletja. Oprema Cerkve je zelo bogata, gotsko prepleteni oboki pa okrašeni s cvetnimi motivi.

Sledi daljši sprehod do Jezera Jasna, kjer v vodi čofota nekaj kopalcev, še več pa jih uživa na sončnih tratah in pesku ob reki Pišnici. Ugotavljamo, da so mostove in pomole lepo obnovili, bogata je tudi gostinska ponudba.

Kljub spremenjenemu programu se zadovoljni vračamo z avtobusom ob 16.20 v Ljubljano in z vlakom ob 18.50 domov. V Sevnici smo že pred pol deveto zvečer.

Video:

LIZNJEKOVA DOMAČIJA

To je pristna slovenska alpska hiša s šivanim robovi (poslikani posnemajo včasih tako oblikovane lesene), cofastimi ornamenti, kamnitim portalom, poslikavo na fasadi in lesenim gankom. Bila je najbogatejša domačija v Kranjski Gori s 84 hektarji zemlje, sama hiša pa ima tudi dvoje vrat, kljub davku Marije Terezije na dodatna vrata. 

V veži je posebna skrinja s centralnim zaklepanjem, v črni kuhinji pa dve ognjišči: odprto in kurišče za krušno peč. Ta kuhinja ima dim speljan pod stropom in skozi dimnik, nekatere hiše pa dimnika niso imele. Velika soba ima mizo, "mevtergo" za kruh mesit (ali spanje dojenčka), posteljo, krušno peč z zapečkom, dvema "oknoma" v steni za gospodarja (pijača, knjiga, dokumenti) in gospodinjo (boljše posodje). Čelesnik je služil za osvetljevanje, v kamri je še ena postelja. Spali so skrčeno, da jih ne bi tlačila mora. 

Poseben prostor je namenjen Vandotu in drugim pripovedovalcem i pričevalcem iz tega okolja.

Pod streho so s stenami originalne lesene hiše uredili dodatne bivalne prostore in shrambe.

V kleti so trenutno postavili razstavo o železnici z mnogimi zanimivimi zgodbami.

Na skednje smo prepoznali mnoga orodja in stroje za obdelavo zemlje in pridelovanje hrane. Cveti pa se je zdelo, da nas je premalo dezinficirala z rumovimi kroglicami, zato doda še obilnejšo dezinfekcijo iz steklenice.

Vodič Jan je sicer študent sociologije in filozofije, lahko pa bi bil zgodovinar, etnolog, igralec, po srcu pa pripovedovalec zgodb in drobnih šaljivih iskric. Poslušali bi ga še in še ...