Pokljuka - 19. 8. 2025

Skupina Posebna prijateljska potepanja - deset  se nas zbere na Železniški postaji Sevnica in vstopimo ob 6.03 na mednarodni vlak, s katerim bi se radi peljali do Jesenic. Dve "potepinki" sta že na vlaku, ena se nam pridruži v Zidanem Mostu - spet nas je 13, toliko nas je zelo pogosto. Med vožnjo se pogovarjamo o programu čez dan in o Pokljuki, tako čas hitro mine in skoraj točni smo na Jesenicah, kjer nas že čaka vlak proti Novi Gorici z odhodom ob 9.50. Do Bleda je vse po voznem redu, tam pa čakamo toliko časa, da v Bohinjsko Bistrico prispemo s 16-minutno zamudo - točno ob času, ko odhaja turistični avtobus na Pokljuko. K sreči ima kakšno minuto zamude in se še lahko vkrcamo nanj s prej preko interneta kupljenimi kartami. Te sicer prodajajo na določenih mestih (turistične informacije, hoteli ...), na avtobusih pa ne. Stanejo samo dva evra in z njimi se lahko voziš 24 ur po določenih trasah (samo v poletni sezoni). Avtobus se hitro polni, sprejme tudi določeno število koles, veliko ljudi stoji. Na Pokljuko se peljemo malo naokrog: po spodnji dolini do Bohinjskega jezera, potem pa: Stara Fužina, Studor, Srednja vas, Bohinjska Češnjica, Jereka, Koprivnik, Gorjuše, Mrzli Studenec, Goreljek, Rudno polje. Slikovite vasi, ampak ceste skozi nje so marsikje ozke in z avtobusom je potrebno pazljivo manevrirati. Potem pa pride nasproti še kakšen do vrha naložen tovornjak z lesom, tudi s prikolico, in z veliko spretnostjo se iz Jereke dvigamo po strmih klancih, potem pa se cesta zravna. Nič čudnega, da se na cilj pripeljemo ob pol dvanajstih - s polurno zamudo.

Toliko, da zadihamo svež zrak, ob zvoku helikopterja, ki odvaža smeti Hotelu Center popijemo kavo, z malico (ričet, telečja obara ali golaž) pa moramo že pohiteti. Avtobus se v dolino vrača ob pol enih in mi se z njim odpeljemo do Gorjuš. 

Tu upamo, da bomo našli pešpot, pa ni nobenih oznak in živega človeka, da bi nam svetoval, Google Maps pa nas napoti kar po cesti proti Koprivniku. To je uradno manj kot štiri kilometre, ampak nam se pot kar vleče. Razveseljuje nas zeleni travniki, dišeče ciklame, 

okrepi pa na tudi slastna malica Stoparjevih. 

V Koprivniku se razveselimo lokala in se v senci odpočijemo ob pijači. Osem se nas odpravi še na 20 minut oddaljeni Vodnikov razglednik: 

najprej lahka pot, ki se na koncu strmo vzpne. Odpre se nam krasen razgled na zgornjo bohinjsko dolino, po kateri smo se peljali z avtobusom, zadaj pa Bohinjsko jezero v okviru gora.

Na povratku imamo dovolj časa za uživanje na travi z lepimi razgledi na vas. 

Ob 16.26 nestrpno čakamo na avtobus proti Bohinjski Bistrici. Pripelje poln, le trije sedeži so prazni. Enega dobi domačinka, ostaneta torej samo dva, stati pa na avtobusu šofer ne pusti, čeprav je prav on na istem avtobusu pri vožnji na Pokljuko dovolil, da so ljudje stali kot šibice v škatli. Zdaj pa naenkrat ne, ostanemo v Koprivniku. Grem se posvetovat v lokal, kjer prijazna natakarica kliče na različne strani, da bi dobili kakšen prevoz. K sreči pride na kavo planinec Planinskega društva Srednja vas, ki nam prijazno pomaga pri prevozu do Bohinjske Bistrice. Prisrčna hvala!

Predvideni vlak ob 17.27 sicer zamudimo, k sreči pa je dovolj prostora za nas na avtobusu proti Ljubljani ob 17.55. Zaradi neverjetni zastojev na Bledu pripeljemo v Ljubljano s skoraj enourno zamudo in komaj še ujamemo mednarodni vlak proti domu ob 21.05. Pred pol enajsto smo v Sevnici.

Tako zanimivih dogodkov že dolgo ne ali pa sploh ne. Tako pravijo moji sotrpini in sotrpinke - res se nam dogaja!

Fotografije: Cveta, Edka, Helena, Marta, Romana.

PODROBNE PODATKE NAJDETE POD VIDEOM!

VIDEO:

POKLJUKA

Pokljuka je z gozdom pokrita kraška planota, velika 20 krat 20 kilometrov (6.300 hektarov gozdov). Do 16. stoletja so tu prevladovali bukovi gozdovi, ki so jih izsekali za les in oglje, zdaj prevladuje smreka (97 procentov), ki daje zaradi počasne rasti kvaliteten resonančni les. Zaradi podnebnih sprememb pa je tudi že na tej nadmorski višini (okrog 1.350 metrov) ogrožena od škodljivcev. Kot ostanek delovanja pokljuškega ledenika najdemo tu brezna, konte (vrtače), težko prehodne površine z barji (med najjužnejšimi visokimi barji v Evropi). Vrhovi okrog planote se dvigajo od 1.390 do 1.954 metrov. Na Pokljuki je več planin (Uskovnica, Zajamniki, Konjščica) in prenočitvenih objektov, med njimi na Rudnem polju Hotel Center ob Zimskošportnem centru. V bližini stoji Vojaški gorski center Rudolfa Badjure (1881 - 1963), ki je bil prvi smučarski učitelj, kartograf, pisec turističnih vodnikov in organizator planinstva.

V južnem delu Pokljuke ležita dve vasi, ki sta nastali iz pašnih planin: Gorjuše in Koprivnik. Sta med najviše ležečimi naselji v Sloveniji (900 do 1.100 metrov nadmorske višine). 

Gorjuše imajo 155 prebivalcev, število pada, kmetij je vse manj, več je počitniških hišic. Znane so po gorjuških čedrah - pipah iz hruškovega, javorjevega ali pušpanovega lesa, okrašenimi s  srebrno pločevino in biserno matico.

Koprivnik šteje 244 prebivalcev, ljudje se še ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Ime je mogoče dobil po koprivah, ki jih je po planinah vedno dovolj, mogoče pa je to Kropivnik - hudournik ob neurjih "kropi" - škropi. Naselje je sedež župnije s Cerkvijo Povišanja svetega Križa iz 18. stoletja z več kot meter debelimi zidovi. Tu je tri leta (1793 - 1796) župnikoval Valentin Vodnik. V kraju je včasih stal mlin na veter, zdaj samo še maketa.

Vodnikov razglednik (Gospodovec) na 1.017 metrov s krasnim razgledom na zgornjo bohinjsko dolino, Bohinjsko jezero in venec gora, kamor je rad zahajal Valentin Vodnik.

Viri: Wikipedia in različne spletne strani.

Bohinj - 13. 8. 2025

Tokrat skupina Posebna prijateljska potepanja krene na pot z vlakom ob 5.42: pet nas vstopi na Železniški postaji Sevnica, dve sta že na vlaku, v Zidanem Mostu se nam pridruži Majda, ki je čisto v stilu naših treh p-jev: popotnica, planinka in piše se Plevnik.

Foto: Marta.

Pogovarjamo se o možnostih ogledov v Bohinju, lokalnih zanimivostih; izvemo pa tudi, da je tam okrog kar veliko nesreč motoristov. Tako so nekoč našli enega na cesti, ga ogledovali in komentirali "bled je, bled", čez čas pa "bo hin, bo hin". Pa so tako uporabili izraza za dva bisera na Gorenjskem. 

Levi posnetek je Martin.

Pravočasno (okrog deset minut čez sedmo) smo v Ljubljani, zato si v trgovini kupimo rogljič "brez nič" (brez polnjenja, seveda, ostalo ima konkretno vsebino) in si zraven privoščimo kavo. Četrt ure pred odhodom avtobusa proti Bohinju (Ukancu) ob 8.00 se premaknemo na peron sedem, kjer nas čaka neprijetno presenečenje - dolga vrsta čakajočih na naš avtobus. Večina je tujcev, mladih Francozov, Slovenci navadno ne stojimo v vrsti. Avtobus ima sicer 55 sedežev, ampak nas je preveč, ravno pri meni se ustavi. Ko že predlagam, da pridem z naslednjim avtobusom in se ostalim pridružim v Bohinju, sotrudnice odkrijejo prazen sedež, na katerem gospoduje šoferjeva torba. Ko sveto obljubim, da jo bom držala na kolenih (nikakor ne med nogami, je zahteven šofer), je sedež moj. 

Med vožnjo proti Gorenjski šofer sicer zapelje na postajališča, maha pa s prekrižanima rokama v znak, da v avtobusu ni prostora. Do Bleda kar lepo napredujemo, tam pa se vozimo korakoma, se ustavljamo, občudujemo Blejsko jezero, grad in otok, na cilj pa pripeljemo z enourno zamudo. Večina izstopi na postaji Jezero, 

Foto: Edka in Helena.

dve pa se odpeljeta do Ukanca ter uživata ob in na Bohinjskem jezeru.

Po občudovanju ureditve pri spomeniku štirim srčnim možem in fotografiranju je treba najprej najti toaletne prostore, 

Foto: Majda.

potem pa senco za malico. Mimo kozoroga, preko mosta in ob Cerkvi Janeza Krstnika jo mahamo proti Stari Fužini. 

Našo pozornost pritegnejo hiše z lepo obarvanimi polkni, posebno oblikovana postajališča, stene hiš, obložene z nasekanimi drvami ... Se že vzpenjamo do Zoisove graščine, ki še nima prave vsebine, 

dobrodošlico pa nam izrečeta dva oslička. Ob poti so nekatere rastline označene, na drugi strani Mostnice pa poteka tudi Willomitzerjeva botanična pot, ki nosi ime po ranocelniku (nastavil ga je v Stari Fužini Žiga Zois), ki je raziskoval bohinjske gore in bil med štirimi srčnimi možmi - prvopristopniki na Triglavu. 

Foto: Majda in Cveta.

Pri Hudičevem mostu obnovimo zgodbo o njegovi gradnji, potem pa do kioska, kjer plačamo dva evra in pol vstopnine za ogled Korit Mostnice. Malo nas vleče v hrib proti Uskovnici, 

potem pa po obeh bregovih uživamo ob neverjetno čisti vodi: tolmunih, slapičkih, brzicah. Zrak nam parfumirajo ciklame, ki jih je neverjetno veliko potrganih na tleh. Kdaj bodo nekateri nehali uničevati naravo na tak način?

Vračamo se v Staro Fužino, kjer se v Gostilni Mihovc okrepčamo, občudujemo pa lahko tudi staro glasbeno omaro.

En posnetek je Martin.

Za zaključek se ob 16.10 vkrcamo na ladjico Zlatorog (s še eno vozi enkrat do dvakrat na uro, vožnja v eno smer je osem evrov za upokojene) in pol ure uživamo v plovbi s komentarjem. V Ukancu se še osvežimo s pijačo in se pravočasno postavimo v vrsto za avtobus ob 17.40. Tudi ta je prepoln in na preostalih postajališčih ne more sprejeti vseh čakajočih. Zaradi zastojev na Bledu imamo spet eno uro zamude in ulovimo šele vlak ob 21.05, okrog pol enajstih smo v Sevnici.

Škoda, da gneča in zastoji zagrenijo lepe vtise.

Video:

BOHINJ

Nastanek imena Bohinj. Ko je bog ustvarjal svet, je na koncu ugotovil, da ni napravil Slovenije. Ostalo mu je nekaj visokih gora, zelenih hribčkov in gričev z dolinami, nekaj ravnega polja in za dlan morja. Te ostanke je razprostrl na majhnem prostoru in oblikoval čudovito deželo, ki ima vseh lepot po malem. Čisto pa je pozabil tudi na eno dolino na Gorenjskem, zato je bil prisiljen sem umestiti najlepši del, ki si ga je sicer rezerviral zase. Bohinjci bogu pravijo "boh" in zato ime Bohinj za ta krasen kotiček pod gorami. 

Bohinjsko jezero je ledeniškega izvora, dolgo 4,1 kilometer in široko 1,2 kilometra, obala je dolga 11,35 kilometra. Zavzema površino 3,3 kvadratnega kilometra in vsebuje okrog sto milijonov kubičnih metrov vode, dovolj, da bi prekrila celo Slovenijo. Bohinjci pa pravijo, da je vode za en škaf, če je ta dovolj velik. Tako je to največje stalno naravno jezero v Sloveniji, pa tudi zelo globoko: le deset procentov je plitvejšega od deset metrov, dvajset procentov nad 40 metrov, največja globina pa je 44,5 metra. Vodo mu daje Savica, na obali in pod vodo je še več manjših izvirov (v celoti se voda izmenja trikrat letno), pod mostom v Ribčevem Lazu pa voda izteka kot Jezernica, z leve dobi po približno sto metrih še pritok Mostnica in skupaj tvorita Savo Bohinjko. Nad Jezerom se dvigata Vogar (1.054 metrov) in Pršivec (1.761 metrov) - najvišji okrog Jezera, nad drugi strani pa Vogel (1.535 metrov), ki je dosegljiv z nihalko.

Peš krog Jezera: okrog osem kilometrov po severni strani. Steza po južni strani je pol krajša, vendar je prva bolj naravna, daleč od avtomobilov, občasno sicer zmotijo kolesarji, ki pa na njej nimajo kaj iskati. Više pogozdu na južni strani poteka še Lovska pot(šest in pol kilometra).

Slap Savica (iz Ukanca 4 kilometre, vstopnina za upokojene: 2,50 evra) ima dva pramena: 78 in 25 metrov sta visoka.  Nekatere teorije predvidevajo, da bi se v prihodnosti kdaj združila, ko bo popustila kamnita vmesna stena.

Ukanc ima samo 60 stalnih prebivalcev, med zelenjem pa se skriva veliko počitniških hišic. Ime izhaja iz poimenovanja "u konc" - ljudje so bili prepričani, da je pod Komarčo konec sveta. 

Nihalka na Rjavo skalo (Vogel): kar oderuška cena 29 evrov za povratno karto za upokojene. Vozi vsake pol ure, na uro lahko prepelje 950 oseb in pri tem premaga skoraj tisoč metrov v višino (s 569 na 1535 metrov). Leta 1962 je bila nihalka samo tovorna, od leta 1964 prevaža tudi potnike, leta 2001 so jo posodobili. Z zgornje postaje se odpre čudovit razgled na Bohinjsko jezero in proti Triglavu, više pa je mogoče priti od 2024 z gondolsko žičnico.

Dolina Voje in Korita Mostnice: iz Ribčevega Laza skozi Staro Fužino do Planinske koče na Vojah - 4,2 kilometra. Vstopnina za upokojene: 2,50 evra. Korita Mostnice so dolga dva kilometra, globoka do 20 metrov, najožje mesto le en meter. Voje so ledeniška alpska dolina, na koncu katere izvira Mostnica, ki tu oblikuje tri slapove: 20metrov in dvakrat po pet. 

Hudičev most preko Mostnice stoji že od leta 1777, ko ga je dal zgraditi Žiga Zois za lažji prevoz lesa in rude s Pokljuke. Z gradnjo je povezana zgodba, ko naj bi delavci čez dan most gradili, zjutraj pa spet in spet našli porušenega. Na koncu so se razjezili češ, naj most kar hudič dela. In res se je pojavil in obljubil gradnjo, v zameno pa je hotel zase prvo dušo, ki bo prečkala most. Ko je bil most gotov, je eden izmed kmetov vrgel preko njega telečjo kost, za njo se je pognal pes in tako prvi prečkal most. Hudič je od jeze zamahnil z repom in porušil ograjo na mostu, ki še danes stoji, namesto ograje pa so nizki zidovi.  

Planšarski muzej v Stari Fužini - nekdanja sirarna od leta 1883 do 1967, muzej je od leta 1971. Za tri evre vstopnine si je mogoče od desetih do šestih popoldne ogledati kotla, prešo, orodje in pribor ter planšarski stan z opremo s planine Zajamniki iz leta 1849. 

Cerkev svetega Janeza Krstnika, katere začetek sega v 12. stoletje, je znana po gotski poslikavi z dvema belima hudičema, angeli imajo zobe in golšo, na freski ima sveti Krištof sedem prstov na nogi. Ohranjena je lesena glava svetega Janeza Krstnika - takih je samo pet na svetu. Kor je pa v obliki gorenjskega ganka.

Cerkev svetega Duha v baročnem slogu je iz leta 1743. Zgradili so jo po hudi suši, zato je streha v obliki kamelje grbe kot simbola za vir vode.

Štirje srčni možje so v treh dneh 26. 8. 1778 kot prvopristopniki osvojili Triglav. Nanje spominja kip Stojana Batiča v Ribčevem Lazu iz leta 1978, ki je visok 2864 milimetrov - tisočkrat manj kot Triglav.

Rogla - 7. 8. 2025

Skupina Posebna prijateljska potepanja: deset nas vstopi na vlak ob 5.29 na Železniški postaji Sevnica, dve sta že na vlaku, ena se nam pridruži med potjo - spet nas je trinajst, pogosto je tako. V Celju smo ob 6.26 in počasi se odpravimo proti Avtobusni postaji Celje, 

Foto: Marta in Edka.

kjer počakamo na avtobus za Slovenske Konjice ob 7.15, izstopimo pa ob 7.53 v Zrečah. Spet malo čakanja in ob 8.08 pripelje avtobus za Roglo. Ko se vzpenjamo, temperatura pada, nazadnje se pri prihodu ob 8.41 ustavi pri dvanajstih stopinjah, čez 14 stopinj pa se tudi med dnevom ne dvigne. Zrak je svež, saj je bil prejšnji dan deževen, nebo pa je temno modro in kristalno čisto.

V Stari koči Hotela Planja sedemo h kavi ali čaju, potem pa se razdelimo: 

Foto: Edka, Helena in Ida.

tri odidejo proti Lovrenškim jezerom, 

ostali pa bi si radi ogledali Cerkev Jezusove spremenitve na gori. Ključ imajo na recepciji Hotela Planja, vendar bi moral nekdo od zaposlenih z nami. Dogovorimo se za ogled ob dvanajstih, pozneje pa ga odpovemo, ker dolgo uživamo na poti h Koči na Pesku.

Foto: Edka.

Najprej občudujemo leseno vasico z različnimi aktivnostmi za otroke, nekaj novega je mini golf na lesenih ploščah. Na travniku se pase velika čreda krav, mi pa se odpravimo ob zanimivih skulpturah v smeri starega razglednega stolpa. Dve se do Koče na Pesku odpravita po cesti, ostali pa mimo zgornje postaje Mašinžage krenemo po široki gozdni poti. 

Ob njej nas pozdravljajo mušnice (ostale gobe so pobrali zgodnejši obiskovalci), visoko borovničevje s kakšno borovnico tu in tam, posebna pa je tudi nizka gosta trava "volkovje", ki je kot počesana v rahle kodre. Uradno je do našega cilja 35 minut, mi pa uživamo dlje.

V Koči na Pesku so mize kar zasedene, vendar najdemo prostor ter primerno pijačo in jedačo: v glavnem pohorski lonec in ajdove žgance z gobovo juho. Kdor se je odžejal s pivom, je navkreber malo teže hodil, nazaj pa naj bi bili v 40 minutah. Dve sta bili veliko prej, ker sta si privoščili vožnjo s sedežnico.

Štiri gremo še na ogled Poti med krošnjami. Enajst evrov računajo za upokojene, letošnja novost je trampolin na višini 30 metrov, vendar ga nobena ni hotela izkoristiti. 

Razgled je zanimiv, ampak tokrat vidljivost ni zelo dobra.

Malo pred drugo uro smo spet vsi zbrani in ob 14.15 se z avtobusom odpeljemo v dolino. Nekaj čakanja na avtobus za Celje ob 15.16, 

pozdrav sončnic ob poti, v Celju smo okrog štirih. Vlak nas iz Celja domov odpelje ob 16.36 in v Sevnici smo še pred pol šesto.

Na višini 1517 metrov smo uživali v svežini n naravnih lepotah.

Video:

ROGLA

Same Zreče zagotavljajo 4000 delovnih mest, predvsem UNIOR (Univerzalno orodje), ki temelji na stari kovaški tradiciji, povezan pa je tudi z razvojem turizma. Zreče so majhno mesto s približno 3000 prebivalci v severovzhodni Sloveniji, na vznožju Pohorja, v zgornjem delu Dravinjske doline, na mestu, kjer se soteska reke Dravinje razširi. Zreče so tudi sedež istoimenske občine. Zreče so pomembno gospodarsko in turistično središče širšega območja. Tu imata sedež veliki orodjarski podjetji Unior in Comet, gonilo turizma pa so predvsem Terme Zreče. Poleg zdraviliškega središča je v Zrečah in okolici več manjših hotelov ter gostišč s prenočišči. V kraju so tudi vrtec, Osnovna šola Zreče ter Srednja poklicna in strokovna šola Zreče (enota Šolskega centra Slovenske Konjice - Zreče). Zreče so uradno pridobile status mesta konec leta 2020, čeprav so se samorazglasile kot mesto že oktobra 1987. V okolici so ostanki naselbin iz bronaste dobe, antike in obdobja naseljevanja Slovanov. V središču kraja je župnijska cerkev svetega Egidija iz 15. stoletja, ki stoji na mestu še nekaj stoletij starejše cerkve. Kraj Zreče se kot »Reče« prvič omenja leta 1206, ko je v listini Otokarja konjiškega kot priča omenjen Rupert »de Reetsach«. Kot enotno naselje se Zreče razvijajo od leta 1980, ko so se združile vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrava.

Pohorje: zeleni gozdovi, vmes pa jase s kmetijami, ki so večinoma izletniške. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamorfne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.

Rogla je eno od pomembnejših smučišč v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 1517 metrov. Smučišče se razteza na 100 hektarih, sestavlja ga 11 vlečnic, dve 4-sedežnici ter 25 kilometrov urejenih smučarsko-tekaških prog.

Pot med krošnjami so odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, potem pa na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. Tobogan v obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa te za dva evra popelje na iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu, ker površina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden  vstaneš. Nemška in češka firma sta stolp zgradili manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda. V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno. Ob Poti so tri adrenalinske postaje, ko hodiš po malo bolj majavih tleh in po mreži, če to želiš. Ustaviš se lahko pri treh poučnih postajah: na prvi so predstavljene kamnine tega področja: granit, tonalit, marmor, čizlakit, škril ..., na Pohorju so našli tudi premog, magnetit - železov oksid pa zna zmešati inštrumente letal, ki letijo preko Pohorja. Na drugi postaji se posvetimo rastlinam: borovnice, robidnice, arnika, gobe; na tretji so na vrsti živali: gams, ruševec, potočni rak, 700 vrst metuljev... Leta 2025 so na višini 30 metrov namestili dva trampolina.

Spust na Kočo na Pesku: ob poti med počesano travo pod vitkimi smrekami stojijo neštetima mravljišča. Včasih so na črno pobirali mravljinčna jajčeca in jih prodajali na Dunaj farmacevtski industriji. Dva tedna dela in si lahko zaslužil za nakladalko. Ob poti je tudi veliko borovničevja, nekaj je prav visokih grmov.

Cerkev Jezusove spremenitve na gori je bila posvečena leta 2010. Krasijo jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s pohorskim življenjem in delom. Hotela Planja in Rogla, bungalovi, apartmaji, počitniške hišice - vse je lepo prirejeno okolju in se skriva v zelenju. Spustiti se je mogoče po 1360 metrov dolgem Adrenalinskem sankališču Zlodejevo.

Lovrenška jezera so jezerca in barjanska okna na Pohorskem šotišču. Jezerca ležijo na površini okoli 16 ha med Planinko (1392 mnm) in Mulejevim vrhom (1533 mnm) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Jezerca so kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m. Po opustitvi paše jih zarašča rušje, ki prehaja na obeh straneh barja na bolj strmem in odcednem pobočju v smrekov gozd. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Najvišje jezerce leži na višini 1529 mnm, najnižje pa na višini 1517 mnm. Ob najvišjem ležečem jezercu je postavljen lesen razgledni stolp. Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji. Jezera so nastala pred 8000 leti v ledenodobnem obdobju, sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v pohorsko šoto, ki je edinstveni zdravilni peloid. Nikjer drugje ne najdemo naravnega peloida, polnega hranljivih in biološko aktivnih sestavin iz močvirnatih predelov pohorskega gozda, kjer nastaja častitljivih 10.000 let. V kopeli ali oblogi pohorska šota s svojo huminsko kislino počasi prenaša toploto v tkivo, pomirja bolečine in spodbuja celjenje. Območje napajajo izključno padavinske vode.

Viri: spletne strani in Wikipedia.

Dolina Vrata - 30. 7. 2025

Skupina Posebna prijateljska potepanja gre spet zgodaj na pot: 14 nas vstopi na vlak ob 5.42 proti Ljubljani, dve sta že na vlaku, ena se nam pridruži v Zidanem Mostu. Ob klepetu in izmenjavi informacij o Dolini Vrata čas hitro mine in z nekaj minut zamude smo v Ljubljani (uradni prihod je ob 7.06). Počasi se odpravimo na peron sedem, kjer počakamo na avtobus proti Ratečam, ki odpelje ob pol osmih. Ni preveč poln, ampak na poti se polni, posebno na območju Jesenic. 

V okolici Ljubljane nas ovija megla, potem pa se pokaže sonce, pozdravljajo na Kamniško-Savinjske Alpe in na levi strani Julijske. 

Na postajališče Dovje-Mojstrana pripeljemo ob 9.17 namesto ob 9.13: vendar dovolj zgodaj, da moramo še malo počakati na zastonjski avtobus Mojstrana - Vrata. Tudi vstopi na posameznih postajališčih ga ne napolnijo popolnoma. Po ozki cesti pod zelenimi vejami dreves se vzpenjamo deset kilometrov do parkirišča. Občasno se nam v strugi na levi pokaže poskočna Triglavska Bistrica, ki izvira pod Triglavsko severno steno in se v Mojstrani izliva kot desni pritok v Savo Dolinko. Na desni se nam za hip pokaže tudi slap Peričnik. Vstop osebnih vozil v dolino je omejen: 195 vozil lahko vstopi in, ko števec pri zapornici pokaže to številko, ni več vstopa. Seveda pa prihajajo ljudje iz Mojstrane tudi peš, s kolesi in zastonjskimi avtobusi, ki vozijo v sezoni vsako uro, ni ga pa opoldne. 

Izkrcamo se na parkirišču in še okrog 300 metrov imamo do domov: Aljaževega, Šlajmerjevega in Gustlnovega. 

Dva posnetka: Martin Uranič, eden od Marte Brežan.

Po fotografiranju pred Aljaževim domom sedemo h kavi in priboljškom: iz vsakega nahrbtnika se pokaže kaj sladkega. Pridobljene kalorije je treba pokuriti: skala s plezalnimi potmi se nam zdi prestrma, mimo Kapelice apostolov Cirila in Metoda zakorakamo naprej po dolini do sponke, 

Foto: Marta Brežan.

Foto: Cveta Fakin.

ki je spomenik padlim partizanom gornikom. Ob pogledu na začetek Tominškove poti na Triglav obujamo spomine na naše vzpone: moja je vodila Čez Prag. Zremo v skalnato steno pred nami: res je mogočna, ampak kar težko je verjeti, da je široka 3000 in visoka 1000 metrov in, da po njej vodi toliko poti, sploh plezalnih. Nadaljujemo po poti, dokler se ne začne vzpenjati, potem pa se vračamo. 

Iščemo jagode, odkrijemo nekaj brusnic, gobani so sicer lepi, ampak vražji. Povsod pa je veliko ciklam - znanilk jeseni. Pri Aljaževem domu imajo bogato izbiro jedil in pijač, vsak si lahko izbere kaj po svojem okusu. 

Ob 13.15 smo spet na avtobusu, zapeljemo se pa samo do Slapa Peričnik. 

Nekateri si ga ogledajo kar s ceste, drugi se povzpnemo do večjega, za njim ali pa više do manjšega pa nihče. Preseneti nas, da je Koča pri Peričniku zaprta, saj bi imela veliko gostov; prepovedan pa je tudi dostop do Triglavske Bistrice. Na avtobus čakamo na mestu, kjer nas je prejšnji izkrcal, zdaj pa ustavi malo niže in potnikov in potnic nas je za dva avtobusa. Ob prerivanju uspeta priti na avtobus samo dva naša, ostali moramo počakati na naslednjega. Osem nas, ki nameravamo v Mojstrani še na ogled Slovenskega planinskega muzeja, uspe za prevoz najti prostor v kombiju, ki opravlja dodatne prevoze med Slapom Peričnik in Muzejem. 

Tam nam za pet evrov vstopnine po osebi najprej pokažejo film o Triglavskem narodnem parku, za stalno razstavo dobimo audio vodiče za mobitele, vendar nam je razlaga predolga in si raje ogledujemo in beremo napise. Poleg predmetov, ki spominjajo na naše gornike, opreme iz starih časov in obiskov Himalaje, zgodovine planinskih društev, so tu še prikazi rastlin in živali, zvočni posnetki v zvezi z gorami ... Lahko potežkamo krošnjo, si nadenemo varovalni pas. Zelo zanimiva je maketa bivaka, v katerem je simulacija nevihte v gorah z bliskanjem in grmenjem. Samostojno si ogledamo tudi osvajanje Himalaje in delež naših plezalcev pri tem. Prosimo tudi za ključ bivaka v parku, ki je stal pod Rokavi od leta 1936 do 2015, in ima še vso staro opremo, posnetek pogovora v njem pa žal ne dela. Občudujemo čudovite posnetke na panojih v parku, 

potem pa se sprehodimo skozi s cvetjem okrašeno Mojstrano. Na senčni terasi se okrepimo s pijačo, 

potem pa nadaljujemo pot skozi Trg olimpijcev, kje domačini s ponosom predstavljajo svojih 21 junakov, ki so se proslavili na olimpijskih igrah. Med znanimi imeni so Janez Polda, Jure Košir, Alenka Dovžan ... Še preko mosta nad Savo Dolinko je treba, po stezi strmo v breg in ob cesti na desno na avtobusno postajališče. 

Med potjo poškilimo tudi proti Dovjemu, približno 20 minut čakamo, potem pa stopimo na avtobus ob 17.36. Z malo zamude v Ljubljani ujamemo vlak ob 19.55 in smo malo pred pol deseto v Sevnici, prvi del skupine pa eno uro prej.

Dolg in razburljiv dan v odličnem vremenu in z obilico smeha.

Podatki o krajih in ljudeh pod videom.

Virtualni sprehod po Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani.

Video:

DOVJE, MOJSTRANA IN DOLINA VRATA

Kaj imata Dovje in Mojstrana skupnega? Vsaj krajevno skupnost in planino Dovška Rožca. Ko smo bili pred nekaj leti na tej planini pod vzpetino Baba (zadaj pa je še višja Kepa), je pastir skrbel za 95 glav goveje živine od desetih gospodarjev. Skuhal nam je kavo, dodal pa mleko iz tetrapaka, ker ne pase molznic. In tako se je pohvalil: Grem malo više, ležem na Babo, voham Rožco in skozi Luknjo gledam v Zadnjico. Sicer pa domačini pravijo tudi: Grem v Kot, ležem v Krmo in se pokrijem z Vrati. Pa imamo vse tri ledeniške doline, ki so v bližini.

Dovje je razloženo naselje z gručastim jedrom in dobrimi 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Skupaj z bližnjo Mojstrano tvori krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. Leži v Zgornjesavski dolini na rečnem vršaju, ki ga je nasulo več potokov izpod karavanške Kepe. Naselje je nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto, ki vodi skozi Zgornjesavsko dolino od Jesenic proti Kranjski Gori. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca in Vatiš. Prebivalci se preživljajo z živinorejo (poleti še vedno pasejo na planinah), nekateri pa so zaposleni na Jesenicah in v sosednji Mojstrani. Dovje je v zgodovinskih virih izpričano leta 1029 kot Lenginvuélt, leta 1065 kot Lenginvelt in leta 1318 kot Langenuelt. Slovensko ime temelji na prevodu nemškega imena (dobesedno 'dolga njiva'), domnevno z razvojem narečja iz *dolgē (polje), ki se nanaša na uporabo okoliških zemljišč. Župnijska Cerkev svetega Mihaela je z začetka 14. stoletja. Na Dovjem je 38 let župnikoval skladatelj in gornik Jakob Aljaž (1845 - 1927). V župnišču mu je posvečena spominska soba, ob magistralni cesti med Mojstrano in Dovjem stoji njegov spomenik. Za kaj vse je zaslužen Jakob Aljaž: za en goldinar je odkupil zemljišče na vrhu Triglava, da je ta ostal slovenski, potem pa je imel velike težave s Krajnskim avstrijsko-nemškim planinskim društvom. Vztrajal je in postavil stolp, ki so ga v šestih delih izdelali v Šentvidu pri Ljubljani, po železnici pripeljali do Mojstrane, en teden ga je šest nosačev nosilo na vrh Triglava in 7. 8. 1895 so ga v petih urah postavili. Aljaž je sodeloval tudi pri gradnji koč, kapelice v Vratih, skomponiral pa je tudi melodijo Oj, Triglav moj dom, ki je himna slovenskih planincev in planink ter prevedel Sveto noč.

Mojstrana je gručasto naselje s skoraj 1.100 prebivalci v Občini Kranjska Gora v Zgornjesavski dolini pod cesto Jesenice - Kranjska Gora, na prodnem vršaju ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Triglavske Bistrice. Ob slednjem se proti jugozahodu odpira ledeniška dolina Vrata. K naselju spadajo zaselki Šraj, Ros in Peričnik. Skupaj z Dovjem tvori Krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. V naselju se odcepi cesta proti jugu čez Kosmačev preval (847 m) med planoto Mežaklo (1593 m) in triglavskim pogorjem v dolino Zgornje Radovne, od tam pa v ledeniški dolini Krmo in Kot. Razvoj naselja je povezan s fužinarstvom in nahajališči železove rude v bližini, pa tudi s cementarno, ki je propadla po prvi svetovni vojni. Danes se prebivalci ukvarjajo z živinorejo, povezano s poletnim planinskim pašništvom, ter z delom v domači kovinski, lesni in tekstilni industriji in na Jesenicah. V bližini je manjša hidroelektrarna. Pomemben je turizem, tu je osrednje izhodišče za vzpone v Julijce in Karavanke, poleg naselja je smučišče z vlečnico. Ogleda vredne zanimivosti so Cerkev svetega Klemena iz 17. stoletja, Triglavska muzejska zbirka oziroma Slovenski planinski muzej, orjaški vaški oreh z obsegom 470 cm, park Triglavski gaj, Šmercova hiša, Ambrožčeva hiša, Trg olimpijcev, visoka slapova Spodnji in Zgornji Peričnik v dolini Vrat, ostanki akvadukta za nekdanjo cementarno, Aljažev dom in spomenik padlim partizanom gornikom v dolini Vrat, severna stena Triglava, ledenik Zeleni sneg in ob njem Triglavsko brezno. Iz Mojstrane in Dovjega izhaja kar 21 udeležencev olimpijskih iger, med njimi: smučarski skakalec Janez Polda, smučarja Jure Košir in Alenka Dovžan in športna plezalka Martina Čufar. V ostenju Grančišča sta dve atraktivni zavarovani poti - ferati, ki omogočata nove izkušnje v skalnem kraljestvu. Izbiramo lahko med dvema različnima feratama, ki imata skupno to, da je zelo kratek dostop do stene in vstop v smer. Dober pogled nanju se nam odpre pri Slovenskem planinskem muzeju. Prva ferata (Aljaževa pot) je lažja in ocenjena na B težavnost, dolga 300 metrov, primerna tudi za tiste, ki se še urijo v skalnem svetu. Druga ferata Pot mojstranških vever'c je težja in ocenjena na C/D težavnosti, dolga 250 metrov, primerna za tiste, ki imajo v takem svetu že kar nekaj izkušenj. Ferata zahteva znanje in fizično moč. Obe ferati nas pripeljeta na vrh Grančišča, od tam pa nas najprej preseneti pogled na bližnje Julijske Alpe in Karavanke. Pot navzdol poteka po označeni sprehajalni poti skoraj do izhodišča.

Slovenski planinski muzej v Mojstrani so odprli 7. 8. 2010, 115 let po postavitvi Aljaževega stolpa. Markantna stavba spominja na obliko visokogorskega planšarskega zavetišča ali skalno gmoto. Osnova za razstave je bila Triglavska muzejska zbirka, ki je bila na ogled v Mojstrani od leta 1984. Celotna zbirka Slovenskega planinskega muzeja obsega trenutno skoraj 5000 enot, od tega je razstavljenih 450 predmetov. Poleg predmetnega gradiva hranijo v depojih Slovenskega planinskega muzeja še zbirke arhivskega gradiva, starih razglednic in fotografij (okrog deset tisoč izvirnih fotografij, tudi digitaliziranih) ter Planinske vestnike od prve številke do danes. V strokovni muzejski knjižnici hranijo predvsem starejše strokovne in leposlovne publikacije (okrog tisoč enot). Imajo pa tudi zbirko dokumentarnih in igranih filmov z gorniško, alpinistično in s planinsko vsebino. Stalna zbirka prikazuje predmete, ki spominjajo na naše gornike (pohodna palica Jakoba Aljaža, pipa Piparjev - na njihovo pobudo je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, cepin Tomaža Humarja, smuči Dava Karničarja), razvoj Slovenskega planinskega društva, znane vodnike in njihovo opremo (planinski čevlji, krošnja, rovnici). Zanimiva je predstavitev nagačenih živali v gorah, njihovih sledi in oglašanja. Posebno skrb so posvetili rastlinam gorskega sveta, sploh zavarovanim. Ogledati si je mogoče priprave za reševanje, na strop je obešen celo helikopter nekdanje Milice. Skrbno izdelane makete prikazujejo nekdanje planinske koče, zanimive pa so tudi vpisne knjige. Če si vzameš več časa, si lahko nadeneš ene od slušalk in prisluhneš glasbi, poeziji in pripovedim v zvezi z gorami. Občasne razstave prikazujejo različne teme, trenutno osvajanje Himalaje. Za otroke in otroke po srcu je na voljo posebna igra. V parku si lepote gora lahko ogledaš na panojih, poprosiš pa lahko tudi za ključ in pokukaš v bivak, ki je stal pod Rokavi od leta 1936 do 2015, in ima še vso staro opremo, posnetek pogovora v njem pa žal ne dela.

Virtualni sprehod po Muzeju.

Vrata so naša najbolj znana in verjetno najbolj priljubljena alpska dolina. V svojem zatrepu se zaleti v široko Triglavsko severno steno. Če bi se dolini Vrat radi bolj posvetili, se sprehodimo po poti Triglavske Bistrice, ki poteka od Mojstrane do Aljaževega doma (10 km, 3 ure). Aljažev dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845 - 1927), tako imenovanemu Triglavskemu župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora. Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904. Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila. Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-Matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Novi Šlajmerjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmerjeva vila. Edo Šlajmer je bil znani kirurg, tudi podprl ustanovitev Gorske reševalne službe, vilo je postavil leta 1907. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976 - 1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978. V bližini stoji tudi Gustlnov dom: nov, energetsko učinkovit in varčen objekt z možnostjo prenočevanja. Dom je poimenovan v spomin na Avgusta Delavca, vsestranskega planinskega zanesenjaka iz Mojstrane. Bil je soustanovitelj alpinističnega odseka PD Dovje-Mojstrana, alpinist, gorski reševalec, dolgoletni predsednik društva, ustanovitelj Triglavske muzejske zbirke v Mojstrani ter častni član Planinske zveze Slovenije. Za svoje predano delo na področju planinstva je prejel tudi številna priznanja.

Kapela svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih je bila blagoslovljena 29. julija 1928. Blagoslovil jo je takratni ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Načrti zanjo so sicer obstajali že okoli leta 1925. Prvotna zamisel Jakoba Aljaža je bila kapela v obliki rimskega Panteona, lepo umeščena v »Aljažev naravni park v Vratih«. Toda ravno zaradi 1. svetovne vojne in drugih težav, ki so nastopile pred in po njej, je bila gradnja kapele izvršena šele dobro leto po Aljaževi smrti. Ob Aljaževi 80-letnici je Aljažev klub Slovenskega planinskega društva sklenil, da pozida kapelico v Vratih in tako uresniči enega od mnogoterih načrtov dovškega župnika. Znani radovljiški arhitekt in Aljažev prijatelj Ivan Vurnik mlajši je naredil načrte za sedanjo kapelo ter jih Aljažu podaril kot darilo. Današnja kapela nima oblike rimskega Panteona, temveč je precej manjša. Kljub temu lepo spada v gorsko idilo. Okolica s kapelo, Aljaževim domom in Triglavom v ozadju je zato enkratna podoba naravnega parka, kot si ga je Aljaž nekdaj zamislil. To lepo kuliso radi uporabijo za številna snemanja TV-oddaj planinskega in duhovnega značaja. Kapela sicer ni doživela podobne usode kot njena soseda na Kredarici, ni pa bila daleč od tega. Da se to ni zgodilo, je precej pripomoglo nasprotovanje nekaterih domačinov, ki so takrat delali v Aljaževem domu. Tako se je kapela izognila uničenju in dolga leta služila kot neke vrste »mrtvašnica« ponesrečenih planincev, ki so jih prinesli iz triglavskega pogorja. Bilo pa je v njej tudi skladišče. Da svete maše niso bile zaželene, priča zgovoren zapis tedanjega župnika na Dovjem, gospoda Alojza Avguština, ki je deloval na Dovjem od leta 1951 do 1983. Kapela je doživela nekaj prenov ostrešja ter utrditev tlaka zaradi posedanja griča, na katerem stoji. Po letu 2000 je dobila elektriko ter še nekatero drugo cerkveno okrasje, ki je bilo v celoti dar planincev in drugih prijateljev gora. Zato je kapela med drugim prizorišče sklepa vsakoletnih tradicionalnih Aljaževih dni konec avgusta ter srečanja ob obletnici ponovne postavitve križa na Škrlatici. Bogoslužje je od začetka junija do konca septembra vsako nedeljo ob 16. uri ter nekaterih drugih godovih in priložnostih.

Slap Peričnik je zaščiten kot naravna dediščina. V preteklosti so želeli moč njegove vode izkoristiti za proizvodnjo električne energije, vendar so se te ideje zaradi naravovarstvenih režimov opustile. Zanimivost slapu Peričnik je njegova spreminjajoča se pot – med »rezanjem« skalnate stene je večkrat zamenjal svojo smer. To se danes lepo vidi v obliki žlebov, ki jih je voda izoblikovala v konglomeratno steno.  V preteklosti se je struga nad spodnjim Peričnikom zamašila, zato je voda začasno tekla kot dvo pramenski slap. Peričnik je po nečem tudi svetovna znamenitost posebne vrste: le pod malokaterim slapom se lahko tudi sprehodimo, tako da gremo za slap. Če želimo prečiti zadaj za, oziroma pod slapom na drugo stran, moramo biti zelo previdni, saj je steza mokra in spolzka. Ko govorimo o slapu Peričnik, govorimo o dveh slapovih: zgornjemu slapu, ki je visok 16 m in spodnjem slapu, ki je visok 52 m. Ob obeh vodi urejena strma pot. Zanimiv je tudi pozimi, ko del vode zamrzne.

Viri: različne spletne strani in Wikipedia.