Pokljuka - 19. 8. 2025

Skupina Posebna prijateljska potepanja - deset  se nas zbere na Železniški postaji Sevnica in vstopimo ob 6.03 na mednarodni vlak, s katerim bi se radi peljali do Jesenic. Dve "potepinki" sta že na vlaku, ena se nam pridruži v Zidanem Mostu - spet nas je 13, toliko nas je zelo pogosto. Med vožnjo se pogovarjamo o programu čez dan in o Pokljuki, tako čas hitro mine in skoraj točni smo na Jesenicah, kjer nas že čaka vlak proti Novi Gorici z odhodom ob 9.50. Do Bleda je vse po voznem redu, tam pa čakamo toliko časa, da v Bohinjsko Bistrico prispemo s 16-minutno zamudo - točno ob času, ko odhaja turistični avtobus na Pokljuko. K sreči ima kakšno minuto zamude in se še lahko vkrcamo nanj s prej preko interneta kupljenimi kartami. Te sicer prodajajo na določenih mestih (turistične informacije, hoteli ...), na avtobusih pa ne. Stanejo samo dva evra in z njimi se lahko voziš 24 ur po določenih trasah (samo v poletni sezoni). Avtobus se hitro polni, sprejme tudi določeno število koles, veliko ljudi stoji. Na Pokljuko se peljemo malo naokrog: po spodnji dolini do Bohinjskega jezera, potem pa: Stara Fužina, Studor, Srednja vas, Bohinjska Češnjica, Jereka, Koprivnik, Gorjuše, Mrzli Studenec, Goreljek, Rudno polje. Slikovite vasi, ampak ceste skozi nje so marsikje ozke in z avtobusom je potrebno pazljivo manevrirati. Potem pa pride nasproti še kakšen do vrha naložen tovornjak z lesom, tudi s prikolico, in z veliko spretnostjo se iz Jereke dvigamo po strmih klancih, potem pa se cesta zravna. Nič čudnega, da se na cilj pripeljemo ob pol dvanajstih - s polurno zamudo.

Toliko, da zadihamo svež zrak, ob zvoku helikopterja, ki odvaža smeti Hotelu Center popijemo kavo, z malico (ričet, telečja obara ali golaž) pa moramo že pohiteti. Avtobus se v dolino vrača ob pol enih in mi se z njim odpeljemo do Gorjuš. 

Tu upamo, da bomo našli pešpot, pa ni nobenih oznak in živega človeka, da bi nam svetoval, Google Maps pa nas napoti kar po cesti proti Koprivniku. To je uradno manj kot štiri kilometre, ampak nam se pot kar vleče. Razveseljuje nas zeleni travniki, dišeče ciklame, 

okrepi pa na tudi slastna malica Stoparjevih. 

V Koprivniku se razveselimo lokala in se v senci odpočijemo ob pijači. Osem se nas odpravi še na 20 minut oddaljeni Vodnikov razglednik: 

najprej lahka pot, ki se na koncu strmo vzpne. Odpre se nam krasen razgled na zgornjo bohinjsko dolino, po kateri smo se peljali z avtobusom, zadaj pa Bohinjsko jezero v okviru gora.

Na povratku imamo dovolj časa za uživanje na travi z lepimi razgledi na vas. 

Ob 16.26 nestrpno čakamo na avtobus proti Bohinjski Bistrici. Pripelje poln, le trije sedeži so prazni. Enega dobi domačinka, ostaneta torej samo dva, stati pa na avtobusu šofer ne pusti, čeprav je prav on na istem avtobusu pri vožnji na Pokljuko dovolil, da so ljudje stali kot šibice v škatli. Zdaj pa naenkrat ne, ostanemo v Koprivniku. Grem se posvetovat v lokal, kjer prijazna natakarica kliče na različne strani, da bi dobili kakšen prevoz. K sreči pride na kavo planinec Planinskega društva Srednja vas, ki nam prijazno pomaga pri prevozu do Bohinjske Bistrice. Prisrčna hvala!

Predvideni vlak ob 17.27 sicer zamudimo, k sreči pa je dovolj prostora za nas na avtobusu proti Ljubljani ob 17.55. Zaradi neverjetni zastojev na Bledu pripeljemo v Ljubljano s skoraj enourno zamudo in komaj še ujamemo mednarodni vlak proti domu ob 21.05. Pred pol enajsto smo v Sevnici.

Tako zanimivih dogodkov že dolgo ne ali pa sploh ne. Tako pravijo moji sotrpini in sotrpinke - res se nam dogaja!

Fotografije: Cveta, Edka, Helena, Marta, Romana.

PODROBNE PODATKE NAJDETE POD VIDEOM!

VIDEO:

POKLJUKA

Pokljuka je z gozdom pokrita kraška planota, velika 20 krat 20 kilometrov (6.300 hektarov gozdov). Do 16. stoletja so tu prevladovali bukovi gozdovi, ki so jih izsekali za les in oglje, zdaj prevladuje smreka (97 procentov), ki daje zaradi počasne rasti kvaliteten resonančni les. Zaradi podnebnih sprememb pa je tudi že na tej nadmorski višini (okrog 1.350 metrov) ogrožena od škodljivcev. Kot ostanek delovanja pokljuškega ledenika najdemo tu brezna, konte (vrtače), težko prehodne površine z barji (med najjužnejšimi visokimi barji v Evropi). Vrhovi okrog planote se dvigajo od 1.390 do 1.954 metrov. Na Pokljuki je več planin (Uskovnica, Zajamniki, Konjščica) in prenočitvenih objektov, med njimi na Rudnem polju Hotel Center ob Zimskošportnem centru. V bližini stoji Vojaški gorski center Rudolfa Badjure (1881 - 1963), ki je bil prvi smučarski učitelj, kartograf, pisec turističnih vodnikov in organizator planinstva.

V južnem delu Pokljuke ležita dve vasi, ki sta nastali iz pašnih planin: Gorjuše in Koprivnik. Sta med najviše ležečimi naselji v Sloveniji (900 do 1.100 metrov nadmorske višine). 

Gorjuše imajo 155 prebivalcev, število pada, kmetij je vse manj, več je počitniških hišic. Znane so po gorjuških čedrah - pipah iz hruškovega, javorjevega ali pušpanovega lesa, okrašenimi s  srebrno pločevino in biserno matico.

Koprivnik šteje 244 prebivalcev, ljudje se še ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Ime je mogoče dobil po koprivah, ki jih je po planinah vedno dovolj, mogoče pa je to Kropivnik - hudournik ob neurjih "kropi" - škropi. Naselje je sedež župnije s Cerkvijo Povišanja svetega Križa iz 18. stoletja z več kot meter debelimi zidovi. Tu je tri leta (1793 - 1796) župnikoval Valentin Vodnik. V kraju je včasih stal mlin na veter, zdaj samo še maketa.

Vodnikov razglednik (Gospodovec) na 1.017 metrov s krasnim razgledom na zgornjo bohinjsko dolino, Bohinjsko jezero in venec gora, kamor je rad zahajal Valentin Vodnik.

Viri: Wikipedia in različne spletne strani.