S kombijem ponedeljkova skupina hitro napreduje do Ljubljane, potem pa skozi Vrhniko, Logatec, Hrušico do zavetišča pri Abramu. Testiramo navigacijsko napravo, zato se ne moremo izgubiti. Malo po gozdni cesti, potem pa po mehkih in manj mehkih stezicah proti Nanosu. Razveseljuje nas raznoliko cvetje, tudi še cvetoče češnje, najdemo celo že popke potonik, šmarnice šele dobro razvijajo liste, proti koncu poti pa najdemo prave poljane čemaža. Na prijazni jasi pri Vojkovi koči na višini 1240 metrov kar hitro pomalicamo, saj se na nebu zbirajo čudni oblaki. Do koče smo rabili dve uri, počasnejši (beri: bolj temeljiti raziskovalci lokalnega okolja) malo več, nazaj obetajo tudi dve uri in večina toliko časa tudi izkoristi. Ko pridemo do kombija, padejo prve kaplje.
Ampak mi se ne damo: treba je na obisk k 15 let staremu medvedu, ki živčno hodi po svoji kletki, očitno bolje pa se počutijo sosede kozice. Po domače pri Abramovih imajo gotovo še krave in kakšno drugo žival, družina pa se uradno piše Jež. Lepa zbirka, ni kaj! Na suhem se osvežimo s pijačo, se v nalivu z rekordno hitrostjo vkrcamo v naše vozilo, potem pa proti domu. Na poti se sprehodimo še ob ostankih rimske utrdbe ob pomembni cesti na Hrušici, pri Mirni nas spet dobi naliv, v Sevnici pa se zvedri. Vremenska napoved se je uresničila, mi pa smo spretno krmilili med dežjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar