Skupina Posebna prijateljska potepanja gre danes na pot bolj zgodaj: z vlakom ob 6.27 z Železniške postaje Sevnica. Nimamo veliko zamude,
pa še na glavno železniško postajo Ljubljana pripelje. Ker nas je 28, se bojimo, da ne bomo vso prišli na avtobus ob devetih za Kamnik, ki ustavlja pri Volčjem Potoku, zato imamo rezervno varianto, da preostali stopimo na avtobus za Kamnik ob istem času, ki pelje po bolj zahodnih vaseh in je v Arboretum potem treba pol ure peš. Potrpežljivo čakamo na peronih 10 in 11, avtobusov pa od nikoder. Služba informacij mi razloži, da je to krožni promet in zlahka pride do zamud. Prvi pripelje tisti po vaseh in nočemo tvegati, da bi ostali v Ljubljani, zato stopimo vsi vanj.
Izstopimo v vasi Nožice, ki ima okrog 600 prebivalcev, in se sprehodimo proti gričku (homcu) s Cerkvijo Marijinega rojstva in pokopališčem. Zgodba pripoveduje, da je bilo včasih na področju Kamnika jezero, v neurju je breg voda odnesla in ga pustila na mestu, kjer je zdaj ta grič. Pastirju se je v sanjah prikazala Marija, zato so zgradili kapelico in kasneje cerkev, jo obnovili, sedanjo obliko v baročnem stilu pa ima od leta 1728. Na griču je bil včasih grad, še danes pa na njem stoji vila, delo Jožeta Plečnika.
Na desno pelje cesta v vas Homec (okrog 900 prebivalcev), ki ima železniško postajo, s katere je mogoče priti do sem.
Foto: Marta Brežan.
Z veseljem ugotavljamo, da je bližnjica, ki smo jo v preteklih obiskih izsilili ob njivi, zdaj posuta s peskom. Sicer pa je bil v vasi Homec doma slovenski operni pevec Jože Gostič (1900 - 1963), ki je večinoma pel v Zagrebu.
Foto: Marta Brežan.
Pri križu in nekaj hlodih Cveta "zaukaže" postanek, da mi skupina preda edinstveno darilo za rojstni dan: lično škatlo (lahko jo uporabim kot pobarvanko) kot PAKETEK PRIROČNIH POTREBŠČIN. Teh je kar petnajst: od pelerine do živil in posladkov, na vsakem pa je naveden namen uporabe zapisan v verzih, veliko je tudi uporabljena črka "p". Že to je zelo dragoceno, darilni boni od Oskarja res ne bi bili potrebni, pa vendar prisrčna hvala za oboje.
Počasi se odpravimo o stezi h Kamniški Bistrici, jo prečimo po mostu, nadaljujemo pot skozi gozd ter ob njivi in že smo pri Arboretumu Volčji Potok. V bližini je vas z okrog 450 prebivalci, Cerkvijo svetega Ožbolta in golf igriščem. V hudih zimah so jo res včasih ogrožali volkovi.
Sedanji Arboretum Volčji Potok je leta 1952 kot študijsko središče ustanovila Agronomska fakulteta v Ljubljani. Na tem mestu so bila včasih posestva z različnimi lastniki. Pomemben je bil ljubljanski trgovec Ferdinand Souvan I, ki je leta 1885 uredil dvorec - tega so ga ob koncu druge svetovne vojne po nepotrebnem požgali in nanj spominja le še kulisa. Njive in travnike je preuredil v park z obzidjem. Njegov sin Leon je 50 let skrbel za park, ga razširil in uredil pet ribnikov. Danes park obsega 85 hektarov površine, ima kar pet tisoč dreves, v njem raste 1300 vrst vrtnic in spomladi zacveti dva milijona tulipanov (300 vrst) in narcis. Leonov sin Ferry Souvan je bil tudi podjetnik, skladatelj in pisec besedil: veliko jih je napisal za Ansambel bratov Avsenik , med prvimi Tam, kjer murke cveto; pisal jih je tudi za druge ansamble.
Pred vhodom nam zadiši iz lepo urejenega šotora Gostinstva Jezeršek, ki nudijo legendarni šmorn, burgvič (tudi vegi), hot dog in kranjsko klobaso; različne osvežilne pijače in kavo. Škoda, da ne nimajo kakšne jedi na žlico. Ob nakupu vstopnice za Arboretum Volčji potok prejme vsak kupon v vrednosti 1,5 €, ki ga lahko unovči v šotoru, ki je lepo urejen in okrašen s cvetjem.
Vstopnina za upokojene znaša devet evrov in pol, po nakupu se napotimo med gredami,
ki so letos še posebno pisano zasajene v rumeno-rdečih, rumeno-oranžnih in drugih kombinacijah; še posebno bogastvo barv in oblik pa se pokaže pri mačehah in vitezovih zvezdah (amarilisih). Tla pod japonskimi češnjami so pokrita z odpadlimi listi, ki jih veter nosi naokoli kot sneg. Pomudimo se pri panojih s posnetki ptic, ki sta jih prispevala Janez Glavač in Klara Ravnikar, pokukamo pa tudi k sobnim rastlinam, ananasovkam, orhidejam, in kaktusom.
Gostišče Jamarski dom pod arkadami pristave tudi ponuja jedila in pijače, tu pa ne smemo spregledati razstave Sporočilnost cvetlic na slikah Narodne galerije. Nadaljujemo pot ob rozariju, ki ga širijo, in ob ribniku,
se napotimo k slapu, potem pa po gozdu okrog hriba. Tu že začenjajo cveteti zgodne azaleje, cvetja pa tokrat na velikem travniku niso zasadili.
Vzpnemo se k ostankom gradu iz leta 1500, ki so ga ob koncu 17. stoletja že opustili, omenja ga pa ga tudi Janez Vajkard Valvazor. Odpre se nam krasen razgled na zasnežene gore. Od leta 2023 se je ob razvalinah mogoče povzpeti na deset metrov visok stolp z razgledom proti jugu. Jeklena konstrukcija ima šest podestov, 47 stopnic in zdrži 16 oseb naenkrat.
Spustimo se nazaj v park, postojimo nad francosko oblikovanim delom, potem pa napotimo po drevoredu proti izhodu. Tu nas že čaka vlakec, ki nas za štiri evre po osebi 40 minut vozi po arboretumu. Osem nas izkoristi to priliko in moramo potem kar pohiteti na avtobusno postajališče, da ujamemo avtobus ob 15.03 za Ljubljano (pet pa se jih je odpeljalo že ob 14.03). Avtobus je precej poln dijakov in dijakinj, ki se vračajo iz Kamnika, nekaj nas mora za krajši čas stati, potem pa vsi najdemo sedež. V Ljubljani pelje avtobus skozi podvoz pod železnico in ustavi na postajališču Friškovec, kjer nas večina izstopi, nekaj pa jih nadaljuje vožnjo do glavne postaje, ker želijo na mednarodni vlak ob 16.45. Ostali počakamo na zasilnih peronih na potniški vlak ob 16.50, ki k sreči zgodaj pripelje in ne nabere pretirane zamude - kmalu po pol šesti smo v Sevnici.
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in kar takoj kavica z dodatkom, da malo proslavimo moj rojstni dan. Devet nas je, na pot pa se nas v dveh avtomobilih odpravi sedem.
Foto: Ljubo Motore.
Parkiramo na Rožnem pri pristanu in krenemo peš v smeri Brestanice. Čudimo se bobrom, ki se za hrano lotijo kar velikih dreves. V "Penku", kjer Sava dela okljuk, se spomnimo, da so domačini tu včasih vlačili iz vode les, ki ga je narasla reka nosila s sabo. Vidimo tudi kamen v spomin na srečanje komunistov, potem pa se nam že kaže brestaniški grad.
Spodnji posnetki: Vinko Šeško.
Na klopci se malo okrepčamo, potem pa zazremo v grozeče oblake, ki se zbirajo od Bohorja, in se odločimo za povratek. Še pred prvimi kapljami smo pod streho, med vožnjo proti Blanci pa nas zajame naliv z debelimi kapljami, ki se je približal nekje od Kuma.
Pri Gostišču Kregl se zvedri in dopoldanski sprehod zaključimo s kuhančkom, da smo mokri vsaj od znotraj.
Skupina Posebna prijateljska potepanja se odpravlja na vlak ob 7.38 z Železniške postaje Sevnica: 23 nas je, ena se nam pridruži v Celju, še ena nas počaka v Mozirju.
Vlaka do Celja imate minimalno zamudo, zato smo pravočasno na Avtobusni postaji Celje za avtobus ob 9.05, v bistvu pa ujamemo še tistega ob devetih. Poleg nas nanj računa še ena malo manjša skupina, k sreči je dovolj prostora za vse, pa še direktni je in smo na cilju ob 9.45.
Smo v kraju z okoli 2100 prebivalci, ki je sedež občine, omenjen pa je bil že v 12. stoletju in v 14. stoletju postane trg. Cerkev svetega Jurija je bila verjetno že tudi v 12. stoletju, zapis o njej je pa iz leta 1241. Kasneje so jo dozidaval, utrdili, v 16. stoletju obdali tudi s taborskim zidom proti Turkom. Današnjo podobo je dobila leta 1754, ko so jo uredili v baročnem stilu.
Počasi se sprehodimo do Mozirskega gaja in v lokalu na soncu uživamo ob kavi.
Potem hodimo mimo prvih gredic s tulipani in parne lokomotive - darila Vipapa iz Krškega. Za upokojene je vstopnina osem evrov in tokrat vstopa nihče ne kontrolira.
Stopamo med gredicami tulipanov in drugega pomladnega cvetja in si ne moremo predstavljati, da je bila včasih to gmajna, ki so jo začeli urejati v letih 1974/78, potem pa še večkrat po poplavah in neurjih. Duša parka je bil in še vedno je Jože Skornšek, tudi mojster pletenih izdelkov; družina ima v Mozirju vrtnarijo, njegova pokojna hčerka Mastnakova pa je hortikulturno znanje delila tudi v sevniški občini. Gredice v parku zasadijo vrtnarji iz cele Slovenije, zanje pa potem skrbi skupina prostovoljcev. Spomladi za okrog 500 tisoč cvetov, od tega okrog 200 tisoč tulipanov.
Kar blešči se od barv, barvnih kombinacij, nekaj posebnega je tudi pogled z osemnajst metrov visokega stolpa, ki meri v tlorisu deset krat deset metrov in ima pritličje in pet nadstropij. Iz kakovostnega smrekovega in macesnovega lesa ga je izdelalo podjetje SVEA iz Zagorja ob Savi. Tudi zeliščni vrt je lepo urejen, mogoče bi bilo dobro namestiti več tablic z imeni rastlin. V Cerkvici svetega Valentina si lahko ogledamo prav posebno razstavo ljubenskih potic mojstra Tadeja Brglesa. To seveda ni hrana, ampak so butarice posebnih oblik, ki jih nesejo blagoslovit na cvetno nedeljo: miniaturna motorna žaga iz lesa za srečo pri delu v gozdu, smučarska skakalnica za uspešne skoke, traktor za varno delo z njim ...
Ob šumeči Savinji cvetijo japonske češnje, mlinsko kolo se vztrajno vrti, v zgradbah pa je predstavljeno čebelarstvo, kovaštvo in druge značilnosti Savinjske doline.
Ob pol enih se nam Pri Peku prileže malica, čeprav nam namesto telečje obare postrežejo z "govnačem" (enolončnica iz zelja, krompirja in klobas) in palačinkami.
Okrog dveh je kar nekaj avtobusov proti Celju in v treh skupinah se odpeljemo tja, potem pa z vlakom domov.
Na lepše z Jelko v okviru programa Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: sedem nas potuje z vlakom ob 7.38 v Ljubljano in prav nam pride, da se ustavi na začasnih peronih,
ker imamo tako bliže do Slovenskega etnografskega muzeja. Pred obiskom si privoščimo še kavo, potem pa odidemo na voden ogled razstave o maskah. Najprej izvemo, kaj so sploh različne maske, potem pa značilne običaje z njimi ob porokah in različnih priložnostih v koledarskem letu.
Vsaka pokrajina, tudi vsak kraj v Sloveniji ima različne maske ter kostume in šege. Znana so tudi posebna društva, ki ohranjajo tradicije; izdelovanje in hranjenje pripomočkov pa zahteva posebne spretnosti in skrb.
Muzej hrani veliko zbirk izvenevropskih kultur, med njimi tudi zbirko Ivana Skuška in njegove žene Japonke. Spoznamo razburljivo zgodbo avstro-ogrskega mornariškega oficirja, ki je s svojo ženo pripeljal v Slovenijo ogromno vrednih predmetov iz Kitajske, ker sta želela ustanoviti muzej azijskih kultur. To jima ni uspelo, pohištvo in različni drugi predmeti pa so zdaj last Slovenskega etnografskega muzeja.
Sprehodimo se tudi skozi stalne razstave svetovnih kultur in slovenske kulture s prikazom najrazličnejših področij.
Da ne bi obnemogli, si privoščimo malico, potem pa popoldne z vlakom domov.
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se zbira ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Šest nas klepeta ob kavi, pet se nas z enim avtomobilom odpravi na pot: Orehovo, Breg, Razbor, Sele in vse do podnožja Kamrice.
Spodnja posnetka: Vinko Šeško.
Začnemo se vzpenjati v strmino nad romantično dolino, se razgledujemo,
potem pa se po gozdu spustimo proti Lovrencu.
Na travniku nas razveselijo skupine lepega encijana (Clusijevega svišča), ki jim družbo delajo velike lise žanjevca, drobne mračice, od opojne zlatice pa opazimo samo en popek.
Foto: Vinko Šeško.
Pred cerkvijo se razgledujemo, okrepčamo in odpočijemo.
Spustimo se do kapelice, potem pa po Srčkovi poti spet pod Kamrico. Spremlja nas sveže zeleno listje bukev in cvetoče drevje.
Vračamo se preko Ledine in Zajčje Gore s krasnimi panoramskimi razgledi. Elčka nas za zaključek razveseli še s kavo ob prijetnem klepetu na sončni terasi.
Bilo je to dopoldansko uživanje v pomladni naravi.
V lepem sončnem jutru hitim na Železniško postajo Sevnica, ko se mi pogled ustavi na lepotički na hribčku med bloki: japonska češnja je na vrhuncu cvetenja. Na bližnjem travniku ji sledi mlajše in manjše drevesce. Krasna priprava mojih oči na lepote, ki skupino Posebna prijateljska potepanja čakajo danes v Zagorju.
Za vlak ob 7.38 se nas zbere 24, tri so že na vlaku, ena nas čaka v Zagorju, kamor prispemo z minimalno zamudo. Imamo srečo, da nas tudi lokalni avtobus počaka in v mestu smo že pred deveto uro. Izstopimo pri tržnici Pod uro, kjer si vzamemo dovolj časa za jutranjo kavo. Še posebno smo veseli, ker nas pride pozdravit Staša Lepej, Zasavka leta 2025, nekdanja notarka, znana popotnica, avtorica zanimivih potopisov ...
Ne pride nas samo pozdravit, popelje nas po mestu: pred lokalom je vodomet s povečano fibulo (zaponko) iz starejše železne dobe. Preko ceste stopimo v park,
Foto: Marta Brežan.
kjer se pred spomenikom poklonimo spominu doktorja Janeza Drnovška. Sprehodimo se ob bazenčku z žuborečo vodo, mimo obeležja 15. poldnevnika in bele japonske češnje, ki je najzgodnejša in že odcvita. Na desni pri Zdravstvenem domu pa so japonske češnje roza barve v najlepšem razcvetu. Prve so baje posadili že pred 60 leti, potem 30 leti, vmes pa je tudi mlajši podmladek.
Na koncu parka se odpre veliko krožišče, na desni pa ploščad pred Delavskim domom. Mi zavijemo na Cesto Borisa Kidriča, kjer je še veliko ohranjenih starejših hiš, tudi tista, v kateri je živel in delal pisatelj in dramatik doktor Slavko Grum. Malo naprej nas tabla opozarja na arheološko najdišče v tej ulici.
Potem pa se nam odpre krasen pogled na drevored cvetočih japonskih češenj v dveh vrstah ob rečici Mediji. Še mimo kipa jamskega škrata Perkmandeljca, preko gledališča na prostem in že smo med neštetimi cvetovi. Še posebno lepo se odražajo na podlagi temnomodrega neba brez oblačka. Kamor pogledaš, se blešči njihova barva. Eno drevo je pol belo, pol roza. Abrakadabra? Ne, le dokaz, da so japonske češnje cepili na navadne bele.
Spodnji posnetek: Marta Brežan.
Fotografiranja ni ne konca, ne kraja.
Vrnemo se na ploščad pred Kulturnim centrom Delavski dom, se slikamo ob napisu, izvemo, da je v tej "dnevni sobi" Zagorja na drugi strani tudi aleja herojev,
Vir: https://www.visitzagorje.si/objava/572549 .
na tej strani pa barvna glasbena fontana z 90 šobami, ki je ob času našega obiska počivala. Na ploščadi je tudi Weinbergerjeva hiša nekdanje podjetniške družine, ki je najstarejša v mestu in zdaj protokolarni objekt.
Foto: Marta Brežan.
Naša prizadevna vodnica Staša nam podari vodnik Po kolmastih stopinjah in se poslovi.
Sprejme pa nas slikar Milan Razboršek, nas popelje v poročno sobo, kjer nam podrobno predstavi kulturno življenje v Zagorju, v spominski sobi Ladka Korošca pa si ogledamo posnetke o tem izjemnem opernem pevcu.
Med dvanajsto in pol eno imamo naročeno malico v Gostišču Kum in pravočasno pridemo do lepo urejenega lokala s hitro in prijazno postrežbo. Porcije so dovolj velike in zelo okusne, vsak si lahko poteši lakoto.
Samo po stopnicah se povzpnemo in smo na Cankarjevem trgu z njegovim kipom pri Cerkvi svetih Petra in Pavla. Ni nam žal, da smo se dogovorili za ogled: prevzame nas veličina notranjosti cerkve z oltarji in velikimi poslikavami, za okras pa še veliki šopki rezanega cvetja.
Na avtobusno postajališče se vračamo navdušeni nad izgledom mesta in njegovimi zanimivostmi. Nekateri se odločijo za pešačenje, drugi počakamo na lokalni avtobus in potem vsi skupaj na vlak. Sredi popoldneva smo vsi že doma.
In vtisi? Že na vlaku nas sopotnica Marjeta, ki se je rodila v Zagorju, pripravi na obisk z nekaj informacijami, veliko prej nam neumorni Miran Rus pripravi program ogledov z dragocenimi telefonskim številkami in bližnjicami do ustanov in ljudi, prijazna Janez Lipec in Staša Lepej pravočasno objavita čas cvetenja češenj, Staša nas popelje med nje in predstavi svoj kraj ... Ne smem pozabiti gospe, ki nas opozori, kje moramo izstopiti z avtobusa; simpatične skupine upokojencev, ki svetujejo glede kave; možnosti, izven predvidenih ur zastonj obiskati Weinbergerjevo hišo; pokukali smo lahko v Župnijsko cerkev; imeli malico v prijetnem okolju ... Prisrčna hvala vsem, da ste nam to omogočili! Res smo se počutili sprejete.
Nekaj podatkov o Zagorju pod video posnetki.
Video:
ZAGORJE OB SAVI
Mesto z okrog šest tisoč prebivalci ob Mediji in pritoku Kotredeščica. Je sedež občine in župnije; ima dve osnovni šoli, oddelke srednje šole, zdravstveni dom, kulturni center, galerijo ...
Kot kraj je bilo prvič omenjeno leta 1296, začetki poselitve tega področja pa segajo v prazgodovinsko dobo. Konec 19. stoletja so na Zasavski Sveti gori našli fibulo - bronasto sponko iz starejše železne dobe (6. do 4. stoletje pred našim štetjem), ki jo hranijo v Narodnem muzeju Ljubljana, veliko povečana pa je kot mestni vodnjak simbol Zagorja. Na cesti Borisa Kidriča so pri kopanju tudi odkrili grobove iz tega obdobja.
Za zagorske kraje je pomembna preselitev rodbine Gallov z Bavarske, ki si je pridobila številne posesti v mestu, med drugim tudi gradove Gallenbeg, Medija in Kolovrat. Vsi so končali v ruševinah.
Za razvoj Zagorja je pomembno leto 1755, ko so odkrili premog in kasneje graditev železnice leta 1849 za lažji transport in prodajo. Tudi premogovnik je danes samo še zgodovina.
Park doktorja Janeza Drnovška (1950 - 2008): v njem stoji njegov kip avtorja Mirsada Begića, ki je bil za Drnovškovo družino sporen, vendar je ostal. Tu je tudi lep bazenček z žuborečo vodo, obeležje 15. poldnevnika in skulptura Prelom tisočletja avtorja Matjaža Počivalška.
Mestni trg so v celoti prenovili leta 2015: ploščad je kot "dnevna soba" Zagorja z alejo herojev, najstarejšo hišo v mestu (Weinbergerjeva hiša), Kulturnim centrom Delavski dom, barvno glasbeno fontano z 90 šobami.
Weinbergerjeva hiša je protokolarni objekt s poročno sobo, pomembna v njej pa je predvsem spominska soba slavnega opernega pevca Ladka Korošca, ki se je rodil v Zagorju. Sicer pa je kultura doma v tem mestu: pihalna godba, dolgoletne slikarske kolonije Izlake - Zagorje, galerija ...
Cankarjev trg gosti Osnovno šolo doktorja Slavka Gruma, Zasavsko ljudsko univerzo, župnišče in kip Ivana Cankarja (avtor: Viktor Gojkovič), ki je bil zagorski socialdemokratski kandidat na deželnih volitvah leta 1907 in imel javni nastop pred nekaj tisoč Zagorjani. Vse to je v zavetju Cerkve svetih Petra in Pavla, ki so jo zgradili v letih 1872/73: veliko je bilo prostovoljnega dela pri odstranjevanju stare cerkve, pokopališča in vrha griča. Več o cerkvi.
Zadnje čase v Zagorje vabijo cvetoče japonske češnje. Staša Lepej piše:
Uradni naziv teh lepih dreves je "prunus serrulata shimidsu sakura". Ena od češenj je pa malo "skočila čez plot" in v vrsti enakih dreves precej izstopa: pol je roza japonska češnja, pol pa bela divja češnja. 😏 Okoli bele divje češnje brenčijo čebelice, roza češnje pa so sterilne in služijo zgolj in samo za okras. Če sem prav štela, je v vsaki vrsti po 20 dreves. Drevored japonskih češenj ob Mediji je po naročilu Občine Zagorje ob Savi leta 2008 zasadil Dejan Zalezina v okviru takratne nove prometne ureditve, postavitve in zasaditve prvega zagorskega rondoja. Rondo je bil uradno odprt oktobra 2009. Danes pa Vrtovi Taškar urejajo in skrbijo za večino zelenih površin Zagorja ob Savi. Češnje ob Mediji so torej stare preko 17 let. Tiste pri zdravstvenem domu pa rastejo že več kot 30 let, zanje nimam podatka, kdo jih je posadil. Oboje so čudovit okras našega mesta.
Te češnje naj bi bile simbol minljivosti in lepote človekovega življenja, cvetijo samo nekaj dni, ob lepem vremenu največ en teden. Pravijo, da je kar 200 vrst japonskih češenj, da vzcvetijo, pa rabijo 400 ur sonca.
Železniška postaja Zagorje je bil kraj nesrečnega imena za našega pesnika Srečka Kosovela. 23. februarja 1926 je sodeloval na literarnem večeru s prispevkom Umetnost in proletarec. Po razgreti razpravi je zamudil večerni vlak, noč preživel v mrzli čakalnici železniške postaje in se hudo prehladil. Nekaj mesecev kasneje je zaradi zdravstvenih zapletov umrl.
V hladnem jutru se nas preko 50 zbere na Avtobusni postaji Sevnica za strokovno ekskurzijo v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica.
Foto: Janko Novak.
Vožnja hitro mineva v prijetnem klepetu in uživanju ob pogledu na pomladno pokrajino, mimo katere brzimo. Proti Ljubljani doživimo kar nekaj zastojev, kljub temu se pripeljemo na postajališče Lom celo pred predvidenim časom.
Foto: Janko Novak.
Za okrepitev dobimo rogljičke, v gostinskih prostorih pa si privoščimo še kakšen napitek.
Zdaj pa naprej v sončen dan! Skrbna Cveta, ki ima največ zaslug pri organizaciji te ekskurzije nam pove veliko zanimivih podatkov o Sežani, o Srečku Kosovelu in Botaničnem vrtu.
Spodnji posnetek: Janko Novak.
Ustavimo se na Trgu osvoboditve in obstopimo spomenik Srečka Kosovela, ki se nam zdi nekam droben in majhen.
Sprehodimo se do stavbe, v kateri je šola in Ljudska Univerza, v prvem nadstropju pa tudi spominska soba tega znanega pesnika, ki se je v teh prostorih rodil.
Foto: Janko Novak.
Skrbnica je prava poznavalka življenja in dela Srečka Kosovela in nam pripravi pravo predavanje o tem, ogledamo pa si tudi film s to tematiko.
Foto: Janko Novak.
Nekaj posebnega je Cvetina ideja, da nekaj udeležencev prebere njegova dela, celo recitacije so vmes. Tudi jaz dobim verze značilne pesmi Jesen in se ob tem spomnim na pesem Balada, eno redkih, ki se je spomnim še iz osnovne šole. Seveda povem tudi to, ne da bi vedela, da bo še tudi ta na vrsti. Biser poezije, ki mu je vredno prisluhniti dvakrat. Ogledamo si še zanimiv prikaz pesnikovega življenja na časovnici, zbirke njegovih del in spominke v zvezi z njim.
Foto: Janko Novak.
V Gostilni pri Dragici nam postrežejo z okusnim kosilom: dve vrsti juh in mesa, priloga, solata, zavitek, za povrh še kava - nihče ne ostane lačen.
Mimogrede pokukamo v Cerkev svetega Martina.
Polni energije se sprehodimo do botaničnega vrta Vrt ob Vili Mirasasso, kjer si pod strokovnim vodstvom ogledamo parke, spoznamo, kako je vrt nastal, kdo vse je v njem živel, kaj je za koga pomenil.
Foto: Janko Novak.
Odkrivamo zgodbe posameznih dreves in drugih rastlin, njihov pomen in uporabo. Čudimo se ogromnim drevesom, najbolj pa debelim vejam dveh murvinih dreves.
Z doživeto razlago nas popeljejo skozi stari in novi del vrta, v rastlinjak iz leta 1890,
za spoznavanje kraške pokrajine in njenega rastlinstva pa tudi skozi Interpretacijski center kraške vegetacije. Po ogledu animiranega filma o spreminjanju Krasa v obdobju 12 tisoč let občudujemo slikovite prikaze rastlinskega in živalskega sveta ter kamna na Krasu. Strokovno in estetsko vrhunsko!
Posloviti se je treba od tople Sežane: polni lepih vtisov se po dvanajstih urah vračamo v Sevnico.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
