NEDELJA, 17. 5.
Zbiranje pri Vebrovih in odhod ob neverjetno "krščanski" uri - ob šestih. Skoraj vsi udeleženci se poznamo, le v Brežicah se nam pridružita za večino neznana Metka in Jože. Po nekaj trenutkih smo tudi z njima že kot stari pajdaši.
Ravnina, ravnina, ravnina... Polja koruze, vmes rdijo cvetovi maka, od Beograda naprej se začnejo grički s sadovnjaki, tudi večja polja žita. Povsod je veliko cvetoče akacije in zato ni čudno, da si prvo juho v skupni kuhinji skuhamo v vonju akacij nekje ob južni Moravi - že blizu Makedonije. Ljuba svojo prvo ekipo dežurnih obleče v enotne oranžne predpasnike, vsak po malem pomaga in želodčki so kmalu topli in polni. Ker imamo s sabo dva šoferja: Ivana in njegovo hčerko Jano, pot lahko kar nadaljujemo. V avtobusu je po vandrovsko: 20 sedežev in 20 ležišč v posebno pripravljenih boksih. Potniki se tako spravimo lepo spat, avtobus pa brzi proti jugu. Zmotijo nas le meje, kjer moramo pokazati dokumente, naše vodstvo pa tudi veliko mero iznajdljivosti, da zadosti potrebam carinikov. Nekateri so zadovoljni z nekaj pločevinkami piva, drugi bi radi denar, tretjim naj bi šofer v svoji priročni kuhinji skuhal kavico. Vse to za hitrejši prehod meje in... smo že v Grčiji.
PONEDELJEK, 18. 5.
Ponoči smo dobro napredovali, zato smo že dopoldne v Atenah. Brez težav se pripeljemo v središče mesta, tam pa se začne mučno iskanje parkirnega prostora za avtobus. Pred nekdanjo kraljevo palačo, ki je sedaj sedež parlamenta, lahko stojimo samo toliko, da poziramo s slikovitimi stražarji, potem pa moramo naprej. Policisti nam ne znajo kaj dosti svetovati, saj nas napotijo po ulici, ki je trenutno zaprta. Po naslednji pa zaidemo na napačni pas in taksisti nam veselo hupajo. Pa nas le spustijo naprej in prijazna taksistka nam razloži, da je mogoče parkirati malo naprej od olimpijskega stadiona, kjer imamo veliko srečo, da res najdemo parkirišče, ki je celo zastonj. Od tu ni daleč do Akropole, kjer nas čaka še eno presenečenje. Pripravljeni smo bili, da bomo morali kupiti drago vstopnico, ki velja tudi za ogled nekaj muzejev, za katere pa mi nimamo časa. Vneto se pripravljamo, kako bi "zglihali" za cenejšo vstopnino, ko nam uslužbenke razložijo, da danes ni nobenih vstopnin, ker je mednarodni dan muzejev. Tako se zastonj sprehodimo po tem več kot pet tisoč let starem "gornjem mestu", oziroma, kar je od njega po tako dolgem času ostalo. Ponuja se nam krasen razgled na mesto, ki ima menda že pet milijonov prebivalcev. Spustimo se še v Plako, kjer bi se med lokali in trgovinami zlahka izgubili, če ne bi imeli od daleč vidnih majic. Kjer se je premikalo kaj oranžnega, je bil gotovo kdo od naših. Zdaj pa je treba naprej v Pirej, da se vkrcamo na trajekt za Kreto. Skupino z Vinkom, ki je naš šef, pustiva na parkirišču, da v ciganski družbi skuha večerjo (kar primerna druščina), midva pa greva dvignit karte za trajekt. Po zemljevidu naj bi bilo pristanišče čisto blizu, težava pa je v tem, da so pristanišča tri in trajektno je najbolj oddaljeno. Tako nama domačini svetujejo trolejbus in z njim imava priliko spoznati skoraj vse ulice Pireja. Ostali so zelo veseli, ko se vrneva, saj so že mislili, da so naju ugrabili. Z avtobusom smo pri trajektu veliko prej in vkrcamo se na Knossos Palace, ki sprejme kar 2200 potnikov. No, ni nas bilo toliko, zato po temeljitem ogledu tega plavajočega velikana sladko zaspimo na udobnih sedežih. Lahko izbiramo: ali spiš na treh ali celo štirih sedežih.
Video: http://www.youtube.com/watch?v=H--YpXQRqSQ
http://en.wikipedia.org/wiki/Athens
http://www.breathtakingathens.com/
http://www.greece-athens.com/
http://www.ferries.gr/minoan/knossos_palace.htm
TOREK, 19. 5.
Zbudimo se zgodaj zjutraj v Heraklionu, ki je glavno mesto Krete. Kar takoj krenemo proti zahodu ob severni obali otoka in se najprej nasitimo pogledov na cvetoče oleandre ob obeh straneh ceste, šele nato si privoščimo tudi zajtrk. Na avtobusu je prej še obvezna dezinfekcija z značilno grško žgano pijačo ouzo, janeževim žganjem, ki je, pomešan z vodo, kot mleko. Spoznamo še eno značilnost grške pokrajine: pogoste majcene kapelice ob cesti. Vneto iščemo grmovje belih oleandrov, ti so redkejši od rožnatih, kmalu pa te barve zamenja oranžna barva zrelih pomaranč. Ne moremo se jim upreti, tako okusne in sočne so, kupimo jih kar veliko zalogo. Ko se začnemo dvigati v hribe, se vreme vse bolj kisa in prelaz Xyloskalo na višini 1250 metrov nas pričaka z dežjem. Ne damo se zmesti: fantje razpnejo nepremočljivo ponjavo in že hitimo kuhati kosilo. Med tem se zvedri in velika večina krene proti Gingilosu, njegov vrh pa doseže le Drago. V bistvu nevaren vzpon ob močnih vetrovih ali megli. Ostali občudujemo nenavadno rastje in drevesne osamelce na različnih nadmorskih višinah. Manjša skupina osvoji kočo na nasprotni strani, vsi pa z zanimanjem zremo v sotesko Samario, tja se bomo napotili jutri. Še nekaj je vredno ogleda: pogled skozi okno planinske koče nad parkiriščem.
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=02Vej5F8-qc
http://www.youtube.com/watch?v=ktI27maGqsA
http://www.neos-omalos.gr/index.php?option=com_content&view=article&id=10&Itemid=22&lang=en-GB
http://www.crete.tournet.gr/Xiloskalo-si-1004-en.jsp
http://www.summitpost.org/mountain/rock/225306/gingilos.html
http://www.sougia.info/walk-gingilos.htm
SREDA, 20. 5.
Zjutraj o dežju ni več sledu in uživati začnemo posebnosti takega vandranja: stranišče v grmovju, umivanje z mrzlo vodo pri studencu, pa tudi zajtrk na svežem zraku in - tik pred vhodom v sotesko smo, lahko kar krenemo. No, najprej je treba plačati pet evrov vstopnine, pa še zabičajo nam, naj vstopnico hranimo do konca poti, kjer jo je treba oddati. Tako vedo, da nihče ni ostal v tej 16 kilometrov dolgi soteski, v kateri se s 1250 metrov spustiš na nič metrov. Nekateri jo imenujejo najdaljša soteska v Evropi, vendar je Verdon v Franciji gotovo daljša. Odprta jo praviloma od maja do oktobra, odvisno od vremena. Zaprejo jo tudi ob deževju, ker je prenevarna zaradi padajočih skal. Pot lepo vzdržujejo, treba pa je gledati pod noge, ker je razgibana in kamnita. Imaš pa kaj videti: nenavadne rože (velikanski temni cvetovi neke vrste kačnika), zanimivo oblikovane skale, strme stene in zožanje na komaj nekaj metrov širine. Spremlja nas šumeča bistra voda, pogosta so počivališča s stranišči in pitno vodo. Malico in daljši počitek si privoščimo v nekdanji vasi, kjer je veliko pohodnikov, gotovo pa tega dne ni bilo na poti 3000 ljudi, kolikor je rekord. Na koncu soteske počiva naselje Agia Roumeli (Nova vas), ki je dostopno le peš ali s trajektom in živi v bistvu od turistov in soteske. Okrepčamo se s pivom, kavo in posebnim jogurtom z medom, potem pa se s trajektom zapeljemo do Hore Sfakion. Pot sicer ni bila zelo naporna, večina na trajektu pa kinka in budna manjšina se pri tem neznansko zabava. Ivan nas z avtobusom že čaka na parkirišču v bližini pristanišča in predlaga, da bi pozno kosilo ali zgodnjo večerjo pripravili kar tam. Čudno ga gledamo, saj je prostor nabasan z vozili. Dobrih deset minut in tu ni nikogar razen nas. Nekaj časa med vožnjo proti severu občudujemo luči mest na obali, potem pa se porazgubimo na ležišča in sploh ne vemo, kdaj ustavimo za nočni počitek.
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=139m6ZBC9Mg
http://www.youtube.com/watch?v=B7rXSLQWraA
http://www.youtube.com/watch?v=CxqPZ89grYQ
http://www.youtube.com/watch?v=g97Jb_6uor8
http://www.youtube.com/watch?v=UieMemSlLQg
http://www.agiaroumeli.com/samaria.htm
http://www.west-crete.com/samaria-gorge.htm
http://www.agiaroumeli.com/
http://www.west-crete.com/ferry-boat-south-crete.htm
http://www.sfakia-crete.com/sfakia-crete/sfakia-crete.html
ČETRTEK, 21. 5.
Že zgodaj zjutraj smo spet na poti proti jugu, v mestu Ierapetra bi radi ujeli ladjo za otok Chrissi. Najjužnejše mesto v Evropi je to, samo še 368 kilometrov je do afriške obale. Dovolj časa imamo za zajtrk na obali in sprehod do stare beneške trdnjave, potem pa se vkrcamo in začnemo uživati v barvah morja. Osem morskih milj imamo do "zlatega otoka", ki je pet kilometrov dolg in en kilometer širok, najvišja vzpetina na njem pa je Kefala z 31 metri nadmorske višine. Njegova skoraj ravna površina je pokrita s peskom, vmes so slikovite vulkanske skale in okrog pet tisoč ceder, ki so stare tudi do 200 let. Prav gotovo ne napravijo vtisa s svojo višino, zato pa tem bolj z obliko. Sprehodimo se do cerkvice svetega Nikolaja iz 13. stoletja, se povzpnemo na najvišjo točko, nekateri pa se okopajo v plitvi turkizni vodi. Otok, ki je znan tudi po 54 različnih vrstah fosilov, spada pod zaščito Natura 2000, ni pa naseljen. Včasih je bil, prebivalci so se ukvarjali z ribištvom, izvažali so sol in škrlatno barvo iz školjk za oblačila evropskih kraljevskih družin. Kasneje so jih pregnali pirati, ki so otok uporabljali kot skrivališče in še danes je okrog njega mnogo potopljenih ladij.
Spet se vračamo proti Heraklionu, vendar smo prepozni, da bi si ogledali ostanke slovite palače Knossos. Na njenem parkirišču pa prespimo zadnjo noč na Kreti.
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=8fTKbst6dgE
http://www.youtube.com/watch?v=DILsfBNSGns
http://www.youtube.com/watch?v=o5iEU3BUj3o
http://www.youtube.com/watch?v=i-AH0P7ql6U
http://en.wikipedia.org/wiki/Ierapetra
http://www.ierapetra.net/iergeo.html
http://www.greekhotel.com/crete/lasithi/chrissi-island/beach/home.htm
http://en.wikipedia.org/wiki/Knossos
http://ancient-greece.org/archaeology/knossos.html
PETEK, 22. 5.
Po zajtrku brž v pristanišče, kjer nas čaka udobni katamaran za prevoz na Santorini. Uživamo v salonih in na prostem, široka brazda spenjene vode ostaja za nami, pred nami pa je eden najbolj magičnih otokov Grčije (površina 76 kvadratnih kilometrov: 18 x 2,5 km, 10 tisoč prebivalcev). Včasih je imel okroglo obliko, v petnajstem stoletju pa se je zaradi potresa in vulkanskega izbruha sredina pogreznila in jo je zalila voda. Na vrhu barvno raznolikih vulkanskih sten čepijo naselja in od daleč izgledajo kot sneg. Otok je znan po krasnih sončnih zahodih, vinu, večina ljudi pa se preživlja s turizmom in kmetijstvom. Največ izvozijo zemlje - dva milijona ton letno za beton, iz nje so zgradili tudi Sueški kanal.
Po pristanku smo pričakovali vzpon na 260 metrov po približno 800 stopnicah ali z žičnico do glavnega mesta Fire, ki v bistvu čepi na robu kraterja. Nikjer ni videti česa podobnega. Pa nam razložijo, da katamarani in velike ladje pristajajo zdaj v novem pristanišču, do Fire po moramo z avtobusom ali taksijem. Ko se že skoraj odločimo za rent-a-car, le pripelje lokalni avtobus in popeljemo se proti cilju. Santorini turisti prav oblegajo in to je mogoče dobro čutiti v gneči na ozkih ulicah mesta z bleščeče belimi stavbami in modrimi dodatki. Vse je podrejeno turistom: množica trgovinic, lokalov, spominki, tudi cene so višje kot drugje v Grčiji. Po stopnicah v staro pristanišče in nazaj je še vedno mogoče potovati tudi na hrbtu osla ali mule, mi pa pot premagamo po planinsko - peš. Odpirajo se nam krasni razgledi na morje v kraterju nekdanjega vulkana in luksuzne križarke, ki so tam zasidrane. Nimamo časa čakati sončnega zahoda, vrniti se je treba v Heraklion, kjer se vkrcamo na trajekt za Atene oziroma Pirej.
Žal nam je, da tako hitro zapuščamo Kreto, ta največji grški otok z več kot osem tisoč kvadratnimi kilometri površine in dobrega pol milijona prebivalcev. Na trajektu je spet dovolj prostora za spanje na treh ali štirih udobnih sedežih, čas za razvajanje s toplimi tuši, polnjenje baterij - noč je kar prekratka.
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=a7XyLY_yrfE
http://www.youtube.com/watch?v=ORus8Q5NCWM
http://www.youtube.com/watch?v=0JNMZIfeGqI
http://www.youtube.com/watch?v=KPNURokOEks
http://www.cretetravel.com/To_and_from_Crete/Ferries_Crete_Santorini.htm
http://www.santorini.world-guides.com/
http://www.united-hellas.com/tourism/santorini/santorini-pictures.html
http://www.travel-to-santorini.com/place.php?place_id=3
SOBOTA, 23. 5.
Ob jutranji zori iz pristanišču v Pireju takoj krenemo proti Korintskemu prekopu, kjer je približno šest kilometrov dolga bližnjica med Egejskim in Jonskim morjem. V starih časih so tu ladje vlekli po tlakovani trasi in se tako izognili jadranju okrog viharnega južnega rta Peloponeza. Že vladar Nero je načrtoval kanal, ki so ga zgradili šele v letih od 1882 do 1893. Širok je 23 metrov, njegove stene so visoke 52 metrov, sprejme pa lahko ladje do deset tisoč ton. Z mosta je nanj lep pogled, ladje pa žal ne vidimo nobene.
Imamo pa kaj videti tudi pri kraju Patras: s Peloponeza se zapeljemo na celinsko Grčijo po slikovitem mostu, cena zanj je sicer malo manj lepa. To "čudo modernega sveta" je dolgo 2880 metrov, začeli so ga graditi leta 1990 in končali za olimpijske igre leta 2004. Zdrži potrese, ki so na tem področju pogosti, med gradnjo ga je tresel eden z močjo 6 po Richterjevi lestvici. Občudujemo ga še s hribov, potem pa si v lepem zalivu privoščimo kopanje in kosilo.
Dan je vroč, ampak mi smo vztrajni: zapeljemo se do nekdanjega preročišča Delfi, se po njem sprehodimo in temeljiti ogledamo. Ta kraj na pobočjih Parnasa je pomenil za stare Grke središče sveta. V Apolonovo svetišče so od osmega stoletja pred našim štetjem do leta 339 prihajali ljudje po nasvet. Svečenica Pitija je sedela nad skalno razpoko in v transu zaradi par, ki so prihajale iz razpoke, dajala prerokbe. Ker so bile te večpomenske, so jih razlagali svečeniki, ki so zaradi tega imeli tudi veliko politično moč.
Tudi mi bi morali vprašati za svet, kje naj prebijemo noč. Kar dolgo izbiramo lokacijo, končno ostanemo na parkirišču s krasnim razgledom v dolino, čeprav do nas po pobočju včasih prihajajo malo čudne dišave. Ko pred spanjem ob romantičnem omizju še veselo zapojemo, pozabimo na vse težave in težavice.
Video: http://www.youtube.com/watch?v=XAbu2BWrTLM
http://www.planetware.com/corinth/corinth-canal-gr-pel-coric.htm
http://www.waymarking.com/waymarks/WM2Z29_Rio_Andirrion_Bridge_Patras_Greece
http://www.greecetravel.com/delphi/
http://www.destination360.com/europe/greece/delphi
NEDELJA, 24. 5.
Obeta se nam zanimiv dan, zato kar na pot. Najprej do slovitih samostanov Meteora. Pri naselju Kalambaka že vidimo stolpe iz peščenca, ki jih je oblikovalo nekdanje morje. Na višini do 300 metrov pa počivajo samostani - "lebdeči v zraku", to namreč pomeni izraz Meteora. V devetem in desetem stoletju so se v odmaknjeni svet skalnih stolpov umikali posamezni puščavniki, večina samostanov pa je bila zgrajena v 14. in 15. stoletju. Do njih je bilo mogoče priti po pletenih lestvah ali pa so obiskovalce dvignili v košarah ali vrečah. Ko so lestve dvignili, so bila poslopja nedostopna. V 18. stoletju je veliko samostanov propadlo, ostali jih je trinajst, za obisk jih je primernih šest. Popeljemo se po cesti med skalnimi vrhovi, izstopamo in občudujemo razgled na Tesalijsko kotlino. Stavbe se nam zdijo kot orlovska gnezda, prilagojena obliki vrhov. Bolj natančno si ogledamo samostan Megalo Meteoro, da se oči naužijejo bogastva fresk in ikon. Ko na skalah zagledamo plezalce, se spomnimo, da so v tem slikovitem okolju snemali tudi enega izmed filmov Jamesa Bonda.
V dolini nam zadiši meso z žara, zato sklenemo, da bomo za večerjo nekaj tudi mi spekli. Primerno okolje za to se nam zdi kamp ob jezeru v Ioannini. Mesto hitro najdemo, kamp pa malo teže. Ivan se spet izkaže, ko zmanevrira po ozkem prehodu in vhodu. Voda v jezeru z naseljenim otokom nas ne mika preveč, motna in mrzla se nam zdi. Bolj nas privlačijo topli tuši in urejena stranišča. Fantje se izkažejo s peko in slastna večerja nam nad vse prija. Potem pa se odpravimo na lov za kruhom in vmes na ogled mesta, ki je središče Epira - grške pokrajine v bližini albanske meje. Obzidje gradu, mošeja, grob Ali Paše, stavbe v starem delu mesta, muzeji, sprehodi in posedanje ob jezeru - vse to privlači turiste. Nekaj kruha najdemo, ob jezeru pa tudi zanimive ptiče, zdaj pa bo treba še kaj počivati.
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=X3a5WLDPFGQ
http://www.youtube.com/watch?v=wHeQ0xaiewg
http://www.youtube.com/watch?v=maL9c9XpxjA
http://www.youtube.com/watch?v=dfJZ35EffT0
http://www.kalampaka.com/en/meteora/monasteries.asp
http://www.sacred-destinations.com/greece/meteora-great-meteoron-monastery
http://en.wikipedia.org/wiki/Ioannina
PONEDELJEK, 25. 5.
Poslavljamo se od prijetnega kampa in se peljemo više v hribe. Naš cilj je soteska Vikos, ob poti pa najprej občudujemo velik kip domačinke, ki je v vseh kriznih časih skrbela za oskrbo bojevnikov. Ne moremo se načuditi znanju in spretnosti graditeljev mnogih kamnitih mostov, okrog 60 jih je, očara nas pa tudi vas Kipi s kamnitimi hišami. To je področje Zagori ("za gorami") v Epiru, ki je bilo v 18. in 19. stoletju zelo bogato, ker so prebivalci obvladovali trgovske poti po Pindskem gorovju. Danes poskušajo bogate hiše tistega obdobja obnoviti in privabiti turiste. Iz tega časa so tudi ti slikoviti kamniti mostovi. Dvignemo se na razgledišče Oxia nad vasjo Monodendri, kjer smo 900 metrov nad sotesko Vikos in ta leži pred nami kot na dlani. Na prijetni jasi si skuhamo kosilo, pred obrokom pa se s štafeto spomnimo še Dneva mladosti. Okroglo pollitersko steklenico s kačjo slino zavijemo v rdeč prtiček in ozaljšamo s cvetjem, dva "mladinca" in ena "mladinka" si privežejo rdeče rute okrog vratu in s štafeto pritečejo do vrste udeležencev, ki si štafeto podaja iz rok v roke. Na koncu jo dobi vodja Vinko, ki mu zapojemo:
Druže Vinko, joj, druže Vinko, mi ti se kunemo,
da sa tvoga, joj, da sa tvoga puta ne skrenemo.
Tako smo se zavezali planinstvu, pohodništvu, vandranju in vsemu, kar spada zraven. Štafetna palica pa potuje še nazaj po vrsti kot aperitiv pred slastnim kosilom, pri katerem nazdravimo z značilnim belim grškim vinom retsino. Dovolj časa imamo za sprehod po vasi Monodendri na nadmorski višini 1060 metrov, ogled samostana in kakšen priboljšek v tekoči ali trdi obliki. Med spominki najdem tudi darilo za Pavlo, ki čez nekaj dni slavi rojstni dan. Na jasi nas malo blagoslovi pohleven dežek, ta lepo osveži ozračje za boljše spanje, postreže pa nam tudi s prelepo mavrico.
Video: http://www.youtube.com/watch?v=6FGBwEEO1jI
http://www.astoriatravel.gr/en/services/zagorohoria.htm
http://www.zagori.info/index.php?lang_code=en
TOREK, 26. 5.
Naselje Monodendri je izhodišče za pohod v sotesko Vikos, ki je del narodnega parka s preko 1750 primeri rastlin ter redkimi primerki flore in favne. Dolga je dvanajst kilometrov, povprečno 700 metrov globoka in 200 metrov široka. Zgodaj se odpravimo na pot, da nam ne bo preveč vroče. Treba se je spustiti v dolino reke, ki jo vidimo le v tolmunih. Steza se vijuga, v glavnem ni naporna, tu in tam je treba popaziti na kamne, na enem mestu naj bi bila v pomoč kovinska lestev, ki pa že razpada. Okrog nas je veliko zelenja, mahu, po soteski se vlečejo meglice, nad nami se pnejo visoki hribi. Na nekaterih mestih se sprehodimo po lepih tratah, razveseli nas različno cvetje, manj pa smo veseli vzpona na koncu, ko nam že pohajajo moči, sonce pa neizprosno peče. Počasi se privlečemo do avtobusa v majhnem naselju Vikos in k sebi nas spravi šele hladno pivo. Malo še občudujemo razglede, tudi na vijugasto cesto, ki vodi še više, potem pa se odpeljemo novim odkritjem naproti.
Tudi naše ceste so vijugaste in ozke, v eni izmed vasi komaj zvozimo ožino med dvema hišama, na naši desni pa se začnejo odpirati visoki vrhovi gora Gamila. Nemogoče je mogoče: pripeljemo se vse do vasi Palaioseli, kar je idealno za začetek poti na Smolikas, drugi najvišji vrh Grčije z 2637 metrov nadmorske višine. V vasici je malo prostora, parkiramo pod velikim drevesom pri gostišču, kjer nam podjetni gostilničar pripravi značilno grško hrano: kumarice s česnom in jogurtom (tsatsiki), ražnjiče (souvlaki) in zarebrnice. Slastno!
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=J0PZknYaWPo
http://www.youtube.com/watch?v=9OFC9p9CiLA
http://www.youtube.com/watch?v=Ek02ovZpowA
http://www.youtube.com/watch?v=a_r2-IJj1yM
http://www.youtube.com/watch?v=Rg-jM3_QTM4
http://en.wikipedia.org/wiki/Vikos_Gorge
http://www.greecetravel.com/hiking/vikos.html
http://www.hikenow.net/WalkingVikosGorge.html
SREDA, 27. 5.
Naši gamsi, ki se odpravljajo na vrh Smolikasa, vstanejo bolj zgodaj, ostali malo dlje zajtrkujemo in pospravljamo, potem pa se lepo počasi odpravimo za njimi. Krasno jutro s pogledom na gore, ki so osvetljene s soncem, pogosto ob poti zašumi voda, pozdravlja nas raznoliko cvetje, lišaji nas prepričujejo o čistosti zraka. S Faniko doživimo lepoto hoje v popolni tišini, vendar ne zdržimo dolgo, preveč smo navajeni glasnega čudenja in komentiranja. Ko pridemo do prvih stavb, kar nekako ne verjamemo, da smo že pri koči, kjer naj bi bil naš cilj. Gremo še naprej in malicamo na travniku, ki je posut z rumenimi cvetovi. Potem se le obrnemo spet v dolino in vmes nabiramo storže in lepe vejice, kar pri avtobusu Ljuba mojstrsko oblikuje v aranžma za našo slavljenko. Kmalu po prihodu v dolino začne deževati in zaskrbi nas za ostale, ki so šli na vrh. Tam so sicer še uživali v razgledu, se slikali med zaplatami snega in cvetočimi narcisami, potem pa so pohiteli nazaj. Nevihta jih je dobila na poti, tudi bliskalo se je in grmelo, vendar so se vsi mokri, a celi vrnili k avtobusu. Posebno je uspešnega vzpona vesela Pavla, ki tako na svojski način proslavi svoj rojstni dan. Pogosti nas z obloženimi kruhki, penino in pecivom, mi pa ji zaželimo še veliko varnih in lepih trenutkov. Za pomoč ji podarimo grško sprehajalno palico z izrezljano glavo medveda, za vsak slučaj pa še stekleničko metaxe - znanega grškega konjaka.
Hitro pospravimo in se odpeljemo v dolino, da nas ne bi presenetila še kakšna nevihta. Ob cesti si skuhamo topel obrok, potem pa utrujeni zaspimo.
Video: http://www.youtube.com/watch?v=Htgb5q6ORgo
http://www.harrys-greece.com/h-eco-tourism/northwest-mt-smolikas.htm
http://www.smolikas.com/enpage4.html
ČETRTEK, 28. 5.
Zdaj pa se nepreklicno samo še vračamo proti domu. Skozi Zahodno (grško) Makedonijo se prebližujemo naši nekdanji Makedoniji. Da ne bi slučajno omenili kakšnemu Grku, da je poleg njihove še kakšna Makedonija. Takoj bo ogenj v strehi. Na naši poti nas s svojo lepoto preseneti mesto Kastoria z okrog 20 tisoč prebivalci ob jezeru Orestiada. Na slikovitem polotoku občudujemo cerkve v bizantinskem stilu in značilne stavbe iz 17. in 18. stoletja, se sprehodimo po obali jezera, jo mahnemo na najožjem delu polotoka čez hrib in še tam malo uživamo na obali. In vmes vrtnice, vrtnice, vrtnice... Ime je mesto dobilo po bobrih, sicer pa slovi po krznu in pogosto je na dvoriščih mogoče videti kože, ki se sušijo. S Pavlo sva tako očarani nad mestom, da skoraj zamudiva odhod avtobusa, sicer pa tudi drugi niso veliko boljši.
Zdaj pa naprej v hribe in proti mestu Florina. Nad njo se razprostirajo obširni gozdovi listavcev, predvsem bukve, in med njimi na 1650 metrov smučišča. Celo dva velika kupa snega še najdemo tu, jaz pa udobno gugalnico za uživanje. V mestu iščemo pot proti nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, s težavo najdemo majhno tablo z napisom FYROM. Rebus? Ne, le kratica uradnega naziva te države v angleščini (Former Yugoslav Republic of Macedonia). Brez posebnih težav prečkamo mejo in že se vozimo skozi Bitolo. V okolici Prilepa opazimo nekaj centimetrov visoke sadike tobaka, ki pa bodo hitro zrasle. Ob cesti najdemo travnik čudovitih makov in se odločimo tam pripraviti kosilo. Mokri gojzerji se sušijo na soncu, že prijetno diši, na nebu pa se zbirajo grozeči oblaki. Jesti začnemo že pod dežniki, potem pa moramo pobegniti v avtobus. Dežurni imajo še posebno zaprno pospravljanje. Ob cesti kasneje vidimo kar veliko toče, torej smo jo še poceni odnesli. Sicer pa si moralo dvigamo s pesmijo:
Naj bo dež ali grom, mi se pač ne damo.
Za nas to ni noben polom, dežurno ekipo imamo.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo,
ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
(melodija: Mi smo mi, fantje vsi...)
Spimo pa že na parkirišču nekje v Srbiji.
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=Vlw3uzf3WHs
http://www.youtube.com/watch?v=V2zV3JK3wz4
http://en.wikipedia.org/wiki/Kastoria
http://www.kastoras.info/?language=1
http://en.wikipedia.org/wiki/Lake_Orestiada
PETEK, 29. 5.
Da bi laže sedeli na dolgi vožnji, zjutraj pridno telovadimo. Naš vodja Vinko pa poskrbi za dezinfekcijo. Potem avtobus kar požira kilometre, smo že mimo Beograda, na Hrvaškem pa nas lačni želodci prisilijo k postanku. Kaj vse jo ostalo od hrane v naši shrambi! Pri kavici nas presenetita Mimi in Rade, ki včasih vandrata z nami, tokrat pa sta šla po svoje. Svet je pa res majhen! Na nadaljevanju poti začnemo razmišljati o tem, da je bila za povratek domov v bistvu rezervirana sobota. Kaj pa zdaj? Nič hudega, smo pač hitrejši, kot smo mislili. Proti večeru smo že v Sevnici. Povsod je lepo, doma je najlepše!
SREDA, 10. 6.
Po vsakem vandranju sledi še zaključek v našem planinskem zavetišču. Vinko skrbno pripravi slikovni prikaz, potem pa sledijo klepet in obujanje spominov, menjava fotografij, načrtovanje za naprej. Mateja in Oto nam pričarata okus po morju z ocvrtimi ribami, na mizi so še druge dobrote, manjkati ne sme niti torta. In pesem:
Vandrovci na poti smo v Grčiji vse dol do Krete,
iskat tokrat si gremo bele rože iz Aten.
vam na svidenje žele, bele rože iz Aten.
Zbiranje pri Vebrovih in odhod ob neverjetno "krščanski" uri - ob šestih. Skoraj vsi udeleženci se poznamo, le v Brežicah se nam pridružita za večino neznana Metka in Jože. Po nekaj trenutkih smo tudi z njima že kot stari pajdaši.
Ravnina, ravnina, ravnina... Polja koruze, vmes rdijo cvetovi maka, od Beograda naprej se začnejo grički s sadovnjaki, tudi večja polja žita. Povsod je veliko cvetoče akacije in zato ni čudno, da si prvo juho v skupni kuhinji skuhamo v vonju akacij nekje ob južni Moravi - že blizu Makedonije. Ljuba svojo prvo ekipo dežurnih obleče v enotne oranžne predpasnike, vsak po malem pomaga in želodčki so kmalu topli in polni. Ker imamo s sabo dva šoferja: Ivana in njegovo hčerko Jano, pot lahko kar nadaljujemo. V avtobusu je po vandrovsko: 20 sedežev in 20 ležišč v posebno pripravljenih boksih. Potniki se tako spravimo lepo spat, avtobus pa brzi proti jugu. Zmotijo nas le meje, kjer moramo pokazati dokumente, naše vodstvo pa tudi veliko mero iznajdljivosti, da zadosti potrebam carinikov. Nekateri so zadovoljni z nekaj pločevinkami piva, drugi bi radi denar, tretjim naj bi šofer v svoji priročni kuhinji skuhal kavico. Vse to za hitrejši prehod meje in... smo že v Grčiji.
PONEDELJEK, 18. 5.
Ponoči smo dobro napredovali, zato smo že dopoldne v Atenah. Brez težav se pripeljemo v središče mesta, tam pa se začne mučno iskanje parkirnega prostora za avtobus. Pred nekdanjo kraljevo palačo, ki je sedaj sedež parlamenta, lahko stojimo samo toliko, da poziramo s slikovitimi stražarji, potem pa moramo naprej. Policisti nam ne znajo kaj dosti svetovati, saj nas napotijo po ulici, ki je trenutno zaprta. Po naslednji pa zaidemo na napačni pas in taksisti nam veselo hupajo. Pa nas le spustijo naprej in prijazna taksistka nam razloži, da je mogoče parkirati malo naprej od olimpijskega stadiona, kjer imamo veliko srečo, da res najdemo parkirišče, ki je celo zastonj. Od tu ni daleč do Akropole, kjer nas čaka še eno presenečenje. Pripravljeni smo bili, da bomo morali kupiti drago vstopnico, ki velja tudi za ogled nekaj muzejev, za katere pa mi nimamo časa. Vneto se pripravljamo, kako bi "zglihali" za cenejšo vstopnino, ko nam uslužbenke razložijo, da danes ni nobenih vstopnin, ker je mednarodni dan muzejev. Tako se zastonj sprehodimo po tem več kot pet tisoč let starem "gornjem mestu", oziroma, kar je od njega po tako dolgem času ostalo. Ponuja se nam krasen razgled na mesto, ki ima menda že pet milijonov prebivalcev. Spustimo se še v Plako, kjer bi se med lokali in trgovinami zlahka izgubili, če ne bi imeli od daleč vidnih majic. Kjer se je premikalo kaj oranžnega, je bil gotovo kdo od naših. Zdaj pa je treba naprej v Pirej, da se vkrcamo na trajekt za Kreto. Skupino z Vinkom, ki je naš šef, pustiva na parkirišču, da v ciganski družbi skuha večerjo (kar primerna druščina), midva pa greva dvignit karte za trajekt. Po zemljevidu naj bi bilo pristanišče čisto blizu, težava pa je v tem, da so pristanišča tri in trajektno je najbolj oddaljeno. Tako nama domačini svetujejo trolejbus in z njim imava priliko spoznati skoraj vse ulice Pireja. Ostali so zelo veseli, ko se vrneva, saj so že mislili, da so naju ugrabili. Z avtobusom smo pri trajektu veliko prej in vkrcamo se na Knossos Palace, ki sprejme kar 2200 potnikov. No, ni nas bilo toliko, zato po temeljitem ogledu tega plavajočega velikana sladko zaspimo na udobnih sedežih. Lahko izbiramo: ali spiš na treh ali celo štirih sedežih.
Video: http://www.youtube.com/watch?v=H--YpXQRqSQ
http://en.wikipedia.org/wiki/Athens
http://www.breathtakingathens.com/
http://www.greece-athens.com/
http://www.ferries.gr/minoan/knossos_palace.htm
TOREK, 19. 5.
Zbudimo se zgodaj zjutraj v Heraklionu, ki je glavno mesto Krete. Kar takoj krenemo proti zahodu ob severni obali otoka in se najprej nasitimo pogledov na cvetoče oleandre ob obeh straneh ceste, šele nato si privoščimo tudi zajtrk. Na avtobusu je prej še obvezna dezinfekcija z značilno grško žgano pijačo ouzo, janeževim žganjem, ki je, pomešan z vodo, kot mleko. Spoznamo še eno značilnost grške pokrajine: pogoste majcene kapelice ob cesti. Vneto iščemo grmovje belih oleandrov, ti so redkejši od rožnatih, kmalu pa te barve zamenja oranžna barva zrelih pomaranč. Ne moremo se jim upreti, tako okusne in sočne so, kupimo jih kar veliko zalogo. Ko se začnemo dvigati v hribe, se vreme vse bolj kisa in prelaz Xyloskalo na višini 1250 metrov nas pričaka z dežjem. Ne damo se zmesti: fantje razpnejo nepremočljivo ponjavo in že hitimo kuhati kosilo. Med tem se zvedri in velika večina krene proti Gingilosu, njegov vrh pa doseže le Drago. V bistvu nevaren vzpon ob močnih vetrovih ali megli. Ostali občudujemo nenavadno rastje in drevesne osamelce na različnih nadmorskih višinah. Manjša skupina osvoji kočo na nasprotni strani, vsi pa z zanimanjem zremo v sotesko Samario, tja se bomo napotili jutri. Še nekaj je vredno ogleda: pogled skozi okno planinske koče nad parkiriščem.
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=02Vej5F8-qc
http://www.youtube.com/watch?v=ktI27maGqsA
http://www.neos-omalos.gr/index.php?option=com_content&view=article&id=10&Itemid=22&lang=en-GB
http://www.crete.tournet.gr/Xiloskalo-si-1004-en.jsp
http://www.summitpost.org/mountain/rock/225306/gingilos.html
http://www.sougia.info/walk-gingilos.htm
SREDA, 20. 5.
Zjutraj o dežju ni več sledu in uživati začnemo posebnosti takega vandranja: stranišče v grmovju, umivanje z mrzlo vodo pri studencu, pa tudi zajtrk na svežem zraku in - tik pred vhodom v sotesko smo, lahko kar krenemo. No, najprej je treba plačati pet evrov vstopnine, pa še zabičajo nam, naj vstopnico hranimo do konca poti, kjer jo je treba oddati. Tako vedo, da nihče ni ostal v tej 16 kilometrov dolgi soteski, v kateri se s 1250 metrov spustiš na nič metrov. Nekateri jo imenujejo najdaljša soteska v Evropi, vendar je Verdon v Franciji gotovo daljša. Odprta jo praviloma od maja do oktobra, odvisno od vremena. Zaprejo jo tudi ob deževju, ker je prenevarna zaradi padajočih skal. Pot lepo vzdržujejo, treba pa je gledati pod noge, ker je razgibana in kamnita. Imaš pa kaj videti: nenavadne rože (velikanski temni cvetovi neke vrste kačnika), zanimivo oblikovane skale, strme stene in zožanje na komaj nekaj metrov širine. Spremlja nas šumeča bistra voda, pogosta so počivališča s stranišči in pitno vodo. Malico in daljši počitek si privoščimo v nekdanji vasi, kjer je veliko pohodnikov, gotovo pa tega dne ni bilo na poti 3000 ljudi, kolikor je rekord. Na koncu soteske počiva naselje Agia Roumeli (Nova vas), ki je dostopno le peš ali s trajektom in živi v bistvu od turistov in soteske. Okrepčamo se s pivom, kavo in posebnim jogurtom z medom, potem pa se s trajektom zapeljemo do Hore Sfakion. Pot sicer ni bila zelo naporna, večina na trajektu pa kinka in budna manjšina se pri tem neznansko zabava. Ivan nas z avtobusom že čaka na parkirišču v bližini pristanišča in predlaga, da bi pozno kosilo ali zgodnjo večerjo pripravili kar tam. Čudno ga gledamo, saj je prostor nabasan z vozili. Dobrih deset minut in tu ni nikogar razen nas. Nekaj časa med vožnjo proti severu občudujemo luči mest na obali, potem pa se porazgubimo na ležišča in sploh ne vemo, kdaj ustavimo za nočni počitek.
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=139m6ZBC9Mg
http://www.youtube.com/watch?v=B7rXSLQWraA
http://www.youtube.com/watch?v=CxqPZ89grYQ
http://www.youtube.com/watch?v=g97Jb_6uor8
http://www.youtube.com/watch?v=UieMemSlLQg
http://www.agiaroumeli.com/samaria.htm
http://www.west-crete.com/samaria-gorge.htm
http://www.agiaroumeli.com/
http://www.west-crete.com/ferry-boat-south-crete.htm
http://www.sfakia-crete.com/sfakia-crete/sfakia-crete.html
ČETRTEK, 21. 5.
Že zgodaj zjutraj smo spet na poti proti jugu, v mestu Ierapetra bi radi ujeli ladjo za otok Chrissi. Najjužnejše mesto v Evropi je to, samo še 368 kilometrov je do afriške obale. Dovolj časa imamo za zajtrk na obali in sprehod do stare beneške trdnjave, potem pa se vkrcamo in začnemo uživati v barvah morja. Osem morskih milj imamo do "zlatega otoka", ki je pet kilometrov dolg in en kilometer širok, najvišja vzpetina na njem pa je Kefala z 31 metri nadmorske višine. Njegova skoraj ravna površina je pokrita s peskom, vmes so slikovite vulkanske skale in okrog pet tisoč ceder, ki so stare tudi do 200 let. Prav gotovo ne napravijo vtisa s svojo višino, zato pa tem bolj z obliko. Sprehodimo se do cerkvice svetega Nikolaja iz 13. stoletja, se povzpnemo na najvišjo točko, nekateri pa se okopajo v plitvi turkizni vodi. Otok, ki je znan tudi po 54 različnih vrstah fosilov, spada pod zaščito Natura 2000, ni pa naseljen. Včasih je bil, prebivalci so se ukvarjali z ribištvom, izvažali so sol in škrlatno barvo iz školjk za oblačila evropskih kraljevskih družin. Kasneje so jih pregnali pirati, ki so otok uporabljali kot skrivališče in še danes je okrog njega mnogo potopljenih ladij.
Spet se vračamo proti Heraklionu, vendar smo prepozni, da bi si ogledali ostanke slovite palače Knossos. Na njenem parkirišču pa prespimo zadnjo noč na Kreti.
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=8fTKbst6dgE
http://www.youtube.com/watch?v=DILsfBNSGns
http://www.youtube.com/watch?v=o5iEU3BUj3o
http://www.youtube.com/watch?v=i-AH0P7ql6U
http://en.wikipedia.org/wiki/Ierapetra
http://www.ierapetra.net/iergeo.html
http://www.greekhotel.com/crete/lasithi/chrissi-island/beach/home.htm
http://en.wikipedia.org/wiki/Knossos
http://ancient-greece.org/archaeology/knossos.html
PETEK, 22. 5.
Po zajtrku brž v pristanišče, kjer nas čaka udobni katamaran za prevoz na Santorini. Uživamo v salonih in na prostem, široka brazda spenjene vode ostaja za nami, pred nami pa je eden najbolj magičnih otokov Grčije (površina 76 kvadratnih kilometrov: 18 x 2,5 km, 10 tisoč prebivalcev). Včasih je imel okroglo obliko, v petnajstem stoletju pa se je zaradi potresa in vulkanskega izbruha sredina pogreznila in jo je zalila voda. Na vrhu barvno raznolikih vulkanskih sten čepijo naselja in od daleč izgledajo kot sneg. Otok je znan po krasnih sončnih zahodih, vinu, večina ljudi pa se preživlja s turizmom in kmetijstvom. Največ izvozijo zemlje - dva milijona ton letno za beton, iz nje so zgradili tudi Sueški kanal.
Po pristanku smo pričakovali vzpon na 260 metrov po približno 800 stopnicah ali z žičnico do glavnega mesta Fire, ki v bistvu čepi na robu kraterja. Nikjer ni videti česa podobnega. Pa nam razložijo, da katamarani in velike ladje pristajajo zdaj v novem pristanišču, do Fire po moramo z avtobusom ali taksijem. Ko se že skoraj odločimo za rent-a-car, le pripelje lokalni avtobus in popeljemo se proti cilju. Santorini turisti prav oblegajo in to je mogoče dobro čutiti v gneči na ozkih ulicah mesta z bleščeče belimi stavbami in modrimi dodatki. Vse je podrejeno turistom: množica trgovinic, lokalov, spominki, tudi cene so višje kot drugje v Grčiji. Po stopnicah v staro pristanišče in nazaj je še vedno mogoče potovati tudi na hrbtu osla ali mule, mi pa pot premagamo po planinsko - peš. Odpirajo se nam krasni razgledi na morje v kraterju nekdanjega vulkana in luksuzne križarke, ki so tam zasidrane. Nimamo časa čakati sončnega zahoda, vrniti se je treba v Heraklion, kjer se vkrcamo na trajekt za Atene oziroma Pirej.
Žal nam je, da tako hitro zapuščamo Kreto, ta največji grški otok z več kot osem tisoč kvadratnimi kilometri površine in dobrega pol milijona prebivalcev. Na trajektu je spet dovolj prostora za spanje na treh ali štirih udobnih sedežih, čas za razvajanje s toplimi tuši, polnjenje baterij - noč je kar prekratka.
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=a7XyLY_yrfE
http://www.youtube.com/watch?v=ORus8Q5NCWM
http://www.youtube.com/watch?v=0JNMZIfeGqI
http://www.youtube.com/watch?v=KPNURokOEks
http://www.cretetravel.com/To_and_from_Crete/Ferries_Crete_Santorini.htm
http://www.santorini.world-guides.com/
http://www.united-hellas.com/tourism/santorini/santorini-pictures.html
http://www.travel-to-santorini.com/place.php?place_id=3
SOBOTA, 23. 5.
Ob jutranji zori iz pristanišču v Pireju takoj krenemo proti Korintskemu prekopu, kjer je približno šest kilometrov dolga bližnjica med Egejskim in Jonskim morjem. V starih časih so tu ladje vlekli po tlakovani trasi in se tako izognili jadranju okrog viharnega južnega rta Peloponeza. Že vladar Nero je načrtoval kanal, ki so ga zgradili šele v letih od 1882 do 1893. Širok je 23 metrov, njegove stene so visoke 52 metrov, sprejme pa lahko ladje do deset tisoč ton. Z mosta je nanj lep pogled, ladje pa žal ne vidimo nobene.
Imamo pa kaj videti tudi pri kraju Patras: s Peloponeza se zapeljemo na celinsko Grčijo po slikovitem mostu, cena zanj je sicer malo manj lepa. To "čudo modernega sveta" je dolgo 2880 metrov, začeli so ga graditi leta 1990 in končali za olimpijske igre leta 2004. Zdrži potrese, ki so na tem področju pogosti, med gradnjo ga je tresel eden z močjo 6 po Richterjevi lestvici. Občudujemo ga še s hribov, potem pa si v lepem zalivu privoščimo kopanje in kosilo.
Dan je vroč, ampak mi smo vztrajni: zapeljemo se do nekdanjega preročišča Delfi, se po njem sprehodimo in temeljiti ogledamo. Ta kraj na pobočjih Parnasa je pomenil za stare Grke središče sveta. V Apolonovo svetišče so od osmega stoletja pred našim štetjem do leta 339 prihajali ljudje po nasvet. Svečenica Pitija je sedela nad skalno razpoko in v transu zaradi par, ki so prihajale iz razpoke, dajala prerokbe. Ker so bile te večpomenske, so jih razlagali svečeniki, ki so zaradi tega imeli tudi veliko politično moč.
Tudi mi bi morali vprašati za svet, kje naj prebijemo noč. Kar dolgo izbiramo lokacijo, končno ostanemo na parkirišču s krasnim razgledom v dolino, čeprav do nas po pobočju včasih prihajajo malo čudne dišave. Ko pred spanjem ob romantičnem omizju še veselo zapojemo, pozabimo na vse težave in težavice.
Video: http://www.youtube.com/watch?v=XAbu2BWrTLM
http://www.planetware.com/corinth/corinth-canal-gr-pel-coric.htm
http://www.waymarking.com/waymarks/WM2Z29_Rio_Andirrion_Bridge_Patras_Greece
http://www.greecetravel.com/delphi/
http://www.destination360.com/europe/greece/delphi
NEDELJA, 24. 5.
Obeta se nam zanimiv dan, zato kar na pot. Najprej do slovitih samostanov Meteora. Pri naselju Kalambaka že vidimo stolpe iz peščenca, ki jih je oblikovalo nekdanje morje. Na višini do 300 metrov pa počivajo samostani - "lebdeči v zraku", to namreč pomeni izraz Meteora. V devetem in desetem stoletju so se v odmaknjeni svet skalnih stolpov umikali posamezni puščavniki, večina samostanov pa je bila zgrajena v 14. in 15. stoletju. Do njih je bilo mogoče priti po pletenih lestvah ali pa so obiskovalce dvignili v košarah ali vrečah. Ko so lestve dvignili, so bila poslopja nedostopna. V 18. stoletju je veliko samostanov propadlo, ostali jih je trinajst, za obisk jih je primernih šest. Popeljemo se po cesti med skalnimi vrhovi, izstopamo in občudujemo razgled na Tesalijsko kotlino. Stavbe se nam zdijo kot orlovska gnezda, prilagojena obliki vrhov. Bolj natančno si ogledamo samostan Megalo Meteoro, da se oči naužijejo bogastva fresk in ikon. Ko na skalah zagledamo plezalce, se spomnimo, da so v tem slikovitem okolju snemali tudi enega izmed filmov Jamesa Bonda.
V dolini nam zadiši meso z žara, zato sklenemo, da bomo za večerjo nekaj tudi mi spekli. Primerno okolje za to se nam zdi kamp ob jezeru v Ioannini. Mesto hitro najdemo, kamp pa malo teže. Ivan se spet izkaže, ko zmanevrira po ozkem prehodu in vhodu. Voda v jezeru z naseljenim otokom nas ne mika preveč, motna in mrzla se nam zdi. Bolj nas privlačijo topli tuši in urejena stranišča. Fantje se izkažejo s peko in slastna večerja nam nad vse prija. Potem pa se odpravimo na lov za kruhom in vmes na ogled mesta, ki je središče Epira - grške pokrajine v bližini albanske meje. Obzidje gradu, mošeja, grob Ali Paše, stavbe v starem delu mesta, muzeji, sprehodi in posedanje ob jezeru - vse to privlači turiste. Nekaj kruha najdemo, ob jezeru pa tudi zanimive ptiče, zdaj pa bo treba še kaj počivati.
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=X3a5WLDPFGQ
http://www.youtube.com/watch?v=wHeQ0xaiewg
http://www.youtube.com/watch?v=maL9c9XpxjA
http://www.youtube.com/watch?v=dfJZ35EffT0
http://www.kalampaka.com/en/meteora/monasteries.asp
http://www.sacred-destinations.com/greece/meteora-great-meteoron-monastery
http://en.wikipedia.org/wiki/Ioannina
PONEDELJEK, 25. 5.
Poslavljamo se od prijetnega kampa in se peljemo više v hribe. Naš cilj je soteska Vikos, ob poti pa najprej občudujemo velik kip domačinke, ki je v vseh kriznih časih skrbela za oskrbo bojevnikov. Ne moremo se načuditi znanju in spretnosti graditeljev mnogih kamnitih mostov, okrog 60 jih je, očara nas pa tudi vas Kipi s kamnitimi hišami. To je področje Zagori ("za gorami") v Epiru, ki je bilo v 18. in 19. stoletju zelo bogato, ker so prebivalci obvladovali trgovske poti po Pindskem gorovju. Danes poskušajo bogate hiše tistega obdobja obnoviti in privabiti turiste. Iz tega časa so tudi ti slikoviti kamniti mostovi. Dvignemo se na razgledišče Oxia nad vasjo Monodendri, kjer smo 900 metrov nad sotesko Vikos in ta leži pred nami kot na dlani. Na prijetni jasi si skuhamo kosilo, pred obrokom pa se s štafeto spomnimo še Dneva mladosti. Okroglo pollitersko steklenico s kačjo slino zavijemo v rdeč prtiček in ozaljšamo s cvetjem, dva "mladinca" in ena "mladinka" si privežejo rdeče rute okrog vratu in s štafeto pritečejo do vrste udeležencev, ki si štafeto podaja iz rok v roke. Na koncu jo dobi vodja Vinko, ki mu zapojemo:
Druže Vinko, joj, druže Vinko, mi ti se kunemo,
da sa tvoga, joj, da sa tvoga puta ne skrenemo.
Tako smo se zavezali planinstvu, pohodništvu, vandranju in vsemu, kar spada zraven. Štafetna palica pa potuje še nazaj po vrsti kot aperitiv pred slastnim kosilom, pri katerem nazdravimo z značilnim belim grškim vinom retsino. Dovolj časa imamo za sprehod po vasi Monodendri na nadmorski višini 1060 metrov, ogled samostana in kakšen priboljšek v tekoči ali trdi obliki. Med spominki najdem tudi darilo za Pavlo, ki čez nekaj dni slavi rojstni dan. Na jasi nas malo blagoslovi pohleven dežek, ta lepo osveži ozračje za boljše spanje, postreže pa nam tudi s prelepo mavrico.
Video: http://www.youtube.com/watch?v=6FGBwEEO1jI
http://www.astoriatravel.gr/en/services/zagorohoria.htm
http://www.zagori.info/index.php?lang_code=en
TOREK, 26. 5.
Naselje Monodendri je izhodišče za pohod v sotesko Vikos, ki je del narodnega parka s preko 1750 primeri rastlin ter redkimi primerki flore in favne. Dolga je dvanajst kilometrov, povprečno 700 metrov globoka in 200 metrov široka. Zgodaj se odpravimo na pot, da nam ne bo preveč vroče. Treba se je spustiti v dolino reke, ki jo vidimo le v tolmunih. Steza se vijuga, v glavnem ni naporna, tu in tam je treba popaziti na kamne, na enem mestu naj bi bila v pomoč kovinska lestev, ki pa že razpada. Okrog nas je veliko zelenja, mahu, po soteski se vlečejo meglice, nad nami se pnejo visoki hribi. Na nekaterih mestih se sprehodimo po lepih tratah, razveseli nas različno cvetje, manj pa smo veseli vzpona na koncu, ko nam že pohajajo moči, sonce pa neizprosno peče. Počasi se privlečemo do avtobusa v majhnem naselju Vikos in k sebi nas spravi šele hladno pivo. Malo še občudujemo razglede, tudi na vijugasto cesto, ki vodi še više, potem pa se odpeljemo novim odkritjem naproti.
Tudi naše ceste so vijugaste in ozke, v eni izmed vasi komaj zvozimo ožino med dvema hišama, na naši desni pa se začnejo odpirati visoki vrhovi gora Gamila. Nemogoče je mogoče: pripeljemo se vse do vasi Palaioseli, kar je idealno za začetek poti na Smolikas, drugi najvišji vrh Grčije z 2637 metrov nadmorske višine. V vasici je malo prostora, parkiramo pod velikim drevesom pri gostišču, kjer nam podjetni gostilničar pripravi značilno grško hrano: kumarice s česnom in jogurtom (tsatsiki), ražnjiče (souvlaki) in zarebrnice. Slastno!
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=J0PZknYaWPo
http://www.youtube.com/watch?v=9OFC9p9CiLA
http://www.youtube.com/watch?v=Ek02ovZpowA
http://www.youtube.com/watch?v=a_r2-IJj1yM
http://www.youtube.com/watch?v=Rg-jM3_QTM4
http://en.wikipedia.org/wiki/Vikos_Gorge
http://www.greecetravel.com/hiking/vikos.html
http://www.hikenow.net/WalkingVikosGorge.html
SREDA, 27. 5.
Naši gamsi, ki se odpravljajo na vrh Smolikasa, vstanejo bolj zgodaj, ostali malo dlje zajtrkujemo in pospravljamo, potem pa se lepo počasi odpravimo za njimi. Krasno jutro s pogledom na gore, ki so osvetljene s soncem, pogosto ob poti zašumi voda, pozdravlja nas raznoliko cvetje, lišaji nas prepričujejo o čistosti zraka. S Faniko doživimo lepoto hoje v popolni tišini, vendar ne zdržimo dolgo, preveč smo navajeni glasnega čudenja in komentiranja. Ko pridemo do prvih stavb, kar nekako ne verjamemo, da smo že pri koči, kjer naj bi bil naš cilj. Gremo še naprej in malicamo na travniku, ki je posut z rumenimi cvetovi. Potem se le obrnemo spet v dolino in vmes nabiramo storže in lepe vejice, kar pri avtobusu Ljuba mojstrsko oblikuje v aranžma za našo slavljenko. Kmalu po prihodu v dolino začne deževati in zaskrbi nas za ostale, ki so šli na vrh. Tam so sicer še uživali v razgledu, se slikali med zaplatami snega in cvetočimi narcisami, potem pa so pohiteli nazaj. Nevihta jih je dobila na poti, tudi bliskalo se je in grmelo, vendar so se vsi mokri, a celi vrnili k avtobusu. Posebno je uspešnega vzpona vesela Pavla, ki tako na svojski način proslavi svoj rojstni dan. Pogosti nas z obloženimi kruhki, penino in pecivom, mi pa ji zaželimo še veliko varnih in lepih trenutkov. Za pomoč ji podarimo grško sprehajalno palico z izrezljano glavo medveda, za vsak slučaj pa še stekleničko metaxe - znanega grškega konjaka.
Hitro pospravimo in se odpeljemo v dolino, da nas ne bi presenetila še kakšna nevihta. Ob cesti si skuhamo topel obrok, potem pa utrujeni zaspimo.
Video: http://www.youtube.com/watch?v=Htgb5q6ORgo
http://www.harrys-greece.com/h-eco-tourism/northwest-mt-smolikas.htm
http://www.smolikas.com/enpage4.html
ČETRTEK, 28. 5.
Zdaj pa se nepreklicno samo še vračamo proti domu. Skozi Zahodno (grško) Makedonijo se prebližujemo naši nekdanji Makedoniji. Da ne bi slučajno omenili kakšnemu Grku, da je poleg njihove še kakšna Makedonija. Takoj bo ogenj v strehi. Na naši poti nas s svojo lepoto preseneti mesto Kastoria z okrog 20 tisoč prebivalci ob jezeru Orestiada. Na slikovitem polotoku občudujemo cerkve v bizantinskem stilu in značilne stavbe iz 17. in 18. stoletja, se sprehodimo po obali jezera, jo mahnemo na najožjem delu polotoka čez hrib in še tam malo uživamo na obali. In vmes vrtnice, vrtnice, vrtnice... Ime je mesto dobilo po bobrih, sicer pa slovi po krznu in pogosto je na dvoriščih mogoče videti kože, ki se sušijo. S Pavlo sva tako očarani nad mestom, da skoraj zamudiva odhod avtobusa, sicer pa tudi drugi niso veliko boljši.
Zdaj pa naprej v hribe in proti mestu Florina. Nad njo se razprostirajo obširni gozdovi listavcev, predvsem bukve, in med njimi na 1650 metrov smučišča. Celo dva velika kupa snega še najdemo tu, jaz pa udobno gugalnico za uživanje. V mestu iščemo pot proti nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, s težavo najdemo majhno tablo z napisom FYROM. Rebus? Ne, le kratica uradnega naziva te države v angleščini (Former Yugoslav Republic of Macedonia). Brez posebnih težav prečkamo mejo in že se vozimo skozi Bitolo. V okolici Prilepa opazimo nekaj centimetrov visoke sadike tobaka, ki pa bodo hitro zrasle. Ob cesti najdemo travnik čudovitih makov in se odločimo tam pripraviti kosilo. Mokri gojzerji se sušijo na soncu, že prijetno diši, na nebu pa se zbirajo grozeči oblaki. Jesti začnemo že pod dežniki, potem pa moramo pobegniti v avtobus. Dežurni imajo še posebno zaprno pospravljanje. Ob cesti kasneje vidimo kar veliko toče, torej smo jo še poceni odnesli. Sicer pa si moralo dvigamo s pesmijo:
Naj bo dež ali grom, mi se pač ne damo.
Za nas to ni noben polom, dežurno ekipo imamo.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo,
ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
(melodija: Mi smo mi, fantje vsi...)
Spimo pa že na parkirišču nekje v Srbiji.
Video:
http://www.youtube.com/watch?v=Vlw3uzf3WHs
http://www.youtube.com/watch?v=V2zV3JK3wz4
http://en.wikipedia.org/wiki/Kastoria
http://www.kastoras.info/?language=1
http://en.wikipedia.org/wiki/Lake_Orestiada
PETEK, 29. 5.
Da bi laže sedeli na dolgi vožnji, zjutraj pridno telovadimo. Naš vodja Vinko pa poskrbi za dezinfekcijo. Potem avtobus kar požira kilometre, smo že mimo Beograda, na Hrvaškem pa nas lačni želodci prisilijo k postanku. Kaj vse jo ostalo od hrane v naši shrambi! Pri kavici nas presenetita Mimi in Rade, ki včasih vandrata z nami, tokrat pa sta šla po svoje. Svet je pa res majhen! Na nadaljevanju poti začnemo razmišljati o tem, da je bila za povratek domov v bistvu rezervirana sobota. Kaj pa zdaj? Nič hudega, smo pač hitrejši, kot smo mislili. Proti večeru smo že v Sevnici. Povsod je lepo, doma je najlepše!SREDA, 10. 6.
Po vsakem vandranju sledi še zaključek v našem planinskem zavetišču. Vinko skrbno pripravi slikovni prikaz, potem pa sledijo klepet in obujanje spominov, menjava fotografij, načrtovanje za naprej. Mateja in Oto nam pričarata okus po morju z ocvrtimi ribami, na mizi so še druge dobrote, manjkati ne sme niti torta. In pesem:
Vandrovci na poti smo v Grčiji vse dol do Krete,
iskat tokrat si gremo bele rože iz Aten.
Naša je Akropola, Plaka živa in kaj zraven,
klapa naša je prišla med bele rože iz Aten.
Bele rože iz Aten naj spominjajo vas na mene, klapa naša je prišla med bele rože iz Aten.
vam na svidenje žele, bele rože iz Aten.
Ni komentarjev:
Objavite komentar