Junija navadno Planinsko društvo Lisca Sevnica organizira dvo- ali trodnevni izlet. Letos je cilj Velebit, odhod pa ob treh zjutraj. "Kaj ti tudi ne moreš spati?" smo se pozdravljali na avtobusni postaji in vkrcavali na avtobus. Tam smo še malo podremali, zbudili so nas šele ovinki po cestah proti Zavižanu. In dežne kaplje. Nismo se mogli načuditi, koliko bukovih gozdov je tu, zapeljali pa smo se na več kot 1600 metrov nadmorske višine. Do koče se nismo sprehodili, tudi botanični vrt smo pustili za kdaj drugič, skrbeli so nas oblaki in dežne kaplje. Ko pa smo dobro začeli hoditi, teh ni bilo več in hodili smo po krasnem svežem vremenu brez posebnih naporov. To nam je omogočila Premužićeva steza, ki so jo v letih 1930 - 1933 mojstrsko naredili iz kamenja in speljali tako, da ni večjih vzponov ali spustov. V celoti je dolga več kot 50 kilometrov, mi smo jih prehodili 16. To je področje Nacionalnega parka Sjeverni Velebit, ki pa se ponaša še z dvema strogima rezervatoma in dvema botaničnima rezervatoma. Občudovali smo lahko cvetje, ki izkoristi vsako najmanjšo krpico zemlje, od snega skrivenčeno drevje, od vetra "počesane" krošnje... Na manj kot polovici poti se nam je prilegla malica pri Rossijevi kolibi, potem pa smo pogumno korakali naprej. Tu in tam se nam je odprl pogled na morje, najbolj na široko pa pod planinsko kočo na Alanu, ki je še vedno na višini 1340 metrov. Hoje je bilo približno šest ur, Ivan pa nas je z avtobusom že čakal in nas popeljal na jaso sredi gozdov do gozdarske koče Štirovaća. Gostitelj Branko z ženo nas je presenetil z zelo lepo opremljenimi in ogretimi prostori, predvsem smo se razveselili toplih tušev. Bogat izvir hladne vode, pripravljena ognjišča, lesene mize in klopi - idealno za piknik. In smo ga imeli: moški so spekli meso, ženske pripravile solato, našla se je tudi kaj za v kozarec in kmalu je bilo veselje na višku. Klepet, Pepijeva harmonika, pesem... nič se nam ni mudilo spat.
SOBOTA, 13. 6. 2003
Zbudili smo se v prelepo sončno jutro in se okrepčali z zajtrkom. Razpoloženje je malo skvarila novica, da je en planinec nerodno padel in ga je bilo treba spraviti v bolnico, kjer že okreva. Tudi to se lahko zgodi na poti. Sobotni cilj je bila 1624 metrov visoka Šatorina. Do vrha smo rabili dve uri in pol, nazaj pa nekaj manj. In to kakšne poti! Spet smo se naužili gozda, pot pa je bila tako speljana, da je Vinko izjavil, da je gotovo ni delal Slovenec, ampak Slavonec. Skoraj nismo imeli občutka, da se dvigujemo. Spet nas je razveseljevalo cvetje: gorski slak, lan, lilije, na vrhu pa še narcise in - krasen razgled na bogastvo gozdov in morje. Za konec nam je Branko pripravil poslastico: spust v ledeno jamo. Zdaj pa spet na avtobus in proti morju. Do Starigrada smo se peljali in našli prijetne sobe pri restavraciji Degenija. Tudi morskih dobrot pri večerji smo bili deležni, večer pa smo si popestrili s sprehodi po naselju, ob morju in proti Paklenici.
NEDELJA, 14. 6. 2009
Malo bolj zgodaj vstanemo, da ne bi hodili po preveliki vročini. Imamo srečo, da nas avtobus pripelje čisto do zadnjega parkirišča. Nad nami se že pnejo skale, pod njimi pa se pripravljajo plezalci. Narodni park obsega Veliko in Malo Paklenico, nekaj vrhov nad 1700 metrov in med njimi čudovite doline, pa 200 kilometrov poti. Mi smo imeli le toliko časa, da smo občudovali stene na začetku soteske, se povzpeli in uživali na pretežno senčni poti med drevjem, ob tolmunih vode, prebirali skrbno pripravljene informativne table in po dveh urah hoda malicali pri planinskem domu. Ravno toliko, da smo si obljubili: "Sem bomo pa še prišli!" Nekateri so si privoščili še kopanje, treba je bilo kaj pojesti, potem pa na pot proti domu. Vse je šlo v redu in brez zastojev, zato smo doma veliko pred napovedano uro. Naj se zato pritožimo? Ne, le zahvaliti se moramo Darinki in Jožetu za organizacijo in skrb, Ivanu za varno vožnjo, vsem udeležencem pa tudi za prijetno druženje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar