Narava s pomladjo malce zamuja, zato morajo rože kar pohiteti s cvetenjem. Člani ponedeljkove skupine smo pravilno sklepali, da se splača odpraviti iz Rimskih Toplic na Veliko Kozje. Zapeljemo se še naprej od tovarne otroškega pohištva, potem pa le parkiramo kombi in nadaljujemo peš. Pot je lepo speljana skozi gozd, pa po grebenu, mimo samotne hiše z zvedavim mladim konjem, pa spet skozi gozd. Na dveh mestih se pod listjem skriva kar veliko snega. Med mogočnimi bukvami dosežemo vrh, potem pa se spustimo še na skalo s čudovitim razgledom. Tako lepo mesto na soncu je treba izkoristiti tudi za malico.
Nekateri se vračamo po bolj strmi poti, ker ob njej pričakujemo rastišča Blagajevega volčina. Malo ga je, zato se nam pa niže pokaže v vsem svojem sijaju. Drobni beli cvetovi se stiskajo med zelenimi listi in nas ovijejo z oblakom čarobnega vonja. Rastlina, ki nosi ime botanika Riharda Blagaja, je zavarovana od leta 1898. Raste tudi pod Kopitnikom, na Zaplani in na Gori pri Polhovem Gradcu.
Dan zaključimo pri Čaterju v Marija Gradcu, kjer kuhajo slastne malice, znani pa so tudi po potici iz pregrete smetane. Sicer že upokojena šefica Marija, ki pa še vedno priskoči na pomoč pri delu, s sevniškimi planinci vandra po svetu. Tokrat se razveselimo srečanja še z dvema vandrovcema: Faniko in Karlijem ter malo potrdimo še en obrnjen list na mojem življenjskem koledarju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar