Lep jesenski dan, dva Izletnikova avtobusa na poti v Avstrijo in na Madžarsko, vodenje turistične agencije Boom iz Krškega - izlet slušateljev in slušateljic Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Kavica na postajališču še osveži že tako prijetno vzdušje, meje na Šentilju praktično ni več, mi pa zavijemo na desno po avstrijski Štajerski.
Urejena naselja, družinska podjetja s tradicijo in znanjem, uspešni obrtniki, dober standard - vse to jo odlikuje. Čudi me le veliko suhe nepobrane koruze na poljih. Se je tudi njim ne splača pobirati? Prihajamo na področje nekdanjih vulkanov, kjer je zemlja še posebno rodovitna, na gričkih se v soncu kopajo vinogradi, Bad Gleichenberg pa nas spomni na toplo vodo, ki je tu ne manjka. Avstrijci znajo naravne danosti dobro izkoristiti za turizem in termam dodajo še urejene pohodne poti, kakšen park s kipi dinozavrov, pestro kulinarično ponudbo.
Grad Riegersburg je najmogočnejša utrdba na Štajerskem, namenjena za varovanje pred Ogri, neosvojljiva na 482 metrov visokem vulkanskem hribu. Prvič je omenjena leta 1138. Poslopje je iz 16. stoletja, v 17. stoletju so ga dogradili, od leta 1822 je v lasti knežje družine iz Liechtensteina. Nekaj časa so tu živeli tudi Rajhenburžani, ko je Kralj Matjaž upostošil njihov grad. Od 108 sob jih je 24 odprtih za javnost, nekaj jih je namenjenih prikazu čarovništva, saj je bil tu leta 1650 eden zadnjih procesov proti čarovnicam in čarovnikom. Za vzpon na grad so uredili dvigalo, nekaj pa se nas odloči za sprehod skozi slikovito naselje pod gradom, obisk cerkve in peš hojo na grad. Treba je skozi več mogočnih vhodov, za obzidjem so tudi obširni vinogradi, spominski park žrtvam vojn, prizorišče za prikaz ujed, pod obzidjem pa adrenalinski park.
Za obisk notranjosti nimamo dovolj časa, občudujemo pa čudovite razglede na okolico.
Naš naslednji cilj so toplice - Bad Blumau, ki so zgrajene po načrtih slikarja Friedensreicha Hundertwasserja (1928 - 2000), v bistvu Čeha Stovode.
Pri njem nobena črta ni ravna, barvite stavbe izgledajo prav pravljično, poskušajo biti tudi v soglasju z naravo. Park je nekaj posebnega: sprehajamo se mimo drevesnega horoskopa, poročni pari tu lahko posadijo svoje drevo, tudi kmetijstvo v okolici je "simbiotično".
Peljemo se proti meji Avstrije z Madžarsko mimo vasi Modinci (Modersdorf), kjer je krščanska vojska leta 1664 dokončno premagala Turke. Vodič nas pripravlja na madžarščino z izrazi, kot so "negrešpeš" (avtobus), "motašvolan" (šofer), "serekeš" (avtomat za denar), "trugakamp" ali "skeletpark" (pokopališče). Seveda mu niti za trenutek ne verjamemo, da bi bila to prava madžarščina, ki pa je kot jezik res nekaj posebnega, saj recimo pogosto slišani "igen" pomeni preprosto "ja".
Blizu meje obiščemo središče Porabskih Slovencev Monošter (Szentgotthard) ob reki Rabi. Včasih je imel kar veliko industrije, danes so to predvsem obrati za izdelavo avtomobilskih delov. Prileže se nam obilno in okusno kosilo v restavraciji Lipa (Ettrem), prija nam tudi madžarsko vino, predvsem pa so nam všeč nizke cene pijač. Urednica tednika Porabje Marijana Sukič nam predstavi življenje in delo Slovencev na tem področju z besedo in video posnetkom. Z občutkom skupaj zapojemo dve slovenski pesmi, potem pa se odpravimo še na sprehod po mestu, kjer je veliko ulic v stilu panonskih vasi z dvema jarkoma ob cesti in mostički k vsaki hiši. Napasemo radovednost na sejmu, nekateri tudi kakšno malenkost kupijo, največ pozornosti pa naklonimo baročni cerkvi. Sicer pa se Monošter začne razvijati z izgradnjo cisterijanskega samostana (1138), njegove pristave so zametki današnjih vasi.
Posloviti se je treba. Vozimo se skozi Dolnji in Gornji Senik, potem pa preko prehoda Martinje na Goričko, ki ga doživljamo že v mraku. Še en lep lep in bogat dan je za nami!
Več posnetkov:
Povezave:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar