Že nekaj dni s strahom spremljamo vremensko napoved na tem skrajno vzhodnemu mejniku Ziljskih Alp zahodno od Beljaka (Villach-a). Sneg bo, nekaj sonca tudi, temperatura čez dan okrog nič stopinj, Beljaška alpska cesta (Villacher Alpenstrasse) prevozna... Gremo! Res ni avtobus čisto poln, ampak vzdušje je na vrhuncu in, ko nam skrbna Darinka natrese podatke o našem današnjem cilju, se sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica res začne.
Na Voklem se okrepimo s kavico, potem pa začnemo uživati ob pogledih na zasnežene gore na Gorenjskem. Čez Korensko sedlo se vozimo že v pravi zimski idili in skozi s snegom obložene drevesne krošnje se nam že kaže južno pobočje Dobrača. Ni ga mogoče spregledati, saj v dolžino meri to pogorje kar 15 kilometrov, na najširšem mestu pa so namerili pet kilometrov. Hitro napredujemo skozi avstrijske vasi in predmestje Beljaka, najdemo začetek Beljaške alpske ceste in se začnemo spet vzpenjati. (http://www.villacher-alpenstrasse.at/de/alpenstrasse/) Očitno želijo privatni lastniki te 16, 5 kilometrov dolge ceste vzpodbuditi uporabnike, da bi se po njej vozili v skupini, saj je cestnina za osebni avto kar 13 evrov, za posameznega potnika v avtobusu pa 2,5 evrov, pri čemer mora biti skupni znesek na vozilo vsaj 15 evrov. Cesta je odprta celo leto, ob njej pa je tudi osem parkirišč s krasnimi razgledi. Na višini 1483 metrov so uredili alpski botanični vrt, ki je odprt od junija do avgusta, in se ponaša z 900 vrstami alpskih rastlin. Ob njem je tudi posebna razgledna točka "Rdeča stena" v obliki pomola, ki nudi pogled na del pogorja, kjer se je v potresu 25. januarja 1348 Dobrač dobesedno razklal. Podor skalovja je zgrmel v Ziljsko dolino, zasul 17 vasi ter mesto Beljak, zajezil pa je tudi reko, ki je zalila še deset vasi. Začel je bruhati tudi vrelec vroče vode, kar pomeni začetek toplic na tem področju. Skoraj dvesto metrov više planinska koča Aichingerhuette med drugim nudi tudi predstavo ptic ujed in je razstaviščni prostor za skulpture. Najvišja točka, do koder se lahko pripeljemo z vozilom, je na višini 1732 metrov. To je Planina Trata (Rosstratte) z razglediščem, gorsko restavracijo, geološko potjo kamnin in fosilov ter tematskim igriščem. Ko stopimo z avtobusa, je korak negotov: parkirišče je poledenelo in previdno se umaknemo na sneg. Naprej proti najvišjemu vrhu Dobrača vodi ozka makedamska cesta za oskrbo in pešce.
Kar hitro se odpravimo po gazi, vmes pa se že oziramo proti Julijcem, ki se nam odkrivajo na jugu. Tu in tam se skozi meglice prebijejo sončni žarki, mi pa napredujemo po snegu, katerega višina je zelo različna. Na spihanih mestih ga skoraj ni, v zametih se ti lahko udre do kolen in čez.
Veter se na mnogih mestih igra z njim in ustvarja umetniške oblike, nam pa kar ostro brije okrog ušes. K sreči smo dobro obuti in toplo oblečeni, kljub vsemu pa se kdaj zasolzijo oči.
Z doseženo višino so razgledi vse širši, megla nad Beljakom se trga, odpira se že Plajberška dolina na severu in nad njo venec gora, ki se občasno zaiskrijo v soncu.
Nekaj časa hodimo po ravnem terenu, potem ob številnih ograjah, ki verjetno ščitijo pred plazovi, pred sabo pa že jasno vidimo vrh Dobrača s cerkvico, 164 metrov visokim televizijskih stolpom, postavljenim pred 40 leti, in planinsko kočo. V bistvu sta na razdalji kakšnih 30 metrov dva vrhova: najvišji Kuhriegel z značilnim križem naj bi bil visok 2166 metrov, cerkvica Marija na skali (Maria am Stein) ali Nemška cerkev pa naj bi bila najvišje ležeča cerkev v Evropi na višini 2167. Kateri vrh je potem višji? Ostali pohodniki zavijejo v kočo, z Matjažem pa želiva najprej na vrh. Pri cerkvi, ki so jo leta 1692 zgradili plajberški (Bleiberg) rudarji, rokodelci in kmetje, se proti jugu odpre Ziljska dolina, ki je nenavadno sveže zelena pod verigo zasneženih Julijskih Alp. Fantastičen pogled - kot iz letala! Po grebenu se sprehodiva mimo razglednega stolpa in vremenske hišice proti križu na drugem vrhu.
Tik pod križem je leta 1690 graščak s Čajne (Noetsch) zgradil Marijino Slovensko cerkev (Windische Kirche) v zahvalo za ozdravitev svojega gluhonemega sina. Proti severu se odkriva dolina s toplicami Plajberk (Termalbad Bleiberg) in nad njimi spet bleščeči vrhovi. Zamet na ožini je preveč nevaren, da bi šla čisto do križa, raje se obrneva in spustiva do koče. Uradno se imenuje Dobratsch Gipfelhaus (2143m), še čisto nova je, saj so jo odprli letos 18. junija. Malo je podobna konzervi s sončnimi kolektorji, z veliko kovinskimi površinami, k sreči to omili les na nekaj delih fasade, notranjost pa je sploh prijetna, svetla in topla. K vzdušju pripomore še prijazno osebje hrvaškega rodu, ki skrbi za samopostrežno restavracijo, sobe za 40 ljudi in vse ostalo. Sicer pa je že leta 1810 Paul Muehlbacher tu zgradil skromno nastanitev za planince, v letih 1871/72 so zgradili večjo kočo, jo leta 1907 še dogradili (Ludwig Walter House), zdaj pa nadomestili s čisto novo zgradbo. Na prvo zavetišče spominja vgrajena stara plošča, na novi koči pa je še ena tabla, ki spominja na čas med 1921 in 1945, ko je bil Židom vstop v kočo prepovedan. Mi se ogrejemo s čajem, malicamo, potem pa se še večina skupine odpravi na vrh.
Sonce še bolj svetlo zasije in v pravem blišču zapuščamo vrh. Že po nekaj deset metrih pa se s severa pripodijo megle in svet je čisto drugačen. K sreči temperatura ni pod ničlo in ne zmrzuje, tako se lahko dovolj varno vrnemo na parkirišče.
Spet se megla dvigne, tu in tam se pokaže sonce, oblaki pa na svoj način želijo okrasiti gore. Odpeljemo se z Dobrača, za katerega nekateri pravijo, da ima ime kot "dobra gora", ker je včasih nudil bogastva svinčeve in cinkove rude, drugi pa prisegajo, da je dobil ime po dobu - hrastovih gozdovih, ki so včasih pokrivali njegova pobočja. Kakorkoli že, vreden je obiska v različnih letnih časih. Zaradi razkošnih razgledov, zelenja smrek in macesnov, prostranih pašnikov, turnega smučanja... Zaradi varovanja vodnih virov so sicer leta 1995 opustili smučarske žičnice, ampak Avstrijci si to lahko privoščijo, saj imajo dovolj ugodnih smučarskih terenov drugje. Treba se bo še vrniti in užiti bogastvo cvetja, opazovati krave na paši, preizkusiti bližnjice proti vrhu, mogoče pot po prepadnem južnem robu tik nad nekdanjim potresnim podorom, izkoristiti preostala parkirišča in njihovo ponudbo.
Domov se vračamo skozi predor pod Karavankami, kjer so trenutno zastoji do pol ure zaradi obnovitvenih del. To nas ne zmoti pri veselem petju in celo plesu na avtobusu ter načrtovanju bodočih pohodov. Gorenjske gore so še vedno okrašene s snegom, nebo nad Trebnjim pa z živopisanimi baloni državnega tekmovanja v poletih z njimi. Res izreden dan!
Več posnetkov:
Povezave:
Video:
2 komentarja:
Odlične fotke! Dobrač sem letos gledal s Škrlatice in mu obljubil obisk! :)
Hvala lepa! Konec junija, ko bo cvetoč, gremo spet.
Objavite komentar