Da društva obstajajo, so najbolj zaslužni srčni ljudje. Tako se je začelo vabilo Upravnega odbora Planinskega društva Lisca Sevnica na nagradni - zahvalni izlet. Kdo ga ne bi bil vesel!
Vreme se drži, le višji hribi so odeti v bele kape, ko preko Trebnjega in Velikih Lašč hitro napredujemo proti Ribnici. Vmes še postanek v Okrepčevalnici Rozika na Turjaku, ki so jo obnovili in dan prej odprli.
V naselju Sajevec pri Ribnici nas pred svojo delavnico čaka Franc Jaklič, ki nas pritegne s svojo spretnostjo in hudomušnostjo. Mimogrede nam predstavi zgodovino suhorobarstva, različne izdelke, hitro naredi majhen škafec, vmes pa trosi šale in domislice. Ko je Krištof Kolumb prišel v Ameriko, ga je tam baje že čakal Ribnčan. Kako pa je prišel tja? Po bližnjici, čez Bloke. Ne moremo se upreti ličnim lesenim posodam ter žlicam in le redki so taki, ki nič ne kupijo.
Ves čas v avtobusu strežejo tekoče in trde dobrote, zdaj pa je čas še za sendvič.
Prijazni vodič nam v Hrovači pri Ribnici razkaže Škrabčevo domačijo iz tridesetih let devetnajstega stoletja. Sprehodimo se skozi hišo, si ogledamo kaščo, kozolec, nato pa še skedenj, ki služi razstavam in prireditvam. Nova pridobitev je nekdanja kovačnica, v bližini pa obnavljajo tudi staro hišo, ki bo služila kot manjši hotel. Poklepetamo o podjetju Riko in podjetnosti Janeza Škrabca, spomnimo pa se tudi patra Stanislava Škrabca, ki je bil znani jezikoslovec.
Nadaljujemo pot proti Kočevju, ob cesti pa se na ogled postavljajo nešteta jezera na poplavljenih travnikih in njivah. Oblaki lepo ostajajo na svojem mestu, na vsaki strani doline pa se gozdovi dvigajo v snežne čipke proti vrhovom, ko se z gozdarjem odpravimo na Gozdno učno pot Rožni studenec.
Obljubljajo nam eno uro hoda, vendar uživamo dlje, ker nas zapelje vodičeva razlaga, informativne table, posrečena lesena kukala, ki pritegnejo pozornost na določene detajle ... Oko pa se ustavlja tudi na zanimivih drevesih, na skalah, poraslih z mahom, uho prisluhne reki Rinži.
Popoldne je že in čaka nas pot do Planinske koče pri Jelenovem studencu, ki jo upravlja Planinsko društvo Kočevje. To pa pomeni vožnjo v pravo snežno pravljico, saj so veje levo in desno od ceste obložene s snegom. Nekajkrat porednice tudi pobožajo avtobus, upam, da dovolj nežno, počasi pa se začne sneg nabirati tudi na cesti. Vendar se srečno pripeljemo do parkirišča.
Le nekaj sto metrov se sprehodimo in že smo na romantični jasi pri koči na nadmorski višini 850 metrov.
Čaka nas topla soba, okusen ričet in slastne skutine palačinke. Vse skupaj pa je treba tudi poplakniti.
Tone raztegne svoj meh, s svojskimi tolkali pomaga še domačin, zavrtijo se prvi pari. Ostali bi verjetno še dlje, če nas ne bi skrbel povratek v dolino. Vendar se vse dobro izteče: bogat dan se prevesi v večer, poln zadovoljstva zaradi vsega doživetega.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar