Španija 2014 - 22. 5. 2014

Zbudim se že ob pol petih in se še pred zajtrkom sprehodim po kampu in na obalo. V Jerezu smo nameravali obiskati vinarno in poskusiti lokalno specialiteto šeri, ojačano vino iz belega grozdja. Šeri ima zaščiteno označbo porekla v Evropski uniji; vino s tem imenom lahko pridelujo samo v trikotnem območju med naselji Jerez, Sanlúcar de Barrameda in El Puerto de Santa María v Andaluziji. Zakaj bi se vozili v Jerez, če pa imamo v mestu, kjer smo prespali, tako znane kleti, kot so Osborne. Reklamo za njih v obliki 90 velikih črnih bikov je mogoče videti na mnogih hribih po celi Španiji. Postavljajo jih od leta 1956, najprej so bili leseni, zdaj so kovinski, visoki 14 metrov in tehtajo po štiri tone. Ko so leta 1988 prepovedali reklame ob avtocestah, so sprožili pravo gibanje, naj biki ostanejo, ker so več kot le reklama. In ostali so. Vinarno odpirajo šele ob desetih, imamo nekaj prostega časa in tega s Pavlo izkoristiva za sprehod po mestu. 

Foto: Vinko Šeško.

Pred odhodom voščimo Emanuelu za rojstni dan, mu podarimo plišastega bikca in zapojemo:

Drugi vince pijejo, šnops in liker, tebe s kokto silijo, ker si šofer.

Zdaj na pot brez nezgod, šofer, srečno pot! Ko domov boš zavil, pri ljubci boš počil.

Vinarna Osborne je v ogromni zgradbi, 

ki na zunaj izgleda kot skladišče, ko človek vstopi, pa se znajde v hortikulturno in arhitekturno neverjetno lepo urejenem okolju. Njen začetek sega v leto 1772, lastniki pa so angleškega porekla. 

Foto: Vinko Šeško.

Nimamo rezervacije, imamo pa srečo, da malo počakamo in se priključimo angleško govoreči skupini. Najprej si ogledamo film o zgodovini in pridelavi, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa nas prijeten vodič popelje v klet s hrastovimi sodi in razloži postopek za šeri. Šeri ima posebno barvo, zlasti pa poseben vonj in okus, predvsem zaradi bolj ali manj intenzivnega razvoja šeri kvasovk na površini vina; v nepolni posodi naredijo prevleko (flor) in s svojo presnovo ustvarjajo za ta vina značilne aromatične snovi. Po zaključku fermentacije šeri ojačajo z brandyjem. Staranje poteka po postopku solera, pri katerem del vsebine 500-litrskih sodov, zloženih v nadstropjih, vsako leto odtočijo nadstropje nižje, tako da je v vsakem sodu mešanica vina različnih starosti, najstarejša kombinacija pa je na dnu. Iz nje vsako sezono odtočijo vino, ki gre v ustekleničenje, mlado vino pa dodajo v zgornji sod. Ob koncu nas vodič zabava še s točenjem vode v kozarec s posebnim orodjem, ki ga je imel  glavni kletar za poskušanje vina iz soda. Tudi mi se lahko preizkusimo v tej spretnosti in Ljubi to kar lepo uspe. V ceno obiska (osem evrov) je všteta tudi degustacija dveh suhih in dveh sladkih vin ob slanem pecivu in olivah. Suha nam niso preveč všeč, bolj sladka, zlasti ob kakšnem pecivu. Zlasti se je šeri priljubil Angležem in postal simbol aristokracije, ki ga srka po kosilu ali ob kaminu v dolgih zimskih večerih. Krištof Kolumb pa je baje ob pripravah na plovbe porabil več denarja za šeri kot za orožje. 

Foto: Vinko Šeško.

Mi nismo toliko trošili, vsak pa je v trgovini, ki ponuja tudi pršut in spominke, kupil vsaj kakšno malenkost. Kar tri ure se zadržimo na obisku.

Ko se vozimo mimo Cadiza, lahko opazujemo mokrišča, težko pa najdemo cesto proti rtu Trafalgar. Kot, da bi bilo Špance sram, da je njih in Francoze zahodno od tega rta 21. oktobra 1805 admiral Nelson z angleško mornarico porazil. V teh pomorski bitki je sodelovalo 33 španskih in francoskih ladij ter 27 angleških. Nelson je presenetil z razporeditvijo svoje flote v dve paralelni črti in združene nasprotnike prisil k porazu. Pri tem ni izgubil nobene ladje, nasprotniki pa kar 22. Kako velika bitka je to bila, pričajo tudi številke umrlih in ranjenih: Španci - 1.025 mrtvih, 1.383 ranjenih; Francozi - 2.218 mrtvih in 1.115 ranjenih; Angleži - 449 mrtvih in 1.241 ranjenih. Veliko ranjenih je še kasneje umrlo, med njimi tudi Nelson in španski admiral. Neverjetno! Sredi Londona na trgu Trafalgar je na stebru Nelsonov spomenik in njegov pogled je usmerjen proti kraju, kjer je zmagal. 

Sicer pa je rt poln sipin, ki se ves čas spreminjajo, na njegovem koncu pa je 34 metrov visok svetilnik, ki so ga zgradili leta 1860. Poleg njega so ruševine stražnega stolpa iz devetega stoletja, 

za njim pa neskončne peščene plaže. Hodimo in brodimo po mivki, ki je na nekaterih mestih zasula cesto in prometne znake, se zabavamo ob dvojici, ki se vanjo zakopava, potem pa se vrnemo na parkirišče na zasluženo kosilo. Ob sončnih 22 stopinjah nam kar prija senca.

Na poti proti Gibraltarju se ustavimo v hribih na razgledišču El Mirador Del Estrecho. Okrog nas pravi gozd vetrnic za proizvodnjo elektrike, preko morja pa Afrika - gore v Maroku. Ob lepem vremenu je na vzhodu ob obali mogoče videti špansko enklavo v Afriki - mesto Ceuta z okrog 80 tisoč prebivalci. Avtonomijo v Afriki ima poleg nje tudi mesto Melilla z malo manj kot 80 tisoč prebivalci. Ko se vozimo skozi obmejno mesto s 70 tisoč prebivalci La Lineo, 

že vidimo skalni rt Gibraltar, ki so ga Britanci osvojili leta 1704 med špansko nasledstveno vojno. Presenetili so Špance, ker niso napadli ob zori kot običajno, ampak popoldne v času sieste. Gibraltar je z mirom v Utrechtu leta 1713 prišel v trajno last Anglije in je danes čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva in Severne Irske z okrog 30 tisoč prebivalci. Špansko mesto La Linea je življenjsko odvisno od njega, saj ljudje tja hodijo vsak dan na delo, na veliko pa tudi tihotapijo cigarete. Med Anglijo in Španijo potekajo stalni spori okrog suverenosti v Gibraltarju. Angleži so v morju zgradili bloke - umetne čeri, ki so nesprejemljive za španske ribiče in župan v La Linei je zagrozil s plačilom takse za tiste, ki potujejo v Gibraltar ali iz njega. Gibraltarski minister je izjavil, da bo prej zamrznil pekel, kot bodo oni premaknili tiste bloke. Lani poleti so na meji nastajali po šesturni zastoji. O krizi v mestu La Linea in okolici je leta 2012 pisala tudi nemška revija Der Spiegel. Na meji se postavimo v vrsto z zeleno oznako, da nimamo nič prijaviti, in angleški policistki pokažemo dokumente. Ta pogleda tudi po pogradih, če koga ne skrivamo, potem pa lahko nadaljujemo pot. Prečkamo letališko stezo, če pristaja kakšno letalo, cesto pač zaprejo in je treba malo počakati. Takoj spoznamo, kako gosto naseljeno je to področje manj kot sedmih kvadratnih kilometrov, parkirni prostor pa najdemo v bližini spodnje postaje žičnice. Radi bi se povzpeli na Gibraltarsko skalo (Rock), pa smo za žičnico prepozni. Ko sprašujemo za pot, nam uslužbenec predlaga najem manjšega vozila, ki bi nas stal toliko, kot karta za žičnico. Vinko trdi, da pot zmoremo peš in prav ima. Odpravimo se navzgor po cestah in stopnicah, stalno sprašujemo za pot, zavijamo na levo in najprej pridemo do mavrskega gradu iz dvanajstega stoletja, predelanega v štirinajstem, katerega ječo še vedno uporabljajo za zapor. 

Odpirajo se nam krasni razgledi na Gibraltar, letališko stezo in špansko stran. Kmalu nad gradom so podzemni predori in prostori z razstavo o dobi obleganja v 18. stoletju (Španci in Francozi so štiri leta poskušali dobiti nazaj ta strateško pomemben kraj), malo naprej pa je vhod v predore iz druge svetovne vojne. Ti so dolgi okrog 80 km in v njih so skladišča in vojašnica. Kako preluknjana mora biti ta skala! Na drugi strani rta je še naravna jama Svetega Mihaela, ki so jo v drugi svetovni vojni uporabljali kot bolnišnico, danes pa v njej prirejajo koncerte. Iz nje naj bi bil podvodni rov v Afriko, po katerem so prišle opice. Skupaj pa naj bi bilo jam okrog 130. Cesta se še kar dviga in zdaj zavija na desno, nad nami so namreč vojaški objekti in opozorila o tem so v angleščini, španščini in arabščini. Pridemo do zgornje postaje žičnice in pokukamo na drugo stran Skale, ki je še bolj strma od naše. Gibraltarska skala je sestavljena iz apnenca (obdobje jure) in je visoka 426 metrov.  Kaj pa opice? To je vendar edini kraj v Evropi, kjer te živijo na prostem. 

Dovolj smo glasni, da jih nekaj prebudimo in pokažejo se nam na drevju in vrhu zgradbe. Hranimo jih pa ne, saj je za to zagrožena kazen 500 funtov. Pravijo, da se bodo Angleži obdržali tu, dokler bodo živele opice. Te naj bi jih namreč med velikim obleganjem tudi opozorile na nočni napad sovražnika. 

Sonce zahaja, obzorje žari v bleščečih barvah in skrajni čas je, da se vrnemo v dolino. Nekaj se nas odloči za povratek po cesti, po kateri smo prišli, ostali se odločijo za "bližnjico" po stopnicah v drugo smer. Ko pridemo na parkirišče, skupine z bližnjice še ni - samo oni vedo, kod vse so hodili. Na koncu jih gremo iskat z avtobusom nekam naprej po mestu. 

Samo za prvi okus je bil ta obisk na svojskem področju, ki je ekonomsko močan predvsem zaradi finančnih servisov, ugodnega davčnega sistema, razvitih komunikacijskih sistemov, turizma, iger na internetu ... Prebivalci so mešanica priseljencev, ki se izobražuje po angleškem sistemu, ima njihovo zdravstveno zavarovanje, svoj parlament in lastno vlado s pristojnostjo samouprave, razen na področju obrambe, zunanje politike in notranje varnosti. Vodja države je angleška kraljica, ki jo zastopa guverner. Vodilne stranke so za samoupravo Gibraltarja in so proti kakršnim koli sporazumom s Španijo. Na referendumih leta 1967 in 2002 so izglasovali, da želijo ostati pod Veliko Britanijo. Udeležba na zadnjem referendumu je bila 90 procentna, 99 procentov prebivalcev je izrazilo voljo za ohranitev statusa in le 187 volilcev je bilo za deljeno suverenost. Gibraltar je del Evropske unije. S stališča EU so prebivalci Gibraltarja državljani Velike Britanije. Je pa nekaj izjem: Gibraltar ni del skupnega trga, ne sodeluje v skupni kmetijski in ribolovni politiki, ne uporabljajo se določila EU o davku na dodano vrednost. V letu 2003 so dobili prebivalci Gibraltarja volilno pravico za volitve v Evropski parlament. Spadajo v volilno okrožje južne Anglije, ki ima sedem poslancev.

Brez problemov se preko meje vrnemo v Španijo in vozimo še nekaj časa, da bomo prespali na področju "belih vasi".

Več posnetkov

Video: