Če greš spat ob enih in vstaneš ob pol šestih, potem ti pride od srca tista:
Sonce zgodaj gori gre, se vandrovc jokajo,
bi radi še ležali, pa vstati morajo.
Zajtrkujemo, potem pa se nam mudi v Alhambro in Generalife (oba sta na Unescovem seznamu kulturne dediščine), kjer se v vrsto postavimo ob pol osmih. V tisto za vstopnice brez rezervacije, ki jo priporočajo, ker je obiskovalcev kot listja in trave - tri milijone na leto. Ko že nekaj časa tako stojimo, me začnejo zanimati druge vrste: sosednja je za tiste z rezervacijo in zadnja, najdaljša, za nakup v gotovini. V kateri pa smo potem mi? Za nakup vstopnic na avtomatih. Hitro se prestavimo, ob osmih začnejo prodajati, ampak vrsta se zelo počasi premika. Pade odločitev: nakup na avtomatih, čeprav je tam okrog evra dražje in ne moremo uveljavljati popusta za tiste s 65 let in več. Sonja je že v akciji: uporabimo njeno kreditno, izberemo dopoldanske karte in kupimo deset kart po 15,40 evrov, več naenkrat ni mogoče. Ogled palače Nasridov ob 10.30. Krasno! Zdaj pa še enkrat deset. Avtomat javlja napako. Kaj je zdaj to? Seveda, na eno kreditno kartico lahko kupimo le deset vstopnic. Torej drugo kreditno, vtipkamo vse potrebno in nestrpno čakamo, kdaj bo določena ura za ogled. Tudi ob 10.30. Čudovito! Ravno toliko smo se zamudili, da okrog pol devetih, ko odpirajo vhod, lahko vkorakamo na ogled.
Lepo v miru se najprej sprehodimo ob gledališču na prostem, spodnjih in zgornjih vrtovih Generalife in uživamo v zelenju in jutranji svežini. To je bilo včasih podeželsko posestvo nasridskih kraljev za počitek in užitek stran od hrupa palače Alhambra in mesta. Vrtovi so nastali v 13. stoletju, kasneje pa so jih večkrat spreminjali. Zdaj pa v Alhambro! Pot nas vodi skozi vrata pri Vodnem stolpu, ob obzidju, mimo nekdanjega samostana Svetega Frančiška, ki je zdaj razkošni hotel, starega kopališča, cerkve Svete Marije, palače Karla V. Tu si vzamemo malo odmora za različne potrebe, potem pa je še dovolj časa, da se povzpnemo na Alcazabo,
Foto: Vinko Šeško.
enega najstarejših delov Alhambre, vojaško področje, s katerega najvišje točke imamo krasen razgled na mesto in okolico. V daljavi nas vabijo tudi zasneženi vrhovi pogorja Sierra Nevada. Deset minut pred določeno uro se postavimo v vrsto pred palačo Nasridov, ker je treba biti točen, drugače ni vstopa. V bistvo so to tri palače, ki so jih gradili v času vladavine treh vladarjev Nasridske dinastije od leta 1314 do leta 1391. Ustvarili se nekakšen raj na zemlji, da bi prekrili pešajočo moč. Uporabili so preproste materiale: mavec, les, ploščice, ki so jih krasno obdelali. Dih človeku zastane ob pogledu na kamnite čipke, umetelno oblikovana okna, ki ponujajo pogled v zelenje vrtov ali razgled na mesto.
Na dvorišču z levi pa skupina ptic izvaja letalske vaje in svoj koncert. Po ogledu si spet vzamemo malo časa za počitek,
potem pa spočijemo oči v vrtovih rož, dišavnic, vrtnin ...
Zapeljemo se v mesto, ki ima okrog 240 tisoč prebivalcev, znana je Granada že iz rimskih časov, pravi razcvet pa je doživela v času Mavrov. Ostali imajo "panoramski ogled" mesta z avtobusom, z Vinkom pa greva v turistični urad, kjer se pozanimava za možnosti pohodništva v Sierri Nevadi. Uslužbenec nima veliko podatkov, svetuje pa obisk smučarskega središča in dveh vasi: Capileira in Trevelez, kjer naj bi nam tudi znali svetovati, kako je z vzponom na najvišji vrh Španije Mulhacen (3.478 ali 3.483 metrov). Zapuščamo torej Granado in se odpravimo v vasi pod Sierro Nevado - Snežnim pogorjem.
Vse bolj se dvigamo v hribe in v naselju Lanjaron avtobus tanka, mi pa odtankamo. Kraj je znan po polnilnici vode, tudi sicer ima veliko lepo ohranjenih in okrašenih starih vodnjakov. V dolini teče reka, na pobočju je veliko zbiralnikov vode. Dvignemo se na več kot tisoč metrov nadmorske višine, vozimo skozi vas Panpaneira, potem pa prispemo v najvišje ležečo vas Capileira (1436 metrov) z okrog 560 prebivalci.
Odmaknjeno naselje z ozkimi ulicami, cerkvijo iz 18. stoletja na mestu nekdanje mošeje in starejše cerkve, z značilnimi terasastimi hišami, ki so medsebojno povezane, nam ne nudi možnosti, da bi za dlje časa parkirali avtobus. Nad njim pa najdemo krasen prostor v nekdanjem kampu z zaprtim poslopjem, vendar uporabnimi pipami, umivalniki in svežo vodo, v velikem in okroglem bazenu pa je le nekaj vode in žab. Vas naj bi bila idealno izhodišče za pohodništvo, zato z Vinkom po glavni ulici, ki je polna lokalov, trgovin in namestitev za turiste, mrzlično iščeva nekoga, ki bi znal angleško in vedel kaj več o poteh. Zaman! Turistični urad je še v sezoni malo odprt, zdaj pa samo za konec tedna, policija ne dela, domačini govorijo samo špansko. Eden izmed gostilničarjev naju toliko razume, da nama priskrbi telefonsko številko narodnega parka in podjetja, ki se ukvarja s prevozi. Kljub popoldanski uri dobimo uslužbenca narodnega parka, ki razume angleško in nam kot izhodišče za Mulhacen priporoča naselje Trevelez, do katerega naj bi normalno lahko prišli z našim avtobusom. Prevoznik ne razume angleško, ga pa toliko razumem, da prevoz do mesta Mirador Mulhacen, da bi si skrajšali vzpon, ni mogoč, čeprav je ta možnost zapisana v turističnih informacijah, res samo za poletje. Ob ponovnem klicu v narodni park nam uslužbenec to potrdi. Ker je cesta v Trevelez še vedno vprašljiva, se Vinko in Emanuel odpravita na postajališče lokalnega avtobusa, ki nekajkrat na dan povezuje obe vasi, in od šoferja dobita ohrabrujoče podatke. Pri avtobusu zadiši po ajdovih žgancih z juho ter sangriji in
to nam da novih moči za sprehod po vasi z veliko cvetja, brskanje po trgovinah ... Zvečer pa še malo igranja kart, dokler je dovolj svetlobe, potem pa spat, saj jutri zgodaj vstajamo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar