Zbudim se ob petih, ob pol šestih vstanem in štejem bleščeče zvezde, ob šestih se odpeljemo v 20 kilometrov oddaljeni Trevelez, ki leži na 1486 metrih nadmorske višine in ima nekaj čez 800 prebivalcev. Razteza se na treh nivojih (200 metrov višinske razlike!), nad čisto spodnjim najdemo večje parkirišče za avtobus, pojemo zajtrk in vzamemo malico za pohod. Z Vinkom iščeva koga, da ga vprašava za pohodniške poti. Nikjer nikogar, ceste so še prazne, ne najdeva odprtega lokala ali trgovine, le tri velike pršutarne. Kraj je namreč znan po dobrem pršutu. Končno srečava mali traktor in traktorista, ki zna samo špansko, ob besedi Mulhacen pa pokaže navzgor in pokaže tri prste. Ure to ne morejo biti, verjetno so tri poti. Interesenti za pot proti vrhu se odpravijo navzgor, kmalu se vračajo navzdol, končno je le navzgor prav. Preostali polovici pohodnikov svetujejo, da počakamo na odpiranje trgovine in se informiramo o možnosti kakšne krajše ture. Mulhacen nam je predaleč, čeprav smo prebrali, da v začetku avgusta nanj romajo celo s kipom Snežne Device in imajo tam mašo. Ker sem blizu cerkve videla oznako za pot k staremu mlinu, nič ne čakamo, kar krenemo po njej.
Mimoidoči fant nam zatrdi, da je lepa, zato pogumno zakoračimo najprej po betonski cesti, potem po makadamu,
ki pri starem mostu preide v pot. Ta je včasih suha in prašna, občasno kamnita, dostikrat je treba prečkati vodo po kamnih. Voda vre iz vsake luknje in se steka v šumeči vodotok po dolini. Ob poti so občasne oznake z rumeno in zeleno črto, dolina se počasi dviguje, objemajo jo z zelenjem porasli hribi, na levi pa se med njimi kdaj pa kdaj pokažejo tudi višje gore, pokrite s snegom.
Prav prijetno je hoditi ob šumenju vode, ogledovanju cvetja in govedi na sveže zelenih pašnikih.
Kmalu opazimo, kako je voda načrtno speljana po kanalčkih, ki jih stalno čistijo. Vidimo tudi tri domačine na konjih, ki se s tem ukvarjajo. Dve uri in četrt tako uživamo v hoji in pokrajini, potem pa nas zagrabi lakota. Pomalicamo, štiri pohodnice se odločimo za povratek, šest jih hodi še malo naprej. V vasi nam zadiši kava, zraven še kakšno pivce, poskusiti pa je treba tudi slastni pršut.
Emanuel ima generalno čiščenje avtobusa: temeljito stepa predpražnike, pometa, podmazuje ... Šofer in pol! Ko počasi pripravljamo kosilo, se začnejo vračati tisti, ki so dosegli različne višine na poti proti vrhu Mulhacen.
Najbolj navdušeno pa pozdravimo Draga, ki je vrh (3.479 metrov) tudi osvojil. Še en razlog imamo za slavje: Pavla ima rojstni dan. Po napevu Moj fantič je prijezdil ji zapojemo:
Pavla nas pa heca, da leto več ima, pa kakor pogledaš, se
nič ji ne pozna.
Zdravja, sreče tebi zdaj vsak od nas želi in, da še večkrat skupaj veseli bi
bili!
Pa še Vse najboljše in Kol'kor kapljic, tol'ko let ... , saj nas je opremila s penino, da nazdravimo, kot se spodobi.
Foto: Vinko Šeško.
Njen narezek za predjed je tako obilen, da se nekateri bojimo, da ne bomo kos glavni jedi. Brez razloga. Nič ni ostalo.
V hribih se oblači, 16 stopinj je, kasneje 14, vendar samo zunaj, v avtobusu pa je kar vroče: imamo pravi disco z glasbo, petjem in plesom.
Ustavimo se, da še enkrat slikamo vasi Panpaneira in Capileira, potem pa se peljemo proti smučarskemu središču Predollano. To je špansko najvišje smučarsko središče in najjužnejše v Evropi, smučarska sezona pa traja od konca novembra do maja, kjub temu, da je sorazmerno blizu morja. Nad smučarsko vasjo najdemo parkirišče, ki je na nadmorski višini nad 2500 metrov. Družbo nam dela nekaj avtomobilov in avtodomov, v dolino pa se nam odpira prekrasen razgled na razsvetljeno Granado, ki je 32 kilometrov daleč. Okrog enajstih se spravimo na pograde. Lahko noč! Tako visoko še nismo spali.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar