Vremenska napoved za izlet Društva upokojencev Sevnica ni nič kaj obetavna: plohe in nevihte, temperatura v Ratečah do 14 stopinj. Za poletje nenavadno toplo oblečeni se malo pred sedmo uro zjutraj vkrcamo v avtobus, kjer so že naši prijatelji iz Loke in Boštanja, potem pa pobiramo člane še na Blanci, v Zavratcu, Rovišču, na Studencu, zadnje v Brezovem, že čisto na meji občine. Preko Bučke in Škocjana dosežemo Dobruško vas, kjer se preselimo na bolj udobno avtocesto. Zaskrbljeno se oziramo v nebo, ki pa nam je bilo tokrat cel dan milostljivo: meglice in oblački so samo za okras vrhov, nas pa greje sonce z okrog dvajsetimi stopinjami. Idealno za vandranje! Vožnjo na Gorenjsko spremlja klepet, dezinfekcija z močnimi pijačami, štručke za prigrizek in voda, da vse poplaknemo.
Brezje nas pričaka v soncu, Dobrča ima klobuk, Stol se nam za nekaj časa odkrije, v daljavi pa lahko občudujemo Julijce s Triglavom. Prija nam kavica v bližnjem gostišču, potem pa vsak po svoje: na mašo ob desetih, na sprehod do kipa svete družine, velikega križa in po lipovem drevoredu, na ogled razstave o zgodovini te božje poti in muzeja jaslic ter votivov, ki pričajo o prošnjah, zaobljubah ali rešitvah. Bazilika Marije Pomagaj je kot cerkev posvečena Svetemu Vidu, Marijina je le kapelica, ki je bila prizidana leta 1800. Leta 1814 jo je poslikal Leopold Layer iz Kranja, ki je tudi avtor znane podobe Marije Pomagaj. Sicer je bila tu cerkev že v 14. ali 15. stoletju, ker pa je postala premajhna, so leta 1889 začeli z gradnjo večje. Posvečena je bila 7. oktobra 1900. Notranjost in zunanjost zgradbe izžarevata lepoto oblik in barv. Na dvorišču frančiškanskega samostana, katerega stene so okrašene z drobnimi mozaiki, okna pa z izbranimi lončnicami, stoji kapelica v obliki planinskega koče. Veliko pokritega prostora s stoli za vernike je tudi pred cerkvijo; trgovina, kioska, urejene sanitarije - vse to priča o dejstvu, da so Brezje postale veliko romarsko središče. Okolica nudi tudi veliko označenih poti pohodnikom in kolesarjem, poskrbljeno pa je tudi za vse lačne in žejne, saj ne manjka gostišč.
Mi malico v obliki obare pojemo v gostilni Adriano, v bližini katere so tudi otroška in športna igrišča. Naša vodička Štefka vedno najde kaj zanimivega, tokrat napis nad eno mizo:
Ta miza je rezervirana za lovce, ribiče, politike in ostale lažnivce.
Potem pa veselo naprej mimo Jesenic do naselja Dovje, kjer se nam pridruži vodič Matjaž Podlipnik iz Mojstrane. Moram priznati, da tako zanimivega in duhovitega vodiča že dolgo nismo imeli. Popelje nas po zgornjesavski dolini, predstavlja gore levo in desno, niza podatke o naseljih, kaže traso nekdanje železnice, ki je danes kolesarska steza. Ta proga je bila v stilu dveh Jožetov: za časa Franca Jožefa so jo leta 1870 zgradili, za časa Josipa Broza pa leta 1966 ukinili. Sama se še dobro spomnim, da smo se v gimnazijskih časih v Planico peljali z vlakom. Kompozicije so bile tako dolge, da so jih morali poriniti v Italijo. Tako smo pri vkrcavanju za povratek v bistvu ilegalno prestopili mejo. Moralo je to biti malo pred ukinitvijo proge.
Vodič nam razlaga, kako ljudje govorijo tu kar tri različna narečja: Dovje ima pridih dolenjščine, v Mojstrani govorijo gorenjsko, v Gozdu Martuljku (Rutah) pa koroško, ker so se tja naselili pastirji s Koroške. Že smo mimo Kranjske Gore in na levi ugledamo staro smučišče, malo naprej pri Podkorenu pa novejše za tekme svetovnega pokla v alpskem smučanju. Matjažu je to najlepši kraj na svetu, saj se je tu rodil. Tu je tudi odcep za Korensko sedlo, mi pa nadaljujemo pot do Rateč, ki imajo svoje morje na Ledinah - presihajoče jezero, na katerem poleti tudi kosijo travo, ko se voda umakne.
V Planici nas pozdravi osem skakalnic, ki so vse tudi plastificirane, levo od njih pa je gradbišče še ene. V tej dolini pod Poncami je bilo postavljenih preko 60 svetovnih rekordov, že leta 1936 so namerili sto metrov dolg skok, leta 1994 je tu človek prvič na svetu poletel preko 200 metrov. Poznajo pa v novejšem času tudi druge vrste podvigov na skakalnicah: kolesarjenje, bordanje in tek navkreber po hrbtu, ki je v bistvu bolj plazenje po vseh štirih. Zremo tudi v smeri Tamarja, pa se nam Jalovec skriva v oblakih, odpira pa se nam pogled na drugo stran na Peč - Tromejo, ki velja za stičišče treh kultur: romanske, germanske in slovanske. Na vsakoletnem srečanju se tam zbere tudi deset tisoč obiskovalcev in vsaka od držav se predstavi s svojo značilno kulinariko. Slovenci - s čevapčiči. Poleg kranjskih klobas, zelja in podobnega morajo biti tudi čevapčiči. Vodič razlaga, kako so prebivalci Rateč po vojni z mejo izgubili veliko pašnikov, župnik pa je izposloval dvolastništvo in ta poseben status so ljudje pridno izkoristili za tihotapljenje dobrin iz Italije in s tem obogateli. Kraj pa je sicer znan tudi po Rateškem ali Celovškem rokopisu, ki je eden najzgodnejši jezikovnih spomenikov v slovenskem jeziku iz 14. stoletja.
Vračamo se do Zelencev, izvira Save Dolinke, ki zbira vode slapa Nadiža in drugih vodnih virov Tamarja. To je naravni rezervat na področju 15 hektarov, kjer voda iz doline pod Poncami, ki prej ponikne, vre na dan na muljastem dnu jezera v obliki okroglih izvirov. Voda je globoka tri do štiri metre in ima stalno temperaturo pet do šest stopinj. Jezero nikoli ne zamrzne. Mokrišče nudi zatočišče neštetim živalim, do pred kratkim tudi vidri, raznoliko je tudi rastlinstvo z nekaterimi endemičnimi vrstami in mesojedimi rastlinami. Te jedo samo mušice, je pa barje nevarno za kakšno zablodelo kravo, ki se lahko pogrezne v mehko podlago. Za časa Jugoslavije je "pametni" strokovnjak predvidel, da bi vodo zajezili in oblikovali veliko jezero z dotoki vode drugih področij. K sreči ni bilo sredstev, domači strokovnjaki pa so tudi ugotovili, da bi s tem uničili značilnosti in barvo jezera. Ta ostaja značilno zelena, v vodi pa se kot v zrcalu ogledujejo vrhovi Ponc. Pri Podkorenu se oblikuje rečna struga Save Dolinke.
Popeljemo se po Kranjski Gori, ki ima 20 kilometrov žičnic in se ponaša s 450 tisoč nočitvami letno. Prvo vlečnico so v vasi uporabili leta 1948. Znano letovišče je živahno tudi poleti: pohodništvo, kolesarjenje, proga za poletno sankanje, ki sem jo pred časom preizkusila tudi jaz. Pravo doživetje. V naselju je poznogotska cerkev iz leta 1510, zvonik je iz 18. stoletja, orgle so stare okrog dvesto let. Tu je tudi začetek ceste na prelaz Vršič, ki so jo med prvo svetovno vojno leta 1915 gradili ruski ujetniki. Več kot deset tisoč jih je bilo, veliko jih je tu našlo svoj zadnji dom. Vršič je s svojimi 1611 metri nadmorske višine najvišji cesti prelaz v Sloveniji in Vzhodnih Julijcih.
Zgornje območje Save so izoblikovali ledeniki v različnih obdobjih, zato so opazne terase. Na eni izmed njih je naselje Srednji Vrh, kjer so včasih kurili kresove za opozorilo pred Turki. Še danes nekaterim hišam pravijo Pri Merkeljnu, pri Vahu, ker so pazili, kdaj bo prišel sovražnik. Poleg lepih razgledov na Martuljkovo skupino in kulinaričnih dobrot, si je mogoče na slapovih pod vasjo pod strokovnim vodstvom privoščiti tudi soteskanje.
Še veliko zanimivega smo izvedeli od Matjaža: možnost kolesarjenja in jezdenja preko prelaza pod Kepo, vikendice veljakov v Gozdu Martuljku in s tem povezane zgodbe, kvalitetni macesnovi gozdovi tega področja, katerih les uporabljajo za blejske pletnje ... Posebno dragoceni so podatki iz prve roke: kako so ljudje iz Podkorena zaslužili, ko so s traktorji pomagali vozilom, ki so obnemogli na cesti proti Korenskemu sedlu, recimo. Pa lokalne zbadljivke in skrb za vse, kar je domače: zapomnili si bomo, da je prav Prisank in ne Prisojnik, da je tudi osebe iz Kekčeve dežele treba malo drugače imenovati, kot smo mi navajeni. Ko se poslavljamo, naša Štefka upravičeno ugotovi: "Danes nimamo sreče samo z vremenom, tudi z vodičem jo imamo." Strokovno in privlačno, take vodiče rabimo, da se domačini in tujci zavemo bogastva narave in svojih korenin.
Naš zadnji postanek je v Medvodah pri železniški postaji v gostilni Bencak, kjer smo se že večkrat ustavili na kosilu. Znani so po okusni hrani in velikih porcijah in tudi tokrat se niso izneverili svojemu slovesu. Meni je bila še posebno všeč slastna gobova juha. V bližini pa nas je čakalo še eno presenečenje: podrli so stavbo nekdanje tovarne Color. Baje bodo zgradili Spar in prostore za druge trgovine in lokale.
Janez neutrudno razteguje svoj meh, pridno mu pomagamo s petjem in mimogrede smo spet doma. Lep in bogat dan!
Video:
Zelenci
Ni komentarjev:
Objavite komentar