Sobotni izlet Planinskega društva Sevnica je v septembru namenjen obisku festivala praženega krompirja, ki ga Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi letos prireja že štirinajstič. Pražilci in firbci se na pot podamo z avtobusom ob šestih zjutraj in razpoloženje je kljub občasnemu dežju veselo. Saj veste, kdaj so Cigani najbolj veseli? Ko dežuje, ker za vsakim dežjem posije sonce. Na Barju so nam na straniščih pripravili preizkus, če znamo uporabljati njihova nova vrtljiva vrata, ki se odprejo le, če jih "podkupiš" s petdesetimi centi. Če vržeš cel evro, avtomat včasih vrne drobiž, včasih ne, lahko pa se tudi zgodi, da kovanec izvrže z naslednjim potrebnim. Verjetno zato, da ne bi bilo posameznemu kovancu dolgčas. No, pa smo preizkus uspešno opravili, spili tudi kavo in bili pripravljeni za nadaljevanje vožnje.
V Škofji Loki mora biti šofer presneto spreten, da spravi avtobus skozi ožino na odcepu ceste za Poljansko dolino. Ker mu je prvič lepo uspelo, manever čez nekaj časa ponovimo, ko gremo iskat vodičko za pohod. Pa je ni bilo tam, ker nas je čakala na Poljanah. Vmes se je treba ustaviti na Visokem, da pražilci odidejo na svoje delovno mesto. Še kar prijazni redarji nas spustijo, da zapeljemo bliže prizorišča, kot je predvideno za avtobuse, zložimo vso prtljago za praženje, ki pa jo je potem treba še ročno prenesti k Tavčarjevemu dvorcu nekaj sto metrov naprej. Avtobus obračamo na malo širšem odseku ceste pred kamnolomom med tovornjaki s peskom in kamenjem. Poljanska dolina je pač ozka. Prijetno presenečenja pa nam pripravita Sonja in Ivo, naša gorenjska vandrovca, ki nas prideta pozdravit s slastnimi žlikrofi. O gorenjski škrtosti ni ne duha ne sluha, o tem sta nas onadva že nekajkrat prepričala. Po ponovni vožnji v Škofjo Loko se le vrnemo na Poljane, kjer nas nestrpno pričakuje prijazna vodnica, ki je domačinka in dobro pozna hribe tam okrog. Skozi vas Hotovlja se po ozki cesti kar dolgo vozimo in kmalu vzpenjamo med gozdovi in travniki, mimo mogočnih osamljenih kmetij vse do Črnega Vrha.
Pri kapelici se izkrcamo in se peš napotimo nekaj časa po cesti, potem pa po gozdu na Pasja ravan. Vodnica kljub sivim lasem kar hitro speši v hrib, nekateri začnejo zaostajati in se izgovarjati, da jih zanimajo gobe. Po hribih in dolinah se vlačijo megle, ki le občasno odstrejo pogled, pri malici pa začne še rahlo rositi.
Tale Pasja ravan, ki jo mnogi poznajo kot začetek pohoda na Dražgoše, je res ravna, zdaj samo z okoli tisoč metrov nadmorske višine, ker so jo za vojaše namene po drugi svetovni vojni na vrhu razrili. Baje so pod zemljo ogromni prostori in nekaj tega lahko tudi vidimo. Zaradi dreves pravega razgleda tudi ob lepšem vremenu verjetno ni, stolp za vremenoslovne namene pa ima zaprt dostop. Začnemo se spuščati, pot po gozdu je kar spolzka, pred nami pa se na hribu že kaže cerkev Žalostne Matere Božje na Bukovem Vrhu, ki je prvič omenjena že leta 1501 in je v osnovi gotska, leta 1747 pa so jo prezidali in barokizirali. Pri štirih pobarvanih in pozlačenih oltarjih so bili mojstri Štefan, Janez in Pavle Šubic iz Poljan.
Na prevalu pod njo se raztezajo mogočna poslopja kmetije, hiša ima še dve zelo stari okni. Pri cerkvi se nam malo odprejo pogledi v dolino, mi pa pot nadaljujemo po travniku in potem po kar strmi gozdni poti vse do vasi Hotovlja. Korakamo mimo hiše, iz katere izhaja rod slikarjev Šubicev, potem pa ob Poljanski Sori do Visokega.
Tu je na stojnicah zelo živahno, saj so že začeli deliti pražen krompir. Med 70 pražilskim ekipami so bili med Slovenci tudi Nemci, Švedi, Rusi, Poljaki, Kitajci, Islandci, Madžari, Avstrijci ... Baje nas je bilo okrog pet tisoč obiskovalcev, spražili pa so kar pet ton krompirja. Na odru poteka pisan glasbeni in plesni program, veliko glasbe pa je tudi na stojnicah.
Stojnica Planinskega društva Lisca Sevnica je zelo lepo okrašena, s prijaznimi pražilci in pražilkami ter slastnim krompirjem. Ko se naužijemo krompirja, obiščemo še razstavo Ivana Tavčarja v dvorcu. Ta ga je imel v lasti od leta 1893 do smrti leta 1923 in je njegovo zgodovino opisal v znani Visoški kroniki. Stavba predstavlja višek kmečkega stavbarstva druge polovice 18. stoletja. Poleg razstave sta obiskovalcem dostopna še poročna dvorana in gostinski lokal.
Ob dvorcu stoji mogočni spomenik pisatelja, ki zre proti rodnim Poljanam, delo Jakoba Savinška iz leta 1951.
Obiskati velja še kapelico više v gozdu, kjer je Tavčarjeva družinska grobnica.
Romarsko cerkev Svetega Volbenka iz prve polovice 17. stoletja s slikami Janeza in Alojza Šubica na bližnji vzpetini pa bomo obiskali kdaj drugič. Od časa do časa rosi, da nam ni prevroče, travnik med stojnicami pa se spreminja v blatni poligon. Malo bolj suho je pod mogočnim kozolcem, kjer pa se gnete ljudi. Ob pol štirih začnemo pospravljati, si brisati čevlje na bližnjem nepokošenem travniku, potem pa vso prtljago znosimo do bližnje kmetije, kjer nam pomaga lastnik traktorja in prikolice, da vse skupaj spravimo še do postajališča avtobusov. Blata na gojzerjih se kar ne moremo znebiti: uporabimo vodno cev pri kmetiji, nekateri si jih gredo oprat kar v Soro, nekaj čiščenja pa prihranimo še za doma.
V prijetnem razpoloženju se vozimo proti domu, dva "natakarja" skrbita, da naša grla niso preveč suha, pa tudi za pod zob dobimo kaj dobrega. Še postanek na Barju za nujne potrebe in v zgodnjih večernih urah smo v Sevnici. Tudi dež nas ne ustavi, če smo planinci in planinke na poti!
Video:
Video Vinka Šeška:
Ni komentarjev:
Objavite komentar