Megleno jutro je neverjetno mrzlo: pet stopinj pod ničlo, 17 neumornih članov in članic študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot pa se ob osmih pri rondoju odpravlja na pot. Ne gremo daleč. Zapeljemo se skozi Orehovo in parkiramo pri odcepu za Črete. Kar takoj nam Vinko postreže z zgodbo o spodnjem mostu, ki je bil privezan na zgornjega, da ga voda ne bi odnesla.
Nam pa se voda prikazuje predvsem v obliki megle in jasno vidimo le bližnje stvari, med drugim tudi veliko bele omele na starih drevesih. Redke hiše ob cesti ne kažejo življenja, ljudje so v službah in šolah, pri eni pa nam le prijazni starejši domačin pomaga z nasveti.
Asfaltirano cesto zamenjamo za mehkejšo pot, odpirati pa se začnejo tudi razgledi: Veliko Kozje, Razbor, Lovrenc.
Malo naprej nas iz hleva pozdravlja bela kozica, mogoče bi rada z nami. Prijetna pot po gozdu, potem pa za večino presenečenje: znajdemo se na markirani trasi proti Lisci preko Ledine. No, saj Črete so uradno pravzaprav Ledina. Tu Vinko obudi žalosten spomin na drugo svetovno vojno, ko je na tem mestu z mamo našel mrtvega kurirja.
Foto: Vinko Šeško.
Pot nadaljujemo do križišča nad Križem, kjer si opomoremo ob sladkih in tekoćih dobrotah. Na same Zleteče (uradno Ledina) ne gremo, hodimo pa pod njimi, nekaj časa po zelo poledeneli poti. Pod nami se razprostirajo veliki travniki in pašniki, ki so zdaj prazni, na drugi strani hriba pa lahko "poklepetamo" s tremi konji, ki so veseli naše družbe.
Z njimi uživamo v razgledu na Savo in polja, ki izgledajo kot velika moderna krpanka. V lokalu na koncu Orehovega kar dolgo traja, da pride vsak do svoje kave ali čaja. Pa nič hudega - imamo pač več časa za druženje.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar