Lendava in Lendavske gorice (Gorice) - 15. 9. 2015

V precej hladnem jutru se zbira Ponedeljkova skupina ob kombiju izjemoma v torek. Hitro smo v Zidanem Mostu, potem Celju, po avtocesti pa tako ne smeš voziti počasi. Na Petrolu Lormanje v bližini Lenarta nam zadiši kavica, čudimo pa se veliki skupini avstrijskih avtobusov za mestni promet, ki pred nami odpeljejo v smeri Lendave. So namenjeni za prevoz beguncev? 

Tudi mi kmalu pribrzimo v Lendavo (okrog 3.400 prebivalcev), kjer je dovolj prostora na parkirišču pred gledališčem. 

Z zanimanjem si ogledujemo to nenavadno stavbo, zgrajeno leta 2004. Okolica je lepo urejena, veliko je zelenja, v vogalu trga pa stoji tudi sinagoga, ki je poleg tiste v Mariboru, še edina ohranjena v Sloveniji. Židovska občina jo je postavila leta 1866. O velikosti te občine priča njeno pokopališče v Dolgi vasi, kjer je še danes 128 ohranjenih nagrobnikov, pa tudi podatek, da so Nemci v raciji leta 1944 zajeli 250 Židov in jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Danes so v sinagogi razstave. 

Napotimo se proti baročni cerkvi Svete Katarine, grajene od 1749 do 1751, ki je prilagojena cesti in ni z oltarjem obrnjena proti vzhodu, kot je to običajno. Malo niže ob glavni cesti starega trškega jedra stoji še evangeličanska cerkev, ki so jo zgradili v začetku tridesetih let dvajsetega stoletja. Cesta se strmo vzpenja proti gradu (obliko črke L je dobil v 19. stoletju, osnove pa so že v srednjem veku), začudi nas bogata letina orehov, sam grad pa si ogledamo samo od zunaj: ne premamijo nas niti muzejske zbirke niti spominska razstava mojstra Picassoja. Vrnemo se na križišče in zavijemo proti Lendavskim goricam, torej vinogradom, pa tudi Lendavskim Goricam - kraju s tem imenom. 

Ob cesti se vrstijo raznolike hiše in zidanice, vse bolj se odpira pogled na mesto in njegovo okolico, nas pa zamika tudi odcep na desno k Sveti Trojici. Včasih je bila tu vojaška utrdba, strateške točke Turki niso nikoli zavzeli in v zahvalo so domačini v letih 1727 in 1728 zgradili veliko kapelico, ki je že kar cerkev. V njej leži v stekleni krsti v apnenčasti zemlji naravno mumificirano truplo Mihaela Hadika, ki naj bi bil po legendi junak iz bojev s Turki. 

Okrog cerkve je veliko zelenja, lepo oskrbovano pokopališče, 

izpred nje pa lepi razgledi v dolino in na gorice. Od tod tudi lepo vidimo naš današnji cilj: 

razgledni stolp Vinarium, ki smo ga prvič uzrli že z avtoceste. Sprehodimo se do njega, 

To sliko je posnel Vinko Šeško.

vmes pa pasemo oči na zorečem grozdju, jabolkah in hruškah. Stolp so odprli 2. septembra letos in kar veliko domačinom je to sporna investicija, nekaterim krajinskim arhitektom pa tujek v okolju. 

Razgledni stolp Vinarium Lendava je odprt vse dni v tednu, razen ob ponedeljkih. Stolp bo tako odprt od torka do nedelje, in sicer ob torkih, sredah in četrtkih od 10. do 18. ure, ob petkih, sobotah in nedeljah pa od 9. do 19. ure.

Za otroke do 6. leta starosti je vstop brezplačen, za otroke in mladino od 6 – 18 let, upokojence, dijake in študente vstopnina znaša 5 €, za odrasle je cena karte 7 €, družinska karta za 3 do 5 oseb (odrasli + otroci) stane 14 €. Cena vstopnice za skupine nad 15 oseb pa na posameznika znaša 5 €.

Plačamo vstopnino pet evrov, ker smo upokojenci. Stolp je visok 53,5 metra, na zunanjo razgledno ploščad (pod njo je še zasteklena) z višino 42 metrov se lahko pripelješ z dvigalom, do nje pa vodi tudi 240 stopnic. 

Trije se napotimo po njih, da bolj doživimo ta stolp, vsi pa uživamo v razgledih na Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko. Ob bolj jasnem vremenu pa seže pogled tudi v Avstrijo. 

Tu res laže razumeš, da se Lendavske gorice od Dolge vasi do Pinc razprostirajo kar devet kilometrov daleč, obsegajo kakšnih 500 hektarov, vino pa prideluje okoli štiri tisoč vinogradnikov. V pritličju stolpa je lokal, prodajajo tudi spominke, na parkirišču so lokalne dobrote na voljo na ličnih stojnicah. 

Nas pa k malici vabijo lesene mize in klopi. 

Foto: Vinko Šeško.

Še skupinska fotografija in naprej.

Čaka nas še kos poti mimo Hiše vina Cuk do najvišje točke Lendavskih goric Piramide na 327 metrih nadmorske višine. V bistvu pa je po novem ta najvišja točka na razgledni ploščadi stolpa  - 344,35 metra. 

Začnemo se spuščati in še pogledujemo proti stolpu, potem pa k Sveti Trojici, dokler nas cesta ne pripelje v dolino k trgovini Tuš. Na levo bi lahko zavili k Termam Lendava, ki so se začele razvijati leta 1965 in so znane po svoji vodi z veliko vsebnostjo parafina. Kdaj drugič bomo uživali v njej! 

Korakamo po cesti proti središču mesta in najprej se nasmejimo ob zanimivem napisu, potem pa nas primami lepo urejeno gostišče Trije izviri, kjer pa se ne odžejamo z vodo, ampak v glavnem s pivom. Lokal se lahko pohvali z madžarskimi jedmi in tudi natakarju se pozna, da je madžarskega rodu. V Lendavi je vsaj četrtina prebivalcev Madžarov in dvojezičnost je tu obvezna. Voda pa res priteka izpod hriba v treh izvirih, v zemljo je vkopanih tudi veliko kleti, ki so nekatere lepo urejene, druge pa žalostno propadajo. Pred slovesom od Lendave poklepetamo še ob kavi na trgu ob hotelu, potem pa se odpravimo domov. Še kratek tehnični postanek ob avtocesti, potem pa skozi Šentjur, Dobje in Planino v Sevnico. Dež malo opere kombi, nas pa ne, doma je že spet vedro.

Več posnetkov

Video: