Ob sedmih zjutraj sivi oblaki prekrivajo nebo, ampak Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je skoraj stoprocentno prepričana, da danes ne bo deževalo.
Z dvema avtomobiloma se zapeljemo do Ribnika v Impoljskem grabnu, v njegovi bližini parkiramo, potem pa pot nadaljujemo peš. Z zanimanjem ogledujemo ogrado, ki naj bi bila za gojišče polžev, vendar v njej ne uzremo nič živega. Korakamo po peščeni poti, ki vodi po dolini v smeri Poganke. In že je tu na levi nova ograda in nasad. Če se še tako trudimo, ne moremo ugotoviti, kaj je posajenega. Mimo lovske preže do zgradbe za hrambo gozdarski pripomočkov in naše hoje po ravnem je konec.
Vzpenjamo se po gozdu strmo v hrib, na obeh straneh pa si lahko spočijemo oči na sveže zelenih šopih praproti.
Na vrhu vzpona se pred nami pojavi asfaltirana cesta in malo naprej pogled na Lisco. Nas pa cesta čisto nič ne zanima, raje zavijemo preko jase na levo in spet navkreber po gozdu, kjer najdemo tudi kakšen kostanj, brežine poti pa krasijo mehke preproge mahu. Hitro smo med zidanicami na Poganki, ki uradno spada pod naselje Preska.
V bližnji Novšakovi zidanici smo deležni dobrodošlice v obliki odličnega belega mošta in strokovnega pogovora o trgatvi.
V vinogradih tu okrog je na trtah še veliko predvsem črnega grozdja, ki bi mu prijali še dodatni sončni žarki. Sicer pa je mogoče videti veliko zanimivih motivov: poslikana fasada ene izmed zidanic, zidanica znanega zdravnika - do vrha strehe porasla z zelenjem (trto in bršljanom), hišica na drevesu ... preko doline pa nas že pozdravlja zvonik cerkve na Primožu.
Ob hoji proti Preski lahko ugotavljamo, da so jablane letos bogato obrodile, dovolj je tudi orehov, za krave pa še dovolj paše. Pot si skrajšamo z bližnjico skozi gozd, potem pa na križišču zavijemo levo proti Primožu.
Zdaj že lahko pogledujemo nazaj proti Poganki.
Na drugi strani pa pogled pritegne strjena vas Rogačice. Odpre se nam pogled vse do Gorjancev, ki so v rahli meglici, pri nas pa veter tako pridno podi oblake, da smo obsijani s soncem.
Na Primožu bi lahko ubrali pot po cesti v dolino, ampak, kdo bi zamudil postanek v Šeškovi zidanici, ko pa je tako priročno blizu. Napravimo ovinek po polju in skozi gozd, potem pa na soncu malicamo. Vinko nas ne pozabi dezinficirati z žganjem in nam z vinom pomagati, da malica laže zdrsne po grlu, Elčka nam skuha dišečo kavo, beseda da besedo in skoraj pozabimo oditi naprej.
Po cesti se spustimo skozi Gornje in Dolnje Impolje, občudujemo razgled na Dedno goro, Poganko in Orle, pred povratkom do avtomobilov pa se sprehodimo še do Ruparjeve bukve, ki je najdebelejša bukev v Posavju (obseg: 487 centimetrov, premer: 155 centimetrov).
Preko sto let staro drevo ima šest vrhov in dva sta nenavadno povezana.
Ob povratku se nebo spet zapre z oblaki, sonce nas je razveselilo le za nekaj ur in nam še v lepši luči pokazalo lepote porajajoče se jeseni.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar