Danes je pa treba prej vstati, ker ima avtobus za sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica odhod že ob petih zjutraj. 34 nas je in vsi dobro razpoloženi za malo daljšo vožnjo kot navadno. Krško, krajši postanek na Ćatežu, potem pa brez preverjanja preko meje in na avtocesto proti Reki.
Ustavimo se šele na postajališču Ravna Gora, ko pogledujemo proti vrhovom, ki so delno še pokriti s snegom. Smo pač v Gorskem kotarju. Še nekaj vožje in na izvozu nas čaka prijazna Mirjana, ki nas danes vodi. Na Grobničkem polju v zaledju Reke, na katerem so leta 1241 Hrvati premagali Tatare, najprej opazimo velik spomenik, ki spominja na žrtvev Podhumu.
Po tistem, ko so partizani umorili tamkajšnjo italijansko učiteljico, so italijanski vojaki 12. julija 1942 izvedli krvavo represalijo nad civilnim prebivalstvom. Ustrelili so vse moške med 16. in 64. letom starosti. Na kraju pokola stoji danes monumentalen spomenik, na katerem so navedena imena 91 žrtev pokola; ostalo prebivalstvo naselja so italijanski vojaki odvedli v koncentracijska taborišča, vas pa požgali. (Vir: Wikipedia)
Ni mogoče spregledati športnega letališča in preslišati Avtomotodroma Grobnik, na katerem z motornimi kolesi dirkajo tudi Slovenci. Slišati pa jih je visoko v hribe. Blizu je doma tudi prva dama Hrvaške. Vozimo se skozi Dražice, v naselju Podkilavac na nadmorski višini 500 metrov pa se komaj izmuznemo med dvema hišama in pripeljemo na obračališče lokalnega avtobusa, kjer je tudi za nas konec vožnje.
Malicamo, potem pa se odpravimo na pot, do Doma Hahlić (1097 metrov) nam obljubljajo dobri dve uri in pol hoda. Poti je več, nas peljejo po ne preveč naporni, mogoča je pa tudi prava plezalna.
Narava se prebuja: dren cveti, tudi črni trn in slive se že oblačijo v belo obleko, razveselijo nas mali zvončki in zeleni telohi.
Široka pot, steza, malo gorske ceste, odsek z bolj strmim vzponom in jeklenico; redek gozd, travnate planjave, nekaj skal - vse to premagamo na pohodu.
Razgled ni kaj prida; pod seboj sicer vidimo polje, na vzhodu konice Kamenjaka, na vzpetini kaštel Stari Grobnik iz 13. stoletja na rimskih temeljih, morje na jugu pa le slutimo.
Vse bolj rinemo v meglo, pridemo do nekaj manjših kotanj s stoječo vodo, ki so jih imenovali kalići, popačeno hahlići in od tod tudi ime Doma, ki ga upravlja Planinsko društvo Obruč iz kraja Jelenje.
V megli zagledamo stavbo šele, ko smo čisto pred njo. Nihče nima želje po nadaljevanju poti na vrhove, grejemo se v lepo urejenih prostorih, se okrepimo z enolončnico in kavo, iz nahrbtnikov pa prihajajo tudi druge dobrote.
Foto: Vinko Šeško.
Po skupinskem slikanju se vračamo v dolino po drugi poti, na kateri se srečamo tudi s konji in niže z nekaj kravami.
Do avtobusa rabimo slabi dve uri in pol.
Programa pa še ni konec: skozi Dražice in Čavle se vozimo na Reko, vmes pa nam Mirjana razlaga, kako so bili včasih ti kraji znani po mesarjih, govorijo v svojskem dialektu, imajo pa tudi neke vrste kurentov - dondolaši so to. Na Reko se spuščamo ob kanjonu Rečine, na levi imamo Trsat, namenjeni pa smo v Slovenski dom. Skupina iz tega Doma je slučajno bila deležna gostoljubja pod našo Lisco in zdaj smo povabljeni mi.
Slovenski dom na Reki gosti Kulturno-prosvetno društvo "Bazovica", Svet slovenske narodne manjšine in še nekaj drugih organizacij. Zelo lepa stavba v več nadstropjih z velikim vrtom, v njej pa dovolj prostora za dvorano, učilnice, razstavne prostore, prostore za delo in vaje številnih skupin: dramska, folklorna, mešani pevski zbor, plesna, planinska, foto skupina, glasbena, mladinska, dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Društvo deluje od leta 1947, izgleda, da nimajo problemov s financiranjem, prostore pa tudi zgledno vzdržujejo in urejajo. Vpisanih je čez 2000 članov, aktivnih pa jih je okrog 150. Predsednik je po rodu iz okolice Brežic in je na Reki že 40 let. Takoj je našel v naši skupini skupne znance in celo daljne sorodnike. V prijetnem prostoru s knjižnico in fotografsko razstavo nas čaka pogostitev: sladke dobrote in tekoče zadeve. Član dramske skupine, ki nas je spremljal tudi na pohodu s še nekaterimi drugimi, nam pripravi pravo predstavo z recitacijami v slovenske jeziku in čakavščini. Veliko je dogovorov za sodelovanje v bodoče, poslovimo pa se s pesmijo.
Na povratku se nam Grobničke Alpe pokažejo brez meglenega klobuka, ustavimo se še pred predorom Tuhobić, da občudujemo sončni zahod in se poslovimo od pogleda na morje. Med vožnjo urejamo vtise in načrtujemo za naprej. Da imamo za to res dovolj časa, poskrbijo tudi obmejni organi, ki so nas na meji zadržali kar 45 minut.
Video:
2 komentarja:
Škoda, da vam vreme ni bilo bolj naklonjeno; važno je, da ste uživali v naravi in prijetni družbi :)
Naš planinski prijatelj pravi: Če je sonce, je lepo, če ga ni, je pa "fajn". In tako je tudi bilo. :-)
Objavite komentar