Ponedeljkova skupina planinskega društva Lisca Sevnica je spet kompletna: danes nas je devet in s kombijem smo namenjeni na Veliko planino. Že v Savinjski dolini si privežemo dušo s kavo, potem pa se skozi Gornji Grad zapeljemo na prelaz Črnivec na nadmorski višini 902 metra. Malo se spustimo v smeri Kamnika, kmalu pa zavijemo na desno in
mimo cerkvice Svetega Ahacija proti Kranjskemu Raku. Ker še ni čas paše, so vse zapornice na cesti odprte in se lahko zapeljemo vse do parkirišča Za Ušivcem.
Tu nas presenetijo kar velike zaplate snega, na začetku poti po gozdu je na nekaterih mestih poledenel in treba je paziti na korake. Tudi sicer hodimo po zelo raznolikem terenu: suhi cesti, suhih travnikih, še trdi zemlji od mraza, tajajočem se snegu, ledenem snegu ...
Vmes pa se na sončnih legah prebuja pomlad: telohi v popkih in že razcveteli, žafrani, ki so komaj prerili iz zemlje, in taki razkošno veliki, resa ... Sonce je že visoko, nebo kot umito, ozračje pa nič kaj toplo, občasno nas hladi še veter.
Oziramo se proti Velikemu Rogatcu, Lepenatki, nasmoha se nam Raduha.
Že je tu Gojška planina (Gojški stan) in še posebno lepa kombinacija telohov in žafrana na travnikih, ki jih obrobljajo mogočne smreke in samotni osamelci.
Vzpenjamo se Mimo Male planine, nad Jarškim domom občudujemo hribček z reso, pred nami pa je že tudi Domžalski dom. Za njim pa se odpre veličastna lepota gora: Ojstrica, Planjava, bolj levo Julijci.
Kar dih človeku zastane od tega pogleda.
Povzpnem se po travniku za še boljši razgled, ko zaslišim helikopter. Z zoomom ga lovim v objektiv, ampak postaja vse večji in pristane tik nad mano, da se mi vrtinec zvrtinčenega mrzlega zraka zareže do kosti. Vojaki se takoj spet dvignejo, jaz pa nadaljujem pot proti kapelici Marije Snežne. Prvo kapelo so tu zgradili leta 1938, obnovili pa leta 1988.
Ta posnetek je delo Vinka Šeška.
Izpred nje je lep razgled na pastirsko naselje Veliki stan, ki ohranja značilno tradicionalno arhitekturo.
V zavetju enega izmed stanov počivamo in malicamo,
potem pa se po poti skozi Dovjo Raven (Stolniški stan) vrnemo na parkirišče. Srečamo le malo pohodnikov, tu pa se čudimo kolesarju, ki po ledenem snegu rine v hrib.
V Žalcu še malo posedimo ob krepčilnih napitkih in uredimo vtise. Enotnega mnenja smo, da že dolgo nismo doživeli tako lepega dneva.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar