Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: danes nas je pet in z enim avtomobilom se odpeljemo skozi Zidani Most in Laško do naselja Tremerje. Tu zavijemo na desno v podvoz pod železnico in do Čistilne naprave Celje.
Parkiramo na njenem skrajnem robu, kjer nas markacije vabijo v hrib po poti ob ograji. Pred dnevi je Boris Vrabec iz Laškega na Facebook-u objavil krasne posnetke spomladanske rese s Srebotnika, kasneje pa še lepše in ob njih omenjal hrib Vipota. Gremo torej poiskat to reso.
Široka pot se strmo vzpenja, ob njej so tudi nenavadno raščena drevesa, pod nami pa veliki bazeni Čistilne naprave. Hodimo med bukvami, pod podplati poka žir in šumi suho listje. Na travniku nad kmetijo na levi zagledamo greben in se sprašujemo, če je že to tisti pravi z reso.
Ne, na njem je le televizijski pretvornik, med drevesi pa se oziramo nazaj na Tremerje. Spet sledimo navkreber markacijam, potem postrani in steza se kmalu pridruži široki makadamski poti.
Više smo spet v gozdu in občudujemo visoke in vitke duglazije.
Foto: Vinko Šeško.
Nenavadno hrapavo skorjo imajo, Vinko pa mi pove, da imajo njihove iglice vonj po limoni, če jih pomanemo med prsti. Res je tako. Nekje tu blizu mora rasti tudi 50 metrov visoka duglazija, ki je med najvišjimi drevesi v Sloveniji.
Na prevalu smo in tu nas čaka prijetna brunarica z naslovom Pečovnik 6 in zraven še novejša hiša ter gospodarsko poslopje. Izgleda, da je domovanje vsaj občasno obljudeno. Okrog poslopij raste božje drevce, ki ga je veliko tudi više v gozdu.
Na zahod se nam takoj za hišama odpre pogled proti Savinjski dolini, prepoznamo Gojzdnik in Hom, Malič pa se nam že prej večkrat prikaže.
Oznaka za Vipoto in markacije nas vodijo strmo navzgor po ozki stezi pobočja s kamnito podlago. V težkih pogojih vztrajajo žilava drevesca, veliko je grmov cvetočega drena, cvetijo trobentice in vijolice.
Prisopihamo na vrh in se vpišemo v knjigo, potem pa iščemo naprej po grebenu, kje bi uzrli reso.
Med vejami se nam kaže Celje z gradom, željene rastline pa nikjer. V vpisni knjigi najdemo podatek, da je Boris Vrabec prišel sem s Celjske koće in se tja tudi vrnil. Vrnemo se na preval,
malicamo ob pogledu na Grmado in Celjsko kočo s smučiščem, potem pa začnemo slediti markacijam proti Celjski koči.
Bližnjice so nekaterim prestrme, zato uberemo pot kar po široki asfaltirani cesti vse do križišča in ovinka na levo za Kočo.
Mi pa se zazremo v pobočje nad kapelico: kot bi prišel v nebesa. Prave poljane rese med slikovitimi drevesi in skalami. Hodimo gor, dol,
Foto: Vinko Šeško.
Vinko se celo potrudi do oddaljene kmetije, od koder fotografira celo pobočje. Prehodimo cel greben, si obljubimo, da pridemo spet, ko bo rodilo borovničevje, ki dela družbo resi, potem pa se vračamo po markirani poti.
Poslovimo se od simpatične brunarice in Vipote,
se vračamo po malo nižji poti, da ulovimo še lep posnetek Celjskega gradu, potem pa se čudimo, kako hitro smo v dolini. V Gostišču Hochkraut si privoščimo kavo in pivo,
ob vkrcavanju v avto pa zazremo nazaj v pobočje, ki skriva neverjetne lepote.
Video:
1 komentar:
Tale greben z vresjem je pa res pravljičen, sem ga že dala na seznam izletov :)
Objavite komentar