Sončno in mrzlo jutro je, ko se člani in članice študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbiramo na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica).
Zapeljemo se do Radne, kjer se nam pridruži še 18. članica. Naprej pa peš in vmes pogovori o Tariškem gradu, ki so ga verjetno zgradili šele leta 1725, poprej - 1696 pa Volavški gradič, ki je kmalu postal premajhen. Lojzka Perc nas vodi ob sadovnjakih in travnikih, pri hišah, kjer cesta zavije na Lukovec,
pa prečkamo potok po zelo starem mostičku, ki je zložen iz kamenja.
V ovinku zapustimo cesto in se začnemo vzpenjati po ozki stezi ob potoku - skozi Žrelo. Desno je golosek, kjer je verjetno nevarnost zemeljskih plazov.
Na levi strani malo nad stezo nas Boris Ladišić opozori na jamo Žrelo nad Radno. Ko jo je leta 2002 obiskal, je v 15 m dolgi jami našel staro posteljo z razpadajočim jogijem, nekakšno mizico, nekaj oblačil in posod ter precej lesa. V niši v steni je bilo kurišče. Kaže, da je v jami občasno nekdo prebival. Nekaj let kasneje je bil ponovno v jami, navlaka je bila pospravljena. Jamo imenujejo tudi Ravbarska luknja, to bi dalo misliti, da so se tu v preteklosti skrivali ravbarji. Nekateri trdijo, da je bila pod zemljo povezana z dvorcem na Lukovcu. Baje je naselje tudi dobilo ime po luknjah, ki so tu okrog. V jami je trenutno samo nekaj smeti, zanimivo pa je, da ima na desni strani tudi naravno okno.
Foto: Nevenka Vahtar.
Res smo pridni, zato je Miklavž pustil darilca za nas kar na dveh mestih. 
Zapeljemo se do Radne, kjer se nam pridruži še 18. članica. Naprej pa peš in vmes pogovori o Tariškem gradu, ki so ga verjetno zgradili šele leta 1725, poprej - 1696 pa Volavški gradič, ki je kmalu postal premajhen. Lojzka Perc nas vodi ob sadovnjakih in travnikih, pri hišah, kjer cesta zavije na Lukovec,
pa prečkamo potok po zelo starem mostičku, ki je zložen iz kamenja.
V ovinku zapustimo cesto in se začnemo vzpenjati po ozki stezi ob potoku - skozi Žrelo. Desno je golosek, kjer je verjetno nevarnost zemeljskih plazov.
Na levi strani malo nad stezo nas Boris Ladišić opozori na jamo Žrelo nad Radno. Ko jo je leta 2002 obiskal, je v 15 m dolgi jami našel staro posteljo z razpadajočim jogijem, nekakšno mizico, nekaj oblačil in posod ter precej lesa. V niši v steni je bilo kurišče. Kaže, da je v jami občasno nekdo prebival. Nekaj let kasneje je bil ponovno v jami, navlaka je bila pospravljena. Jamo imenujejo tudi Ravbarska luknja, to bi dalo misliti, da so se tu v preteklosti skrivali ravbarji. Nekateri trdijo, da je bila pod zemljo povezana z dvorcem na Lukovcu. Baje je naselje tudi dobilo ime po luknjah, ki so tu okrog. V jami je trenutno samo nekaj smeti, zanimivo pa je, da ima na desni strani tudi naravno okno.
Voda skaklja mimo nas v številnih slapičih in kaskadah, ponekod pa je led oblikoval prave umetniške skulpture.
Tesen se malo razširi in zavijemo na levo po lepi široki poti na Lukovec, kraj z nekaj nad 180 prebivalci. Ti so si prijetno uredili hiše, zgradili kulturni dom in igrišče, lepo pa skrbijo tudi za cerkev.
Z grebena Jevša občudujemo razgled od Bohorja do Kuma, za katerim se bleščijo Alpe v sneženi obleki,
bliže pa je Zemljakova domačija med Konjskim in Lukovcem in za njo hiše na Rtičah.
Pred Cerkvijo Svete Marije Magdalene, ki se blešči na jasi v veselih barvah, nas že čakata domačinka s ključi in Tone Zgonec. Cerkev je verjetno dal zgraditi lastnik Tariškega dvorca na Radni Leonard Fabijanič-Merherič v 17. stoletju, istočasno kot dvorec na Jevši. Omenja jo Janez Vajkard Valvazor leta 1689, torej so bogoslužje opravljali že pred tem letom. Dovoljenje za gradnjo (glede tega so veljali zelo strogi predpisi) je dal stiški opat. Cerkvica slogovno predstavlja skromno podeželsko stavbo, katere glavni prostor je pravokotna ladja. Ladja je najstarejša in po svoji arhitekturi kaže na nastanek v 17. stoletju.
Foto: Nevenka Vahtar.
Prezbiterij in zakristija sta bili dozidana leta 1888, ko je bil narejen tudi glavni oltar, ki stilno posnema baročne oblike. V sredini je kip Svete Magdalene s križem v roki, ob straneh pa sta Sveti Joakim in Ana z Marijo. Ob slavoloku na čelni strani visita namesto stranskih oltarjev v lesenih okvirjih tiskani sliki Jezusovega in Marijinega srca. Stavba je dolga 12,20m, široka 4,84m in visoka 3,95m. Cerkev je bila obnovljena leta 1998, ko jo je blagoslovil pomožni Ljubljanski škof Alojz Uran. Leta 2013 je bila zunanjost in notranjost cerkve na novo poslikana, lani (oboka) in letos (preklada) jo je poslikal Tone Zgonec, manjkata pa še dva lesena kipa Marije Magdalene, ki ju bo izdelal rezbar Zupančič z Lukovca. Žegnanje: Sveta Marija Magdalena - 3. nedelja v juliju.
Avtor poslikave Tone Zgonec nam predstavi zgodbo Marije Magdalene, ki je bila najprej grešnica, obsedena s sedmimi zlemi duhovi in obsojena na smrt s kamenjanjem. Med pričevalce je pristopil Jezus in nagovoril občinstvo: »Naj prvi vrže kamen v žensko (Marijo Magdaleno), ki še ni nikoli grešil.« Vsi so začeli odhajati do zadnjega, Jezus pa je risal po tleh s prstom. Ženska mu je poljubila noge, jih oprala s svojimi solzami in obrisala z lasmi ter sledila njegovim potom (Vir: Wikipedia).
Umetnik jo je na desni strani preklade naslikal oblečeno le v svoje rdeče lase in delno razkrito,
potem na oboku sledi prizor izganjanja zlih demonov, ko je njeno telo v krču in bolečinah.
Na levi je prizor, ko se ji Kristus prikaže po vstajenju, vendar ji veli, naj gre svojo pot.
Naprej živi kot svetnica in kot taka je s križem in lobanjami naslikana na levi strani preklade. Na sredini preklade so angelčki: vsak ima drugačen obraz po resnični podobi in drugačen položaj. Umetnik je poslikave delal s posebnega odra, na obokih večinoma pol leže.
Umetnik jo je na desni strani preklade naslikal oblečeno le v svoje rdeče lase in delno razkrito,
potem na oboku sledi prizor izganjanja zlih demonov, ko je njeno telo v krču in bolečinah.
Na levi je prizor, ko se ji Kristus prikaže po vstajenju, vendar ji veli, naj gre svojo pot.
Pred cerkvijo še poklepetamo in se posladkamo s sladkim borovničevcem, se spomnimo, da je tu močna energija, ki je povezana z Litopunkturnim krogom v Sevnici, omenjamo podzemno jamo, ki je nekje pod cerkvijo, potem pa se odpravimo v gozd proti Preski.
Suho listje nam šumi pod nogami, vmes je tu in tam nekaj snega, pot pa nam lepšajo tudi šopi zelene praproti. Na pobočju so še vedno spodnji deli dreves s koreninami, ki jih je izruvalo neurje.
Ustavimo se ob grobu, za katerega izvemo, da v njem počiva Poljak. Že po koncu druge svetovne vojne je domačin tu srečal dva ubežna vojaka poljskega rodu v nemških uniformah. Prosila sta ga, naj ju pusti, ker imata doma družini, vendar je domačin streljal: enega je ubil, drugi je pobegnil. Zgrozili smo se nad tem dejanjem, vendar so bili to viharni času, ko nisi vedel, kje je tvoje življenje v nevarnosti, in vprašanje je, kako bi sami ravnali v takem položaju.
Ob travniku z zavetiščem za ovce se povzpnemo do studenca Zajček, ki je bil zelo dobrodošel, zlasti ljudem, ki so tod mimo hodili na sejme. Smo že na cesti in na Preski, bolj natančno v zaselku Poganka. Na hribu zadaj vidimo vinograde družine Hrovat, ki je znana zlasti po pridelavi vina in sadja, gospodar Tone Hrovat pa je direktor Kmetijske šole Grm in biotehniške gimnazije v Novem mestu. Spomnimo se tudi pevcev Fantje s Preske in obžalujemo, da pri Hrovatovih ni več koncerta ljudskih pevcev.
Poganka ima ime verjetno po Poganih, sicer pa je bila to včasih vas, ki so jo Nemci ob začetku druge svetovne vojne izselili. Danes so tu v glavnem zidanice in vinogradi.
Med njimi kukamo preko Dedne gore proti Primožu,
potem pa se po gozdu spustimo spet do Lukovca.
Najprej zagledamo Mali Lukovec, ki ga bomo zaradi zaščitenega kozolca in gomil obiskali kdaj v prihodnosti. V središču vasi ugotavljamo, da so hiše pozidane precej skupaj, kar je tudi prav, saj so tako ohranili polja.
in nekaj umetnin brata rezbarja Zupančiča, ki je izdelal kip Svetega Jurija za kapelico v Boštanju, napravil pa bo tudi kipa Marije Magdalene.
Dvorec Jevša, nekdanja pristava Tariškega gradu na Radni, je zdaj stanovanjska hiša. Stavba je razglašena za kulturni spomenik. V Odloku o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Sevnica je zapisana naslednja obrazložitev: "Nadstropna stavba pravokotnega tlorisa s prizidanim nadstropnim stolpičem na južni strani. Osnova iz 16. stoletja, ohranjeni baročni detajli, polkrožen kamnit portal z letnico 1787 na sklepnem kamnu." Lado Šintler pove zanimivo zgodbo, kako je njegov oče hotel po letu 1910 kupiti dvorec, pa ga je mati odvrnila od tega, ker je baje v njem strašilo. Lastniki so imeli izkušnje s strašenjem (verjetno so strašile miši in podgane), dali so za mašo in strahov ni bilo več.
Vračamo se po gozdu v smeri Konjskega in z roba gledamo na Sevnico, potem pa se spustimo na Radno. Gostišče Felicijan je pravi kraj za zaključek pohoda, tople napitke in načrtovanje.
Več posnetkov
Video:
Suho listje nam šumi pod nogami, vmes je tu in tam nekaj snega, pot pa nam lepšajo tudi šopi zelene praproti. Na pobočju so še vedno spodnji deli dreves s koreninami, ki jih je izruvalo neurje.
Ustavimo se ob grobu, za katerega izvemo, da v njem počiva Poljak. Že po koncu druge svetovne vojne je domačin tu srečal dva ubežna vojaka poljskega rodu v nemških uniformah. Prosila sta ga, naj ju pusti, ker imata doma družini, vendar je domačin streljal: enega je ubil, drugi je pobegnil. Zgrozili smo se nad tem dejanjem, vendar so bili to viharni času, ko nisi vedel, kje je tvoje življenje v nevarnosti, in vprašanje je, kako bi sami ravnali v takem položaju.
Ob travniku z zavetiščem za ovce se povzpnemo do studenca Zajček, ki je bil zelo dobrodošel, zlasti ljudem, ki so tod mimo hodili na sejme. Smo že na cesti in na Preski, bolj natančno v zaselku Poganka. Na hribu zadaj vidimo vinograde družine Hrovat, ki je znana zlasti po pridelavi vina in sadja, gospodar Tone Hrovat pa je direktor Kmetijske šole Grm in biotehniške gimnazije v Novem mestu. Spomnimo se tudi pevcev Fantje s Preske in obžalujemo, da pri Hrovatovih ni več koncerta ljudskih pevcev.
Poganka ima ime verjetno po Poganih, sicer pa je bila to včasih vas, ki so jo Nemci ob začetku druge svetovne vojne izselili. Danes so tu v glavnem zidanice in vinogradi.
Med njimi kukamo preko Dedne gore proti Primožu,
potem pa se po gozdu spustimo spet do Lukovca.
Najprej zagledamo Mali Lukovec, ki ga bomo zaradi zaščitenega kozolca in gomil obiskali kdaj v prihodnosti. V središču vasi ugotavljamo, da so hiše pozidane precej skupaj, kar je tudi prav, saj so tako ohranili polja.
Foto: Nevenka Vahtar.
Sprehodimo se mimo značilnih kozolcev, 
Foto: Nevenka Vahtar.
Lojzka pa nam pokaže tudi 300 let staro hišo na svojem nekdanjem domu 
Foto: Nevenka Vahtar.
Dvorec Jevša, nekdanja pristava Tariškega gradu na Radni, je zdaj stanovanjska hiša. Stavba je razglašena za kulturni spomenik. V Odloku o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Sevnica je zapisana naslednja obrazložitev: "Nadstropna stavba pravokotnega tlorisa s prizidanim nadstropnim stolpičem na južni strani. Osnova iz 16. stoletja, ohranjeni baročni detajli, polkrožen kamnit portal z letnico 1787 na sklepnem kamnu." Lado Šintler pove zanimivo zgodbo, kako je njegov oče hotel po letu 1910 kupiti dvorec, pa ga je mati odvrnila od tega, ker je baje v njem strašilo. Lastniki so imeli izkušnje s strašenjem (verjetno so strašile miši in podgane), dali so za mašo in strahov ni bilo več.
Foto: Nevenka Vahtar.
Mi pa pred stavbo doživimo pravo pogostitev s posladki, čajem in vinom. Hvala, gostoljubna Lukovčana: Marija in Anton Habinc!
Vračamo se po gozdu v smeri Konjskega in z roba gledamo na Sevnico, potem pa se spustimo na Radno. Gostišče Felicijan je pravi kraj za zaključek pohoda, tople napitke in načrtovanje.
Več posnetkov
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar