Danes je na vrsti drugi del pohoda po Zasavski planinski poti v organizaciji Planinskega društva Lisca Sevnica, Meddruštvenega odbora Planinskih društev Zasavja in z vodenjem Planinskega društva Bohor Senovo ter udeležbo članov in članic društev Zasavja in Posavja.
Skoraj sto se nas tako zbere pri Gradu Podsreda v starosti od pet do 88 let, veliko je otrok, vmes tudi skupina šolarjev in šolark iz Radeč.
Najprej dezinfekcija z žganimi pijačami, saj pošteno piha, potem pa ogled gradu, katerega lastnica je Občina Kozje, upravlja ga pa Kozjanski park.
Grad je najbolj grajski med gradovi v Sloveniji z začetki v letu 1150, dozidavami do leta 1560 in mnogimi ostanki iz srednjega veka. Lastnica zemljišča je bila sveta Ema, gradu pa nekaj časa tudi Celjski grofi, Habsburžani, družina Tattenbach in zadnji lastniki do druge svetovne vojne družina Windischgrätz. Po vojni postane državna last in potomci zadnjih lastnikov niso zahtevali vračanja, so pa pred leti iz celega sveta prišli na obisk. Prenova gradu se je začela 1983, trajala pa je do 2015, oziroma vedno še kaj urejajo.
Preseneti nas velikost in bogastvo slikarske razstave Franceta Slane, ki obsega 36 velikih del: Šopki, Morska soba, Domačije, Živalski motivi. Obešena so v najstarejšem severnem delu gradu, ki so ga pozidali leta 1150. Stropove krasijo štukature, zelo lepa so 25 let stari lesena tla s starimi vzorci, videti je v njem mogoče tudi stranišče s pogledom navzdol po visokem grajsem zidu
in okno z razgledom na trg Podsreda in kapelice.
Renesančna dvorana je tudi poročna dvorana, namenjena je tudi predstavitvam in glasbenim prireditvam. Najlepši koncerti pa so v atriju, kjer je izjemna akustika. Vse bolj ljudje tu iščejo mir, izvajajo jogo in meditacije, okušajo krajevno hrano, se napolnijo z energijo. Nastanitve so zaenkrat v lovski koči, v gospodarskem poslopju pod gradom pa bodo uredili bivalne prostore s 16 ležišči.
Ustavimo se že v Emini spominski sobi z značilnim romanskim oknom in s predstavitvijo svetnice, ki naj bi bila rojena na Pilštajnu, ter njene romarske poti.
Pokukamo tudi v prostor z odprtim ognjiščem, kjer prirejajo srednjeveške pojedine.
Zdaj pa pot pod noge!
Po cesti, ob njej pa opazujemo pomladno cvetje: vijolice, jetrnik, pljučnik, petelinčke, tevje ...
Strokovno nam pomaga Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, ki nam pove veliko zanimivega tudi o metuljih in hroščih. Neverjetno je, da imamo v Sloveniji 3600 vrst metuljev, hrošči pa so ogroženi, ker ne puščamo suhega lesa v gozdu in ga urejamo kot park (rogači, kozlički). Vse več težav je s harlekinskimi pikapolonicami, ki uničujejo domače vrste.
V zaselku Železno (Gorjane) nam Darinka in vodnik Planinskega društva Bohor Senovo prijazno pomagata preko ceste,
potem pa se začnemo vzpenjati.
Na vrhu klanca malo zajamemo sapo, potem pa naprej proti Vetrniku. Vreme je prijetno za hojo, dobro smo se že ugreli, problem pa je, ker je pot speljana po asfaltirani cesti.
Občasno se nam odpirajo razgledi proti Donački, Svetim goram, na jugu se nam zablešči Grad Rajhenburg, prepoznamo Grmado nad Krškim. Zanimive so domačije ob poti, pod nami se odpira dolina z naseljem Mrčna sela,
pomembno je zavarovano področje suhih travnikov s pravim bogastvom rastlinskih vrst.
Opazimo tudi vabilo na učno pot Vetrnik in k skalnemu osamelcu.
Foto: Vinko Šeško.
Ko že od daleč vidimo naš cilj, je čas za malico in skupinsko fotografiranje.
Opozorijo pa nas še na eno znamenitost ob poti: domačijo Vesne, ki je sodelovala v televizijski oddaji Ljubezen po domače.
Delček poti le opravimo po bližnjici, potem pa spet po asfaltirani cesti do Ravnega Loga, kjer nas že čakata avtobusa.
Meni pametni telefon kaže 12 in pol kilometra prehojene poti, nekateri prisegajo, da jih je bilo več kot 14. In nikjer možnosti za kavo.
Zapeljemo se po že prehojeni poti vse do Železnega, potem pa skozi Koprivnico, Senovo in Brestanico,
kjer si privoščimo kavico, pivo in še kaj s pogledom na grad Rajhenburg.
Vračamo se z obljubo, da naslednji mesec nadaljujemo hojo po Zasavski planinski poti.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar