Torek - lep, skoraj poletni dan, ko se s prijateljico Ljubico odpraviva v sončnem dopoldnevu proti morju. Trebnje, v Dobrnič po lepem senčnem gozdu, Žužemberk, Kočevje in kratek postanek za manjše nakupe. Hitro in brez problemov preko meje v Petrini - Brod na Kupi. Ne najbolj kvalitetna, ampak zanimiva cesta v Delnice, potem pa malo po avtocesti. Ploha nama opere avto, na cesti proti Krku pa ne pade niti kaplja več.
Torek popoldne, sreda, četrtek, petek dopoldne v Malinski - eno samo uživanje!
Sprehodi ob morju v spremstvu šumljanja valov, vonja borovcev, rumene brnistre in že skoraj premočnih vonjav tobire ali lepljivke (Pittosporum tobira).
Ob hišah negovani vrtovi z obilico raznolikega cvetja, grmi rožmarina - največ je plazečega, pravo razkošje ... Tudi okna in balkoni se bahajo z rožami,
park ob pristanišču je vzorno urejen. V morju tu in tam kakšna glava, na plaži se jih nekaj več nastavlja soncu. Moja prijateljica pa neustrašno plava dopoldne in popoldne 15 do 20 minut ter ogreva vodo, katere temperatura počasi leze proti 20 stopinjam. Zrak ima štiri do pet stopinj več: ravno prav za sprehode, lenarjenje s knjigo na soncu ali v senci, ampak voda - brrrr.
Da ne bi preveč dragocenega časa uporabili za kuhanje, nam kuhajo v bližnji samopostrežni trgovini z res bogato izbiro jedi. Za aktivni počitek pa prav pridejo karte in običajno dolge partije bridge remija.
Prijateljica ostaja na morju, jaz pa se vračam domov z javnimi prevoznimi sredstvi.
Na avtobusu za Reko me prijetno presenetijo s 25 procenti popusta za tiste nad 60 let.
Lep razgled je z vozila na mestece Omišalj in mosta na Krk, na Bakar pa bi bil še lepši, če ne bi bilo okrog toliko vskladiščene nafte. Malo manj kot uro traja vožnja, ker pa smo imeli v odhodu zamudo zaradi del na cesti, na Reki pa je gneča po ulicah, imam samo dobre pol ure časa do odhoda vlaka.
Avtobusna postaja je pred slikovito kapucinsko cerkvijo Lurške Marije iz leta 1929, sicer pa tisti kratki predel (okoli 700 metrov) proti železniški postaji ni preveč ugleden: stara skladišča, ki propadajo, tudi sama postaja ni dosti boljša. Za vsak slučaj vprašam žensko srednjih let v črnini in s kovčkom, če grem v pravo smer, kar mi potrdi, saj gre tudi ona na isti vlak. Pri blagajni me spet presenetijo s posebno vozovnico za 65 kun in skoraj 50 procentnim popustom do Zagreba, naprej pa 25 procentov s kartico za upokojence. Vlak iz Zagreba, ki se tja vrača, ima zamudo, odpeljal naj bi dve minuti do dveh popoldne. Kasneje izvemo, da se je na odprti progi, ki je sicer elektrificirana, je pa enotirna, pokvaril tovorni vlak. Med Reko in Zagrebom peljeta po dva vlaka dnevno v vsako smer, vozi pa še nekaj vlakov na posameznih odsekih te proge.
Končno se lahko "vkrcamo" v vagone z udobnimi sedeži in skoraj preveč ohlajenim zrakom. Samo približno polovica sedežev je zasedenih in vsak ima res veliko prostora zase in prtljago. Veliko je mladine, verjetno dijaki in študenti.
Polagoma se izvijemo iz "mesta, ki teče" (Volim grad, koji teče - tako imajo nekateri napisano na avtomobilih, ker reke v bistvu res tečejo) in se dvignemo nad mesto. Proga vijuga, da lahko obvlada višinsko razliko, na trasi je tudi precej nasipov, njena skupna dolžina pa je okrog 229 kilometrov. Del med Zagrebom in Karlovcem so odprli leta 1865, naprej do Reke pa je 23 tisoč delavcev progo gradilo tri leta in pol z veliko hitrostjo 112 metrov tira dnevno. Odprli so jo leta 1873 brez kakšnih slovesnosti, posebno pa je bila pomembna za povezavo Madžarske z morjem. Danes je še vedno v uporabi, vendar zastarela in razmišljajo o novi trasi.
Kmalu ugotovim, zakaj uradno vožnja na tej relaciji traja štiri ure in pol: vozimo počasi, pogosto stojimo na odprti progi, sicer pa za vsakim grmom. Postaj in postajic je neverjetno veliko, nekatere stojijo sredi gozda, hiše so verjetno raztresene kje daleč naokoli. Poslopja v glavnem propadajo, imajo pa nove table z napisi in prometnike v lepih uniformah. Okrog pa zeleno, zeleno, zeleno: gozdovi, redki pašniki, tu in tam trop ovac. "Zeleno srce Hrvatske" - Gorski kotar: kot nalašč za pohodništvo, kolesarjenje, uživanje v neokrnjeni naravi. Ustavimo se na postajah z nenavadnimi imeni kot so Lič; Vrata, Fužine in Lokve (jezera in podzemne jame) pa zvenijo že bolj domače in znane z avtoceste. V Delnicah smo blizu Slovenije, potem pa proti Skradu, ki je znano planinsko in klimatsko letovišče z mnogimi naravnimi lepotami. Brod Moravice se poleg gozdov lahko pohvali tudi s kanjonom Kolpe, Vrbovsko pa s samostanom in starimi cerkvami ter rojstno hišo Ivana Gorana Kovačića. Vabita reki Kolpa in Dobra ter slikoviti kanjon, še z vlaka je mogoče videti nekaj teh lepot. Nad Ogulinom lepo vidimo skoraj štiri kilometre dolgi greben Kleka, ki naj bi bil s svojimi 1182 metri nadmorske višine zbirališče čarovnic. Oštarije: tu se odcepi proga proti Splitu in kljub naši enourni zamudi vlak za to smer čaka in dve potnici celo prestopita. Še dve postaji z nenavadnima imenoma: Tounj in Generalski Stol. V času Vojne krajine konec 16. stoletja je general Vuk II. Krsto Frankopan izbral mesto Lipovac za svojo sodno mizo in kraj so preimenovali. Zdaj pa v ravnino - bolj naseljeno, manj svojsko: Duga Resa, Karlovac. Tu se vlak napolni: ljudje gredo petkov večer preživet v Zagreb ali pa se tja vračajo domov. V Jastrebarskem se spomnim na zbor pionirjev v tem mestu pred davnimi leti. Tu je tudi veliko naših fantov služilo vojsko, zadnje čase pa nas povezuje obrat tovarne Krka.
Na glavno postajo v Zagrebu pripeljemo minuto čez sedem s 63 minutno zamudo. Moja zgodnejša zveza proti domu je že odpeljala, do naslednje imam več kot dve uri časa. V trgovinicah pod postajo obnovim zaloge hrane, potem pa se napotim v park na Trgu kralja Tomislava.
Lep in topel večer je, klopce so polne, ljudje poležavajo po tratah, jaz pa sedem kar na topel marmor v podnožju spomenika in si privoščim večerjo iz nahrbtnika. Napišem še nekaj sporočil in za šalo prižgem WiFi. Začudena ugotovim, da je ta zastonj in brez gesla. Tako v miru pregledam elektronsko pošto za tri dni nazaj, Facebooka pa ta povezava ne odpre. Pametno!
Četrt ure pred odhodom brzega vlaka se namestim v udobnem kupeju in v njem ostanem sama do Sevnice, kamor prispemo ob pol enajstih, brez zamude.
Pravo doživetje, tile štirje dnevi!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar