Mrzlo jutro, komaj pol šestih je, pri sosedih preko ceste že ogrevajo dva avtobusa, enega pa so že poslali na pot. Vsi imajo isti cilj: pohod Planinskega društva Lisca Sevnica po Evropski pešpoti E12. Nekaj se nas vkrca kar tu, drugi na Avtobusni postaji Sevnica, nekaj pa jih poberemo še po poti do Trebnjega, potem pa brzimo mimo Ljubljane do Loma, kjer se osvežimo s kavico. Skozi Koper, preko Mejnega prehoda Dragonja, kjer nas nič ne pregledujejo, in naprej po Istri nas občasno spremlja rahel dež, temperature pa se počasi dvigujejo do deset stopinj, preko dneva celo do dvanajst.
Evropska pešpot E12 poteka iz Španije, preko Francije in Italije, v Sloveniji smo po njej začeli hoditi leta 2016, na Hrvaškem pa se zaenkrat konča v Poreču, načrtujejo še podaljšanje do Rovinja in Pule. Celotna pot naj bi potekala od Gibraltarja do Aten. Med Trstom in Porečem v glavnem poteka po trasi nekdanje ozkotirne železnice Porečanke (Parenzane, Istrijanke), ki je delovala med leti 1902 in 1935 v dolžini 123 kilometrov. Leta 2002 so jo obnovili kot Pot zdravja in prijateljstva za pohodnike in kolesarje. Leta 2016 smo po njej hodili od Mejnega prehoda Škofije do Izole, leta 2017 od Buj do Lucije, leta 2018 do Brtonigle, lani pa do Kaštelirja. Letos dokončamo pot do Poreča, za drugo leto pa nam ostane trasa od Škofij do Trsta.
V Kaštelirju z okoli 300 prebivalci se znajde kar pet avtobusov s pohodniki in pohodnicami: poleg Planinskega društva Lisca Sevnica še skupina iz Radelj ob Dravi, Grosuplja, PTT Ljubljana in drugih pohodniških in planinskih društev - preko 200 nas je.
Pozdravijo nas Jože Prah, predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji in hrvaški planinci, ki nas na tem pohodu skrbno vodijo.
Dolga kolona se nekaj minut po deseti uri izvije iz naselja, blagoslovi nas še nekaj kapelj dežja, potem pa oblačno vreme zdrži vse do konca, dvakrat se celo sramežljivo pokaže bledo sonce.
Nekajkrat na poti počakamo, da se kolona strne, sicer pa uživamo v značilni pokrajini z rjavimi hrastiči, ki jih poživljajo bršljan, temno zeleni bori in drugo istrsko rastje. Pot je peščena, ponekod pa se pozna, da je ponoči deževalo in podplatov se oprijemlje mastno blato rdeče zemlje.
Večina parcel ob poti je obdelanih: njive zorane, vinogradi in oljčniki negovani, vmes pa je tudi nekaj "divjine".
Zgradb ob trasi je malo: ena spominja na nekdanjo progo, nekdanja Železniška postaja Višnjan pa se je skrila pod krošnje velikih borov.
Samo naselje Višnjan z okoli 700 prebivalci je malo više.
Malo naprej je veliko drevo mandljevca že razprlo svoje popke.
Ob pol enih se ustavimo v Novi vasi z okrog 500 prebivalci, kjer za pol ure ob pokopališču počivamo in malicamo. Stranišča iščemo za vsemi grmi v okolici, robida nas pri tem res nesramno ovira. Tu nas čakajo tudi avtobusi za tiste, ki bi si radi skrajšali pot do Poreča, ostali pa nadaljujemo pot.
Ta se občasno vije tudi ob cesti, zaradi klepeta s prijatelji in novimi znanci se mi niti ne zdi tako dolga.
Kljub temu pa se razveselimo prvih stavb v Poreču, vendar do glavnega trga je še daleč. To znano turistično mesto in pristanišče z bogato zgodovino in več kot deset tisoč prebivalci se še kar širi, kar takoj smo zagledali gradbišče z žerjavi. Turistične kapacitete pa počivajo in se pripravljajo na novo turistično sezono. Kako žalostna so lahko obmorska mesta pozimi!
Ko pridemo k morju, si v slani vodi za silo očistimo čevlje, padejo pa že tudi prve kaplje dežja, s katerimi nam je bilo na več kot 17 kilometrov in pet ur dolgi poti prizanešeno.
Po krajši slovesnosti in zahvali domačim vodnikom se razkropimo po lokalih, malo okrepčamo,
potem pa po kar dolgi poti odkorakamo še do avtobusov.
Na poti domov opravimo še dva "tehnična" postanka, Tone skrbi, da nismo žejni, prileže se klepet in tudi kakšna "kitica" dremeža.
VSEM ORGANIZATORJEM PRISRČNA HVALA ZA TA BOGAT DAN!
Video:
Video Vinka Šeška.
Ni komentarjev:
Objavite komentar