23. 01. 17

Po evropski pešpoti E12 od Buj do Lucije - 21. 1. 2017

Danes je treba zgodaj vstati, saj avtobus odhaja ob šestih zjutraj. K sreči pa je prej parkiran samo čez cesto in sem kmalu na svojem standardnem sedežu nasproti zadnjih vrat. Odhajamo proti morju: Komisija za evropske pešpoti v Sloveniji in Planinsko društvo Lisca Sevnica organizirati pohod po novi E12. Kar 68 nas je in poleg velikega avtobusa mora na pot še dodatni manjši. Med potjo nam Darinka razloži program, potem pa čestitamo Vinku za njegov visoki jubilej. V zahvalo takoj dobimo sladke priboljške, Tone pa že vestno opravlja dolžnosti natakarja. 
Na Lomu sledi obvezni postanek za plus in minus, potem pa naprej proti jugu in zunanja temperatura, ki je bila do sedaj minus devet, se začne dvigati. Pozdravlja nas sonce na mejnem prehodu Sečovlje - Plovanija pa tudi prijazna obmejna policistka, ki želi videti naše dokumente. Tu se nam pridružijo še naše prijateljice iz Zasavja in Rimskih Toplic, ki so sicer pripotovale s svojim avtom. 


Do naselja Buje ni daleč in tam nas čaka planinski prijatelj Vladimir, ki je zaslužen za markiranje E12 na hrvaški strani in ima načrte, da jo podaljša do Dubrovnika. Jože, predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji, pozdravi planince in planinke iz Radelj, Logatca, Postojne, Ljubljane, Zasavja in Sevnice, 


razloži traso poti in program pohoda 


ter Vinku podeli častno značko za prehojeno E6. 


Z zastavama na čelu se okrog 100 pohodnikov poda na pot, ki nas najprej vodi po cesti skozi novejši del Buj z industrijo elektronskih aparatov Digitron in tovarno zidnih barv, pogled pa nam uhaja tudi na hrib s starim delom. 


Tam so imeli svojo naselbino že Iliri in kasneje Rimljani. 


Okrog mesta je veliko vinogradov in nasadov oljk, iz reklam razberemo, da je za turiste tu veliko različne ponudbe. 


Hodimo po trasi nekdanje ozkotirne železniške proge Porečanka - Parenzana, ki je od 1902 in 1935 povezovala Trst s Porečem. Potem so jo ukinili, stroje poslali po Italiji, tračnice pa celo v Afriko, vendar je večina končala na dnu Sredozemskega morja. Danes tu poteka Pot zdravja in prijateljstva za pohodnike in kolesarje, zdaj pa še E12. 


S ceste se umaknemo na gozdno pot, po kateri je hoja veliko prijetnejša, gremo tudi skozi manjše vasi, si privoščimo postanek za malico, 


potem pa kmalu dosežemo rob hribov in pred nami se odpre čudovit razgled od Portoroža do Nanosa. 


Spuščamo se po lepi stezi med brinovimi grmi in bori, 


pod nami pa se razprostira 650 hektarov Sečoveljskih solin. Večkrat sem že obiskala Krajinski park in muzej, nikoli pa si nisem predstavljala, kako velika površina je to. Malo žalosten pa človek postane, ko vidi propadajoče hiše ob solinah. 


Ko se spustimo na cesto ob Dragonji, se ob hiši Joška Jorasa  spomnimo, da smo na spornem področju levega brega Dragonje, ki bi moralo biti tudi slovensko. 


Brez posebnosti prečkamo oba mejna prehoda, potem pa se napotimo proti Sečovljam



Na vzpetini nas že pozdravlja Cerkev Svetega Martina, ob poti je pa še ena "ovira" v obliki improviziranega vinotoča. 


Kar veliko jadralnih letal se spreletava nad nami, zato se oglasimo na Letališču Portorož, da se malo okrepimo. Tri ure in pol smo na poti, obljubljajo nam še vsaj dve. Nekateri se odločijo za prevoz z avtobusom, 


drugi pa hrabro korakamo ob solinah. Vmes še malo počivamo ob pijači in pesmi, 


ogledamo si delavnico, kjer advokat za hobi obnavlja stare ladje in trenutno gradi novo po starih načrtih, krajši postanek pa si privoščimo še pri Gostilni Ribič. 


Nad nami je zelenje polotoka Seča, kjer se skrivajo kamniti kipi na prostem, ob obali pa veliko naprav za razgibavanje na prostem in lep pogled na Portorož. Samo še skozi kamp v Luciji se sprehodimo in do avtobusa na parkirišču pred marino. Okrog petih popoldne se odpeljemo proti domu s prijetnim prepričanjem, da smo v  naravi in prijetni družbi preživeli lep dan in trdnim sklepom, da naslednje leto nadaljujemo s hojo po E12 od Buj proti Poreču.

Video:




Ni komentarjev: