Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: danes se nas na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) zbere deset, dva pa se nam priključita še na Blanci, kjer se najprej okrepimo s kavo. Potem pa s temi avtomobili na Bizeljsko,
kjer parkiramo pred sedežem Krajevne skupnosti.
Hitro se ogrejemo s hojo v hrib in že smo v naselju Drenovec pri Bukovju,
od koder se nam odpirajo razgledi po okoliških hribih
ter vse do cerkve svetega Antona puščavnika, pa po dolinah, tudi preko na Hrvaško.
Večina vinogradov je lepo vzdrževanih, tudi zidanic in hiš,
v negativnem smislu pa izstopa okrogla stavba nekdanjega zabavišča za grajske - Lusthaus, ki propada. Vinograde v njeni bližini pa preraščajo srobot, šipek in drugo rastje. Na žalost to ni edini primer zapuščenih parcel na sončnih legah, ki so res primerne za vinsko trto.
Zavijemo na desno in se ustavimo pred Vinarstvom Babič: Hiši vrhunskih vin z zbirko majolk na naslovu Bukovje 5.
Najprej uživamo v lepem razgledu, potem pa nas pozdravi Lea Babič, ki je bila Kmetica leta 2015, kasneje pa se ji pridruži še mož.
Povabita nas v klet, kjer je na policah skrbno zloženih več kot 1500 majolk in vrčev iz 65 držav in vseh kontinentov, največ pa je slovenskih. To zbiranje traja od leta 2000 in vsaka majolka ali skupina majolk ima svojo zgodbo. Najstarejše so iz začetka 19. stoletja. Večina je iz porcelana - keramika, nekaj je steklenih, ena pa celo iz zvitega papirja. Zanimive so majolke v obliki kamele, kjer se lahko mešata dve pijači; skupinice po tri posode skupaj, kjer pa se tekočina pretaka iz ene v drugo in lahko piješ iz katerekoli
in majolka s luknjicami, kjer moraš zamašiti prave tri luknjice in potem lahko srkaš pijačo. Prav posrečeni pa so tudi napisi na nekaterih majolkah. V zbirki je tudi veliko "kamniških majolk" z grbi slovenskih občin, med katerimi pa je manjkala prav sevniška.
Slavica in Tone sta jo imela in jo prinesla, da bo zbirka še popolnejša.
Foto: Ljubo Motore.
Uživamo ob stari slivovki, izvrstem vinu, pečenem cvetu, pecivu in kavi, klepetu in dobri volji. Mimogrede se naučimo še nekaj značilnih izrazov tega področja.
Med vinogradi se sprehodimo do cerkve svetega Antona puščavnika, ki ima osnovo v 17. stoletju, njena velikost pa kaže, da je že včasih bila pomembna božja pot.
Domačin nas povabi na pokušino v svojo klet, ki jo krasijo lepo okrašeni detajli,
potem pa se sprehodimo še po Bukovju.
Kmalu se nam odpre pogled na Klanjec (Hrvaška), uzremo Vel'ko pečino, ki jo poznamo od pohoda konec novembra, potem pa še mogočni Grad Bizeljsko. Po prijetni gozdni poti se povzpemo do najvišje točke Bizeljsko,
to je Graščinski vrh z nadmorsko višino 455 metrov.
Pod njim se nam spet odprejo lepi razgledi na Bizeljsko.
Pot nas vodi navzdol mimo Lovskega doma Lovske družine Bizeljsko,
potem pa po svežem asfaltu pod stavbo Lusthaus.
Foto: Vinko Šeško.
Na križišču se zahvalimo gostiteljici in se spustimo
preko Drenovca pri Bukovju proti Bizeljskemu,
vendar po drugem grebenu, kot smo prišli.
Z avtomobili smo kmalu v Sevnici. Nekateri trdijo, da je bil to depresiven in dolgočasen dan. ZA PONEDELJKOVO SKUPINO NE! Hvala Veroniki in Miranu za vodenje in Babičevim za gostoljubje!
Video:
2 komentarja:
Lepa tura po krajih, ki so mi neznani.
Hvala lepa! Ja, vam je to malo daleč. :-)
Objavite komentar