Malo pred osmo zjutraj sonce zlati hribe okrog Sevnice, ko se pohodniki Planinskega društva Lisca Sevnica zbiramo na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica).
Nam devetim od Ponedeljkove skupine, ki danes hodi izjemoma že v nedeljo, se jih pridruži še pet in z avtomobili se odpeljemo ob Sevnični proti Planini pri Sevnici. Ustavimo se v zaselku Stara Žaga (uradno Doropolje) malo pred Planino, kjer je včasih res bila žaga.
Pozdravijo nas zanimive jaslice, potem pa se odpravimo po cesti proti Bohorju. Tokrat nas vodi Lojze Rupar.
Najprej asfalt, potem suha peščena gozdna cesta, ki je prijetna za hojo, le na led, ki se je tu in tam pritihotapil nanjo, je treba paziti.
Spremlja nas šumenje Belega potoka, ki ponekod res bel od pene, o snegu in ledu pa ni ne duha ne sluha. Nekateri jo ubirajo po bližnjicah, večina pa vztraja na cesti. Počasi se dvigamo.
Po uri zmerno hitre hoje smo pri gozdarski hiše Netopir ali po domače Federmaus. Nekam nemško zveni, ampak kam se je izgubila črka "l"? Verjetno v teh obširnih bohorskih gozdovih. Netopir je po nemško namreč "Fledermaus". Skupina poslopij, na največjem je tablica z napisom GG Brežice, pred njim pod streho pa veliko deblo kot vzorčni primer, kako mogočna drevesa lahko zrastejo na Bohorju.
Spet se napotimo navkreber, še slaba polovica poti je pred nami. Prehitevajo nas nekateri mlajši in hitrejši, pa nič ne de: počasi se daleč pride.
Pri Škofovem križu se priključimo na pot, ki pripelje s Pokojnega Vrha, oziroma Zabukovja. Za križem leži grob partizanskega izvidnika Jana iz Kozjanskega odreda.
Zdaj pa lepo po ravnem in celo malo navzdol do Koče na Bohorju.
Veter nas je dobro prepihal, zato nam sončni žarki zunaj niso dovolj, utaborimo se v jedilnici, ki je prijetno urejena s posnetki cvetja, okrašeno jelko in jaslicami.
Foto: Ljubo Motore.
Prileže se topel čaj, lakoto pa si potešimo s krompirjevim golažem, joto ali obaro. Tudi sredstev za zalivanje hrane je dovolj pri roki. Prihajajo še planinci in planinke iz Vidma in Brežic, čestitk in želja za novo leto ni konca ne kraja.
Foto: Vinko Šeško.
Še spominsko fotografiranje, potem pa povratek. 
Foto: Ljubo Motore.
Na križišču pri križu je treba obvezno povedati kakšen vic, za posebnost pa tokrat poskrbi Vlasta s slastnimi obloženimi kruhki in tekočo spremljavo.
Od Netopirja naprej za nekaj časa zapustimo cesto in se spustimo po markirani, že skoraj opuščeni bližnjici.
Pod mostom nas led spomni na to, da je zima, občasno pa nam to pove tudi veter.
Ob vračanju z avtomobili v Sevnico je čas za ovrednotenje tega pohoda in lepega začetka hoje v novem letu.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar