Proti koncu avgusta je čas za Slatno z vandrovci in vandrovkami pod organizacijsko taktirko Vinka Šeška v okviru Planinskega društva Lisca Sevnica. Tudi letos je tako, celo kombi imamo in prizadevnega šoferja Zmaga, nekateri pa se prevažajo s svojimi vozili. Ob sedmih zjutraj je na parkirišču pri krožišču v Šmarju treba skrbno zložiti stvari v kombi, ker jih res ni malo. Šest nas je v kombiju, po poti vkrcamo še Janeza, poberemo nepogrešljivo Milko, pri Mariji v Marija Gradcu pa je že prvi postanek, da dobimo še deveto vandrovko, ki velikodušno časti s kavo. Tako: kompletni smo, pridobili smo tudi čudovite vonjave zavitka, ki odslej varno potuje z nami. Zdaj pa veselo proti Gorenjski. Lep dan je in mimogrede smo v Ratečah, potem pa po delno razriti gozdni cesti v Slatno, nekdanjo obmejno vojaško postojanko, ki jo ima naše planinsko društvo v najemu. Sredi gozdov, malo stran od ponorelega sveta, vendar dovolj blizu civilizacije in dobro izhodišče za sprehode in planinske pohode.
Namestimo se v eno izmed velikih sob, kjer ima vsak dve do tri postelje, v sosednji veliki sobi pa spi skupina nekje s Ptuja. Bogato malicamo, potem pa naj bi šli na Malo Ponco (1925 metrov).
Odločim se za povratek, ko pa srečam še dve sotrudnici, se z njima vračam k vrhu planiške velikanke. S spoštovanjem zremo v globino pod sabo in opazujemo mlade,
ki se spuščajo v dolino po zip-linu. Tu je še ena udeleženka, ki ji ni bilo do dolgega pohoda in skupaj se vračamo v naš začasni dom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar