Danes se članice in en član študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbiramo na Železniški postaji Sevnica, ena članica pa se že pripelje z vlakom.
Do Železniške postaje Libna potujemo, ko izstopimo, pa to sploh ni Libna, ampak naselje Spodnji Stari Grad. Malo naprej smo v naselju Stari Grad, ki ima cerkev svetega Miklavža, katere začetki segajo v leto 1627. Tu je bil včasih stari tok Save in leta 1828 ali 1829 so se ljudje, ki so bili pri maši, komaj rešili pred naraslo vodo, kljub temu, da je sveti Miklavž med drugim tudi zaščitnik pred nevarnostjo vode. V bližini opazimo tudi Kraljevsko dvorano Jehovovih prič, cerkev Matere Božje v Dolenji vasi pa je na rahli vzpetini približno sto metrov stran. Prvotno stavbo so zgradili leta 1627 in kot cerkev svetega Miklavža spominja na kugo. V naselje je tudi trgovina Kmečke zadruge Sevnica.
Prečkamo cesto in se napotimo med hišami, potem pa v hrib na zgornji plato, kjer je baje v nekem gospodarskem poslopju še del zidov nekdanjega starega gradu. Ob cesti je veliko pomladnega cvetja, med njimi tudi mnogocvetne podlesne vetrnice. Kolesarji imajo blizu ceste tudi svoj poligon. Pri lepo urejenih hišah ni videti veliko ljudi: odrasli so v službah, otroci pa v šoli.
Asfaltirana cesta preide v gozdno pot, ki nas vodi skoraj po ravnem in dolgo časa lahko uživamo med skrivenčenimi hrasti, bukvami, praprotjo ...
Drevesa se v gozdu Črna mlaka morajo boriti za življenje v negostoljubnem kremenčevem pesku, ki je ostal tu še od Panonskega morja. Med drevjem je veliko poti, tudi za kolesarje je verjetno tu pravi raj: kjer jim je teren preveč raven, napravijo še dodatne ovire.
Ko pridemo na rob gozda, se odpravimo do hiš, da izvemo za ime naselja: Pleterje je to.
Na levi se nam odpirata Kremen in Bučerca,
na desni Zdole.
gospodar ali gospodarica enega travnika ob poti pa nas z napisom prijazno vabi na klopco, da si odpočijemo in uživamo v razgledu.
Ko nadaljujemo pot, se nam spet odpirajo razgledi na Zdole, Kremen in Bučerco. Pred končnim vzponom se še malo spustimo, potem pa zakorakamo mimo lovskega doma
do cerkve svete Marjete. To je najstarejša cerkev v župniji Videm (1580), sicer pa je bil ta kraj obljuden že v prazgodovini (700 - 400 pred našim štetjem), o čemer pričajo najdene gomile. Gledamo proti tovarni Krka, trgovskemu središču Qlandija, gradu in vinski kleti v Leskovcu, cerkvi svete Jožefe na Trški gori, kamnolomu v Guntah, Sremiču (Grmadi). Ugotavljamo, da je Krško z okoli sedem tisoć prebivalci res nekaj posebnega: Župnija Videm spada v Škofijo Celje, Župnija Krško pa pod škofijo Novo mesto. S Krškim so povezani Janez Vajkard Valvazor, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič, družina Hočevar, Janez Mencinger, Viktor Parma, Boris Cavazza, Miran Rudan, Sašo Hribar ... Sicer pa poznamo ta kraj tudi po sadjarstvu in vinogradništvu, pa seveda po speedwayu. Industrija se je v Krškem začela s Tovarno celuloze in papirja leta 1939 in upamo, da VIPAP kot njen naslednik še dela. Smo si pa enotni, da je Sevnica lepša od Krškega.
Počitek na klopcah pri cerkvi na nadmorski višini 354 metrov izkoristimo za uradno čestitko Nevenki, ki ji zapojemo:
Slika z našimi podpisi pa naj jo spominja na naša druženja.
Spustimo se proti nekdaj mogočni hiši s številko Libna 1, ki jo obkrožajo velika gospodarska poslopja, kar priča o veliki kmetiji. Dva jezna psa nas ne pustita mimo hiše, zato gremo po bližnjici pod gnojem.
Kremen in Bučerca sta zdaj tik pred nami,
Po bonbonih nam zadiši iz tovarne Imperial - Šumi, po kavi pa v lokalu Lokal, kjer kar dolgo počivamo.
Imamo dovolj časa, da na Železniški postaji Krško posedimo in delamo načrte za bodoča srečanja. Potem pa z vlakom nazaj v Sevnico.
Okrog devet kilometrov smo prehodili in preživeli lepo dopoldne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar