Po celodnevnem deževnem torku nas sredino jutro pozdravi s soncem. Tri pohodnice študijskega krožka Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se vkrcamo na vlak ob 8.19 za smer Dobova, na njem pa se nam pridruži še ena. Železnica je pomembna prometna žila tudi naprej za Zagreb, ki so jo vzpostavili leta 1862, drugi tir celo 1944, veliko kasneje kot železnico Dunaj - Ljubljana (1849). Izstopimo na Železniški postaji Brestanica, v kraju z malo manj kot 1000 prebivalci, ki je bil omenjen že leta 838, trške pravice pa je dobil istega leta kot Sevnica - 1322.
S hriba nas gleda mogočni grad, ob progi pod njim pa je še eden.
Napotimo se proti kamnolomu, kjer je vhod v prvi predor nekdanje ozkotirne železnice, po kateri so vozili premog iz Premogovnika Senovo na Železniško postajo Brestanica.
Zgradili so jo leta 1920, prvi vlak je po njej peljal leto kasneje, uradna otvoritev pa je bila leta 1925. Po začetku zapiranja rudnika se je po njej leta 1992 promet ustavil. Obstajali so načrti za ureditev turističnega vlaka, česar pa niso uresničili. Poteka pa po tej trasi lepo urejena asfaltirana kolesarska steza in pohodniška pot.
Prvi predor je dolg skoraj 522 metrov, v glavnem je vklesan v skale, nekaj delov je tudi betoniranih. Izhod iz predora je pri Gasilskem domu, od koder vodita dve poti na Mohor.
V bližini se začne drugi predor, ki je dolg 55 metrov in v celoti betoniran. Oba predora sta dobro osvetljena.
Od črpališča vode za Elektrarno Brestanica se odpira lep pogled na dve cerkvi: svetega Boštjana, ki ima osnovo iz 12. ali 13. stoletja, in baziliko Lurške Marije, ki je največja cerkev v Posavju in ena največjih v Sloveniji. Gradili so jo od 1908 do 1914 ter jo posvetili 2. julija 1914 - na dan, ko so po železnici mimo peljali na Dunaj prestolonaslednika Franca Ferdinanda in ženo Zofijo, ki sta bila ubita v Sarajevskem atentatu.
Prečkamo cesto in se po pešpoti napotimo na plato s stanovanjskim naseljem. Skozi veje dreves in mimo elektrarniških dimnikov kukamo proti zasneženemu Bohorju.
Stare hiše v naselju so lepo uredili, okrog njih, blokov in novogradenj je veliko cvetja.
Ob cesti v Stolovniku leži veliko zoranih njiv, teren pa je precej moker.
In že smo pri ribnikih. Nastali so na območju nekdanjih grajskih in trapistovskih ribnikov. Vodstvo Ribiške družine (RD) Brestanica-Krško se je leta 1961 odločilo za nakup zemljišča, na katerem so s prostovoljnim delom ribičev zrasli trije ribniki s skupno površino 6,5 hektarjev. Uredili so dostop, nasipe, zaporne naprave in v dobrih pogojih začeli z vzrejo rib. Stavbišče z manjšo zgradbo se je kmalu začelo spreminjati v sodoben ribiški dom, ki je postal središče gostinske in turistične dejavnosti. RD ima tu okrog v lasti približno 9 ha gozda, 2 ha travnikov in 7 ha vodnih površin v obliki 4 ribnikov, namenjenih vzreji rib za lastne potrebe in za športni ribolov. Ribe vzgajajo sami, pridelali so lastni zarod krapov in uspešno vzredili nekaj sto tisoč mladic podusti za vlaganje v Savo. Ribiči lahko uživajo v lovu na krapa (leta 2012 so ulovili 22 kg težkega), amurja, tolstolobika (tudi ta je lahko težak več kot 20 kg), rdečeoko, rdečeperko, linja, babuško in druge vrste rib. Gotovo je že kdo pokusil krapa. Če ga nekaj časa ne namakamo v čisti vodi, ima mastno meso izrazit okus in vonj po blatu. Pozimi se te ribe zarije v blato na dnu ribnika. Zanimivo je tudi, da krap lahko doseže težo celo 40 kilogramov in živi do sto let.
Sprehodimo se ob ribnikih, nekaj ribičev namaka trnke, racmani so na pohodu, na drugi strani se spreletava čaplja.
Posebno se razveselim sijočih cvetov kalužnic.
Foto: Nevenka Vahtar.
Sonce se skriva in mrzel veter pokaže svojo moč. Zatečemo se pod streho sicer zaprtega gostišča in se tam okrepimo z malico.
Cesta vodi navzgor po gozdu in med njivami ter travniki, ko pa smo že skoraj pri hišah naselja Raztez, se veter okrepi, ena pohodnica se mora vrniti po pozabljeno torbico, zato opustimo idejo, da bi šle po krožni poti skozi Armeško in se raje vrnemo po poti prihoda. Pri tem opazimo nekatere stvari, ki jih prej nismo:
ponosnega petelina v družbi s pegatkami,
domiselno okrašene hiše .....
Namesto skozi predore se vračamo mimo cerkve svetega Boštjana, opazimo, da je Hostel Kozmus odprt samo za nočitve,
pri nekdanji Železnikovi kovačnici pa je razstavljeno kovaško vzmetno kladivo. Trg sameva, veliko hiš je zapuščenih, nekatere so naprodaj. Obujam spomine na čevljarja, pa pekarno, slaščičarno, trgovine. Tudi sramotilni kamen ne uide našemu pogledu, pa kulturna dvorana in Kosarjeva gostilna. Trg oživi vsaj za en dan, ko zadnjo soboto v juniju organizirajo Petrov sejem.
Ob pogledu preko potoka se spomnimo, da je bila Petrova cerkev s pokopališčem včasih župnijska s temelji iz 12., 13. stoletja, potem pa so novo stavbo dograjevali do leta 1896. Poleg nje še vedno stoji stara stavba nekdanje šole, ki je znana tudi po tem, da sem jaz v njej štiri leta gulila klopi.
Poldne zvoni in v miru strnemo vtise,
še enkrat pogledamo na oba gradova in se z vlakom ob 12.27 odpeljemo domov v Sevnico.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar