Trinajst minut do osmih zjutraj in z vlakom v Radeče: štiri smo od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Naši dve šoferki nas že čakata na Železniški postaji Radeče in odpeljemo se skozi Radeče, ki je pomladansko okrašeno s cvetočimo japonskimi češnjami. Kmalu zavijemo na levo in se začnemo dvigati vse do Močilnega, naselja z okrog sto prebivalci.
Pozdravi nas cerkev svetega Miklavža
in veličasten razgled ob Žebnika, preko Svibnega vse do Kuma. Prijetno sveže, s soncem obsijano jutro. Parkiramo na Kmetiji Korbar
in se kar takoj napotimo po lepo speljani makadamski cesti po gozdu, mimo korita, kjer so včasih napajali živino iz vasi, med travniki in pašniki. Rezika je od tod doma in nam zna povedati veliko zanimivosti.
Na koncu vzpona se cesta cepi: desno do Osredka pri Krmelju, levo pa do Leskovca v Podborštu. Me najprej izberemo desno
in po prijetnem gozdu pridemo do cerkve svetih Primoža in Felicijana, kjer je stala cerkev že v 17. stoletju. Ključa sicer ne dobimo, se nam pa odpira razgled proti jugu: preko Šentjanža z okolico vse do Gorjancev.
Vrnemo se spet na križišče in mimo kapelice zakoračimo proti Leskovcu. Na gozdnatih grebenih, po katerih poteka cesta, je marsikje mogoče videti sledove neurja, ki je lani v vrtincih podiralo drevesa.
Spet se nam odpre razgled proti severu - kot bi bili v letalu. Ob poti pri gozdu Špičasti kamen varuje zlato jagnje, ki naj bi bilo zakopano pod njim. Po drugi zgodbi pa naj bi bili na njem odtisi Marijinih nog, ki je šla tod mimo. Preko polja pridemo do vasi, ki jo v pisnih virih omenjajo že leta 1444. Leta 2005 je bila izbrana za najlepšo hribovsko vas v Sloveniji. Lani je bila večina hiš poškodovanih v neurju,
tudi cerkev Žalostne matere božje. Prvič je omenjena leta 1525, današnjo podobo pa je dobila okrog leta 1700.
Poleg Marijinega kipa s križanim Jezusom sta v stranskih oltariji še sveti Jožef puščavnik in sveta Ana.
Ob ogledu nas domačinka opozori, da na koru visijo zanimive slike križevega pota z napisi v bohoričici. Dolgo časa je bila značilna slika Leskovca s cerkvijo in visoko, 400 let staro lipo ob njej. Ta je zelo poškodovana, se pa obrašča. Na hribu nad cerkvijo raste nova poleg križa, ki je naslednik tistega iz leta 1900. Takrat so ga postavili vaščani, ki so preživeli tifus.
Rezikina sorodnica nam ponudi "dezinfekcijo" potem pa se vračamo po poti prihoda. Vendar ne do konca, po bližnjici jo mahnemo proti Močilnemu.
Ob poti nam ves čas prijazno kimajo jetrniki, tu pa opazimo, da tudi žanjevec že cveti.
Pri Korbarjevih nam pripravijo slasten prigrizek iz mesnih in mlečnih dobrot, h kavi se prileže jabočni zavitek, zelo dobri pa sta tudi obe vrsti domačega soka. Omizje mi ubrano zapoje za rojstni dan, potem pa je treba kupiti še kakšno dobroto za domov.
Da vsaj malo porabimo kalorije, se sprehodimo do cerkve svetega Miklavža, katere začetki segajo v 17. stoletje. Kip svetnika tremi jabolki v roki nas spomni na zgodbo, kako je z zlatimi jabolki pomagal dekletom, da so se s to doto lahko poročile. Tudi v današnjih časih je darežljiv in na svoj god prinaša darila otrokom.
Na Železniški postaji imamo do prihoda vlaka še ravno toliko časa, da se zahvalimo gostiteljicama za bogat in zanimiv program, za naslednji teden pa se dogovorimo za obisk encijana na Lovrencu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar