25. 2. 22

Mostec - 23. 2. 2022

Na vlak ob 8.18 proti Dobovi čaka tudi pisana skupina 11 ljudi (ena oseba se pridruži še na vlaku), delno iz skupine Spoznavanje vrednot in delno iz skupine Na lepše, ki sta obe od Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Pripelje modra kompozicija Stadler in to enonadstropna, česar smo še posebno veseli, ker se s takim vlakom še nismo peljali. No, ni čisto res: jaz sem se s podobnim v Nemčiji, mogoče tudi kdo drug, v Sloveniji pa je to posebnost. Kot otroci pohitimo po stopnicah navzgor in v prvem nadstropju uživamo do Dobove.


Dobovo prispemo malo pred deveto uro in kar takoj krenemo mimo Term Paradiso, prečkamo cesto in že smo v vasi Mihalovec. Tu nam dobrodošlico izrečejo psi, pri vsaki hiši je kakšen, nekateri so tudi odvezani. 


Veliko je še tudi koruznjakov. Sicer pa mene na to naselje z okrog 300 prebivalci veže spomin na sošolca Vinka iz Gimnazije Brežice, od tod se je v službo v Zdravstveni dom Sevnica vozila tudi zdaj že upokojena zobna asistentka. Tista najbolj razkošna hiša je gotovo od lastnikov Term Paradiso Cvetkovičev.

Zunaj naselja nas preseneti športno letališče s travnato podlago, 


poljska pot, po kateri hodimo, pa ima tudi nekaj luž in blata. 


Lepša je, ko se povzpnemo na nasip. Na vsaki strani kmalu opazimo lesen križ, ki spominja na grobišča pobojev ob koncu druge svetovne vojne; eno naj bi bilo tudi pri brodu. Malo pred Mostecem stoji čistilna naprava


pred nami pa je že tudi hišica Brodarsko turističnega društva Mostec. Dobro uro hoje smo rabili do sem.

Brodar ali brodnik Stanko Savnik (041 715 806) nas že čaka in nam najprej ponudi travarico in medico - seveda: dezinfekcija je obvezna. Razloži nam, da brod na tem mestu vozi že od leta 1885 in je bil včasih zelo važna prometna povezava, saj so kmetje z levega brega Save imeli travnike tudi na desnem bregu. Danes je to že peti brod po vrsti in je pomemben predvsem zaradi turizma, saj se gosti iz Čateških toplic radi prepeljejo preko Save s še edinim brodom na Savi v Sloveniji. Zaradi Elektrarne Brežice je včasih vodostaj prenizek, da bi brod pripeljal do desnega brega in pristal, problem pa je lahko tudi previsoka voda. 




Za nas je bila ravno prav visoka in za dva evra po osebi smo se vozili sem in tja zelo naravi prijazno: brod poganja vodni tok. Če bodo zgradili elektrarno v Mokricah, tega toka ne bo več, vendar brod ostane, verjetno na motorni pogon. V hišici si ogledamo še posnetke iz zgodovine brodarstva, potem pa se poslovimo od zgovornega brodnika.


Napotimo se naprej po nasipu, ki bi nas po štirih kilometrih pripeljal v Brežice, vendar mi se po nekaj sto metrih spustimo k brzicam na Savi, ki jih verjetno kmalu zaradi akumulacije ne bo več.

Vračamo se in zavijemo v Mostec, ki ima okrog 230 prebivalcev, svoje ime pa je dobil zaradi mostov preko dveh potokov, ki omogočata dostop v naselje. Radi bi se malo okrepčali, izbiramo pa lahko med dvema gostilnama: Cetin in Krulc. Zadnja naj bi bila najstarejša gostilna v Sloveniji iz leta 1529, podobno pa se hvali tudi gostilna pri Žički kartuziji. Pri Krulcu naj bi prespal Matej Gubec, ki ga poznamo iz časa kmečkih uporov. Obe gostilni med drugim ponujata malice po šest evrov, mi se odločimo za ponudbo Gostilne Krulc.

Ko se odpočijemo, okrepimo telo in privežemo dušo, štiri udeleženke takoj odidejo na vlak ob enih, ostali še malo posedimo, 


potem pa se sprehodimo do cerkvice svetih Fabijana in Sebastjana (Boštjana), ki jo je nekaj družin leta 1767 zgradilo v zahvalo za rešitev pred kugo. Svetnika sta še vedno priprošnjika v primeru nalezljivih bolezni, torej tudi corone. 


Malo naprej poiščemo rojstno hišo Jožeta Toporišiča (1926 - 1914), jezikoslovca, slovenista in častnega občana Občine Brežice. Domačini so ga bolj poznali kot Pepija, ki se je pogosto vračal v rodni kraj in z bratom ter njegovo družino rad prepeval. Na hiši so leta 2016 uredili spominsko ploščo, v hiši pa še vedno živi njegova svakinja. Tu je tudi točka Posavske jezikovne poti, ki se začne na Pišecah (Maks Pleteršnik), vodi skozi Krško (Adam Bohorič, Jurij Dalmatin, Janez Vajkard Valvasor) in se konča na Mostecu (Jože Toporišič). Spomnemo se, da je Toporišič s svojo slovnico dvignil veliko polemik: za srednješolce je bila mogoče preveč znanstvena.


Po bodoči kolesarski stezi, gradi jo podjetje Gradnje iz Boštanja, se vračamo v Dobovo, v dobre pol ure smo tam. Vlak za povratek v Sevnico odpelje ob 14.11 in večina skupine se odloči zanj, 


trije pa uživamo še v bazenih Term Paradiso: v topli vodi, na soncu, brez gneče ... Za nas je povratek ob 17.11, prej pa še kakšen napitek.

Video:

 




3 komentarji:

Marta pravi ...

Lepo izkoriščen dan ... :)

Unknown pravi ...

Dragi prijatelji.
To je mnogo več,kot lepo izkoriščen dan.Ke je znanje.je vedenje je rekreacija za vsako našo celico telesa,je učenje o lepoti in pomembne zgodovine v neposredni bližini naših domov in jih prav preko vaših zanimivih pohodov spoznavamo in s tem bogatimo našo starostno obdobje.
Naj vam bo lepo še v bodočih pohodih in prosim obveščanje nas še naprej.
Zelo hvaležna vaša spremljevalka v duhu
Mici Jeler.

Romana Ivačič pravi ...

*Hvala, Marta! Res je bil dan, ki bi ga bilo škoda preživeti doma.

*Draga Mici! Hvala za vse tvoje tople besede!