Na Železniški postaji Sevnica nas je zbranih 20: ker je bil v sredo praznik, smo danes na poti Četrtkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica, Sredini fotografi in študijski krožek Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Z vlakom ob 7.42 se odpeljemo proti Ljubljani in, ker nimamo zamude, zlahka ujamemo vlak za Kamnik ob 9.15, ki stoji priročno na tiru 11, na katerega se tudi mi pripeljemo. Samo malo naprej po peronu je treba.
Malo nazaj v smeri Ljubljane do prehoda preko proge, tu pa zavijemo na levo in hitimo po Bolkovi ulici. Sveže jutro je, meglice zavijajo hribe, sonce pa si že krči svojo pot. Pri semaforju preko glavne ceste Ljubljana - Kamnik rabimo nekaj časa, da pogruntamo, da moramo svojo željo po prečkanju "najaviti" s pritiskom na gumb. Na zunaj lepo urejeno Gostilno Repanšek odpirajo šele ob enajstih, eno uro smo prezgodnji, zato pa je malo naprej odprt Pelikan Bar z velikim gostilniškim prostorom in teraso, kar izkoristimo za kavico ali čaj.
Vas Homec (okoli 900 prebivalcev) je dobila ime po značilnem holmu ali homcu, ki se svojo storžasto obliko in prijazno cerkvijo na vrhu iznad ravnine ob Kamniški Bistrici dviga do 394 metrov nadmorske višine. Naselje je ob vznožju hriba na bistriški ravni s 334 metri nadmorske višine. Homški grad je nekdaj najbrž stal na hribu, kjer je sedaj cerkev, ali pa v njeni neposredni okolici. Je pa najbrž zvonik homške cerkve, ki je ločen od cerkve, zadnji ostanek protiturške utrdbe na Homcu. Da je bil osrednji del tabora, kaže tudi to, da v pritličju ni imel vhoda. Po nekaterih ugotovitvah naj bi bil vhod 4,75 m nad tlemi. V stolp so prišli po leseni lestvi, ki so jo lahko dvignili, če je grozila nevarnost. Na zahodnem predelu hriba, ki ga domačini imenujejo tudi Pikel, so bili še pred desetletji vidni ostanki kleti nekdanjega Škrpinovega gradu. Homške graščake najdemo tudi v pisanih virih. Homec je prvič omenjen pred 774 leti, kot Chvlniz. Med pričami, ki so podpisale ustanovno listino velesovskega samostana, je Marquardo de Chvniz omenjen kot ministerial ustanoviteljev Kamniških. Malo pred vrhom, boste na levi strani zagledali vodnjak. V njem je vedno voda, saj vodnjak tudi ob najbolj sušnih obdobjih ne presahne, saj je homški hrib izredno vodnat. Gotovo se boste vprašali, zakaj je hrib tako vodnat? Legenda govori, da je bilo včasih tam, kjer je sedaj mesto Kamnik, jezero. Med Starim gradom in Malim gradom je bil hrib, ki je zapiral to jezero. Nekoč, ko je dolgo deževalo in je bila nato velika povodenj, je ta voda spodjedala ta hrib in ga predrla. Razlila se je po polju in hrib odnesla do Homca. Na vrhu hriba stoji cerkev Marijinega rojstva. O nastanku cerkve govori legenda, da naj bi proti večeru leta 1419 ovčji pastir zaspal na tem hribu, ko je zaslišal angelski glas. Prikazala se mu je v nadzemeljski svetlobi bela Devica z nebeškim detetom. Drugi dan je povedal v vasi, kaj je videl, in začeli zidati majhno kapelo. Stara kapela ali cerkvica je stala na vzhodni strani blizu stare lipe. Ko je s časoma postala premajhna, so se leta 1722 odločili postaviti novo. Leta 1728 je bila cerkev dokončana. Bila je okrašena v baročnem slogu in poslikana z lepimi freskami, najverjetneje slikarja Antona Cebeja.
Že smo v sosednji vasi Nožice (okrog 600 prebivalcev), kjer zavijemo na prvo primerno poljsko pot na desno in se napotimo proti mostu preko Kamniške Bistrice. Z leve se nam priključi pot, po kateri bi prišli z avtobusnega postajališča Nožice (avtobusi iz Ljubljane v Kamnik in nazaj ob delavnikih dvakrat na uro). Ko prečkamo most, se obrnemo na levo in hodimo po peščeni poti ob reki, kmalu pa ta zavije v desno in mi z njo.
Kupimo vstopnice za upokojence po osem evrov in začne se naš triurni ogled. V zapisih o zgodovini posestva Volčji potok beremo, da so ga imeli različni lastniki, med njimi je zelo pomemben Ferdinand Souvan I, ki je leta 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil. Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike. Ob koncu druge svetovne vojne so dvorec po nepotrebnem uničili in nanj spominja kulisa.
Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic, ki služijo v raziskovalno-prosvetne namene). Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok (400 prebivalcev, res so ga v preteklosti kdaj ogrožali volkovi iz bližnjih gozdov), v bližini Radomelj. Osrednji slovenski arboretum je 1952 kot študijsko središče ustanovila Agronomska fakulteta v Ljubljani. Arboretum Volčji Potok je kulturno-prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna v Sloveniji redka združba jelke in trokrpega mahu. V njem je 5000 dreves, 1000 vrtnic in dva milijona tulipanov.
Različne vrste tulipanov, menda jih je okoli 300 vrst, so letos predstavili na majhni gredicah v zanimivih kombinacijah barv.
Pred Upravno zgradbo je zasaditev še posebno pisana in v neobičajnih progah postrani.
V šotoru so se potrudili z različnimi aranžmaji, res ni meja domišljiji. Nasad vrtnic je še zelen in bo v polnem sijaju cvetja čez nekaj mesecev. V kalni vodi ribnikov plava veliko prav obilnih rib, bregove pa zarašča različno grmovje in drevesa.
Tudi azaleje so začele cveteti.
dinozavrov in kitov.
Na travniku ob njih se vije nasad tulipanov kot kača.
Da ne bi obnemogli, si v montažnem lokalu pred vhodom privoščimo še nekaj hrane in pijače, potem pa se malo pred drugo uro odpravimo po že znani poti na vlak v Homec.
Še v spanju se nam bodo prikazovale barve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar