16. 06. 22

Koper - 15. 6. 2022

Pet nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica namenjenih z vlakom ob 7.42 proti Zidanem Mostu, vendar se dve morata zaradi nepričakovanih zapletov vrniti domov. Ostale tri počakoma nekaj minut na vlak iz Hodoša za Koper, ki je precej poln: dve večji skupini mladih in še veliko po srcu mladih. Najdemo prostor na pomožnih sedežih pri straniščih in doživljamo masažo kolen od mimoidočih. 


V Ljubljani izstopi ena skupina mladih in dobimo bolj udobne sedeže.

Med vožnjo klepetamo in občudujemo pokrajino, ki beži mimo nas. Neverjetno, koliko zelenega! Posebno pozornost posvetimo Borovnici, kjer s pogledi iščemo preostali steber Borovniškega viadukta iz leta 1856, ki je bil takrat največji zidani v Evropi z dvema etažama po 22 in 25 obokov. Med drugo svetovno vojno je bil že v slabem stanju, leta 1947 so naredili za železnico obvoz daleč po dolini, na viadukt pa spominja samo še en steber sredi mesta.

Pravo doživetje je spust s Črnega kala v dolino in pogled na cerkvico v obzidju Hrastovlje



Se že vozimo proti Kopru in tja prispemo samo s sedem minut zamude. 


Od nove avtobusne postaje vidimo le streho in okrog gradbeno ograjo, začasno avtobusno postajališče je še vedno za Železniško postajo Koper z eno informativno tablo za mestni promet in nobenim voznim redom. Gnetemo se ob avtobusu za Izolo in Piran, sprašujemo drug drugega, pripelje še en tak avtobus, ki naj bi po mojih podatkih odpeljal ob dvanajstih. Sicer pa avtobusi v to smer vozijo približno vsakih dvajset minut. Malo pred odhodom se začnemo vkrcavati, veliko nas je, tudi skupina otrok s prtljago, šofer je pripravljen sprejeti vse, če so pripravljeni v avtobusu tudi stati. Ob vstopu mi zatrdi, da stoji tudi v Žusterni, pa kasneje ugotovimo, da ni tako, ker vozi po predoru in ne po cesti ob morju, tako kmalu izstopimo na tržnici.





V vsaki stvari je nekaj dobrega: napotimo se preko velikega parkirišča in občudujemo, kako lepo je urejeno: vrste dreves, predvsem pa veliko oleandrov različnih barv in dišeče sivke. To je krasen uvod pred vstopom v Centralni mestni park, ki so ga uredili leta 2018 na 26 tisoč kvadratnih metrih površine, stroškov pa je bilo za tri milijone evrov.




V bistvu je to del zasutega področja med nekdanjim otokom in celino. Sprehodimo se po pokošenih tratah med različnimi zgrajenimi oblikami, zasaditvijo (največ je sivke in rožmarina), stoječo in tekočo vodo, vodometi, vmes pa vabijo udobne klopce. Marsikdo si prinese podlago in leže na travo, to je res prostor za uživanje s pogledom na morje in mesto.

Nad nami se razprostira Semedela, gosto naseljeno področje, 


med novejšimi stavbami izstopa Gravisijev grad z obzidjem. Grad je bil zgrajen leta 1885 v neogotskem slogu. Postaviti ga je dal koprski zdravnik in plemič Pio Gravisi – Barbabianca. Kasneje so se lastniki menjali, nekaj časa je bil celo v lasti Mestne občine Koper, sedaj pa je ponovno v zasebni lasti. V stavbi je bila v dvajsetih letih 20. stoletja italijanska osnovna šola, po drugi svetovni vojni pa so bila tam socialna stanovanja. Po ponovnem prehodu v zasebno last je novi lastnik stavbo obnovil (nekateri deli so bili porušeni in obnovljeni v prvotni podobi, ohranjena so vhodna vrata, del zunanjega obzidja in freske), dodana je bila kapelica.

Prekoračimo mostiček preko rečice Badeševice, ki izvira pod Svetim Antonom in se je prvotno izlivala v Škocjanski zatok, potem pa so jo speljali po umetni strugi tu do morja, da ne bi ob neurjih poplavljala. Zdaj pa 


po Semedelski plaži proti Žusterni. Dolga leta smo tu hodili po pohodniški in kolesarski stezi pod košatimi borovci, obala pa je bila neprivlačna za kopanje. Zadnja leta je voda v morju čistejša, lani pa je Mestna občina Koper z nasutjem pridobila okrog 20 tisoč kvadratnih metrov površine. Trate, drevesa, ob robu vrsta mladih oleandrov, v sredine še druge zasaditve. Plaža pa z nasutim peskom na nekaj mestih, lahkim dostopom do morja, vabi voda s temperaturo okrog 21 stopinj. 


V našem morju pa smo dobili tudi prvi otoček. 

Sprehodimo se do Žusterne, olimpijski bazen dela, tudi kopališče v morju, me pa se vrnemo k lokalu Station, ki je sestavljen iz dveh starih vagonov, pokrito teraso, zraven pa so tudi stranišča. Posedimo ob kavi, voščimo Slavici, ki časti, vse najboljše za rojstni dan, potem pa se napotimo bliže morju. 


Slavica si upa celo zaplavati v morju, Nada si namoči noge, jaz pa samo roke. Saj voda ni niti tako mrzla, sonce prijetno greje, ozračje pa sveži prijeten vetrič.

Na Železniško postajo Koper se vračamo peš dobre pol ure in se pri tem kar ogrejemo, 


zato nam prija pivo za slovo od Kopra. 


Vlak z odhodom ob 15.20 nas že čaka, ni prevelike gneče, v prijetni družbi sopotnic iz Ljubljane se vračamo domov. Ugotavljamo, da nismo uspele veliko zapraviti: dvakrat po evro in pol kot doplačilo za višji rang vlaka in nekaj za pijačo. V dobrih treh urah in pol za več zapravljanja ni bilo časa, še sreča, da smo imele hrano s seboj. Okrog pol osmih zvečer smo v Sevnici z zavestjo, da je bil to lep dan zaradi slikovite vožnje in lepot v Kopru (pa družbe, seveda).

Video:




Ni komentarjev: