Graz (Gradec) - 3. 12. 2022

Oblačno jutro, ne preveč toplo, z Janjo pa se z vlakom ob 8.38 odpravljava v Graz (Gradec). Da je cena za prevoz ugodnejša, je treba vozovnico kupiti vsaj tri dni pred odhodom, na voljo pa je tudi nakup 24-urne karte (tudi za več dni) za mestni promet v Grazu. Najdeva si udobna sedeža, ki nista rezervirana (nekateri so rezervirani šele iz Gradca naprej do Dunaja), klepetava o znamenitostih Graza in izkušnjah s prejšnjih obiskov, kaj prigrizneva in popijeva in mimogrede smo na meji v Šentilju. 

Daljši postanek, čeprav ni prave mejne kontrole, policist želi videti osebne dokumente samo enega v vagonu. Opaziva velik grad na hribu, ki na zunaj ne zgleda preveč vzdrževan. Star naj bi bil okrog 800 let, začetek kot obrambni stolp, potem 1577 grad, adaptirali so ga od leta 2007 in leta 2013 je zaživel s prireditvami, porokami in pokušnjo vina.

Z vlakom drsimo mimo polj v dolgočasni jesenski in megleni obleki, razveseli nas pa jata labodov, ki kmetom gotovo niso ljubi gosti. Postanek: Leibnitz (Lipnica) - mesto z okoli 13 tisoč prebivalci in razvalinami rimske naselbine. V okolici vinogradi in "pušenšanki" (Buschenschank - prodaja vina in druge domače hrane na kmetiji), na poljih uspeva predvsem koruza in buče za pridelavo olja.

Na Glavno železniško postajo (Hauptbahnhof) v Grazu pripeljemo točno po voznem redu ob 11.22. Preseneti me velikost in nova urejenost zgradbe, ker je res že dolgo, kar sem bila tu zadnjič. Na Informacijah izveva veselo novico, da je na vse štiri adventne nedelje mestni promet (avtobusi, tramvaji, vzpenjača in dvigalo na Schlossberg) zastonj. Torej na tramvaj za Hauptplatz, na izbiro imava linije 1, 4, 6 in 7.

Na trgu, ki je bil v 12. stoletju še velika večja tržnica, kar vrvi pri stojnicah okrog velike okrašene jelke. Spomenika - vodnjaka štirih štajerskih rek (Mura, Drava, Enns, Sann) iz leta 1878, skoraj ni videti, le mogočna Mestna hiša (Rathaus) se dviga nad njim (osnova iz leta 1550, klasicistična oblika iz časa 1887 - 1893). 

Na vogalu pogled pritegne Luegg-Haus iz 15., 16. stoletja z baročnimi štukaturami. Več o zgodovini mesta in nekaterih znamenitostih pod video posnetki.

Foto: Janja Kolar.

Zavijeva do trga Schlossbergplatz, se ozreva na Uhrturm, potem pa pokukava še v Dreifaltigkeitskirche, ki so jo zgradili ob konce 17. stoletja v poznobaročnem stilu. Prečkava Muro, ki ima v mestu kar velik padec, da se posvetiva dvema pridobitvama iz leta 2003, ko je bil Graz evropska prestolnica kulture: Kunsthaus z nenavadno obliko (muzej sodobne umetnosti) in 

Murinsel v obliki školjke - 47 metrov dolg umetni otok na reki Muri ameriškega arhitekta po imenu Vito Acconti. Tu so na sporedu različne prireditve, ta dan pa je okusno okrašen s smrečicami, med katerimi dela samo lokal. 

Ne spregledava pa tudi Minoritske cerkve Mariahilf, ki so jo zgradili v letih 1607 - 1611. Od leta 2019 ima Glockenspiel 13 zvončkov, 20 tonov, preko 60 melodij, ki jih menjujejo v skupinah po pet. Vodi jih računalnik, lahko igrajo tudi ročno, oglasijo pa se za pet do deset minut vsak dan ob 16.00.

Na Schlossberg ne moreva peš po 260 stopnicah, ker jih za zimo zaradi varnosti zaprejo, niti si ne želiva preveč vzpona, ki ga sicer na tekmovanju tekači in tekačice opravijo v manj kot dveh minutah. Stopnice se imenujejo Kriegssteig, neuspešno so jih želeli preimenovati v Friedenssteig. Zgradili so jih med letoma 1914 in 1918, tudi s pomočjo ruskih ujetnikov. 

Z vzpenjačo v štirih minutah premagava vzpon 61 stopinj in sva na ploščadi, ki je 123 metrov nad Hauptplatzom. Sicer stane dva evra 70, ampak danes so vsi prevozi zastonj. Obstajajo dokazi o poseljenosti na tej dolomitni skali že v osmem stoletju pred našim štetjem, leta 1125 pa so tu zgradili grad, leta 1544 so ga spremenili v najmočnejšo trdnjavo vseh časov, saj je niso osvojili niti Madžari, niti Turki v dveh poskusih, Francozi pa so sem prišli po grožnji, da bodo uničili Dunaj. Podrli so trdnjavo na Schlossbergu, le malo je ostalo od nje, meščani so odkupili stolp z uro, delno je hrib spremenjen v park.

Wikipedia pravi:

Na grajski hrib z razgledno ploščadjo in znanim stolpom z uro vodi stopnišče iz samega centra mesta. Hrib ni samo razgledišče, temveč obsega tudi rožni vrt in vinograd, ponuja pa tudi gledališče na prostem, restavracijo s pivskim vrtom, vinoteko, bar in kavarno. Hrib je z urnim stolpom, simbolom Gradca, zvonikom Liesl (Lizika), kazematami in braniki pomemben del mestne arhitekture. Leta 1894 zgrajena vzpenjača (obnovljena 2004) ponuja panoramski pogled na mestno jedro in obiskovalce pripelje do restavracije in pivskega vrta. V zadnjih letih so obnovili staro, močno razvejeno mrežo predorov, v katerih pogosto prirejajo razstave. Uredili so tudi Dom in Berg, to je dvorano za koncerte, sprejeme, zabave in druge prireditve. Eden izmed tunelov vodi skozi cel hrib, do vrha Schlossberga pa iz predora znotraj hriba vodi posebno dvigalo iz leta 2000 za dva evra si v minuti in pol na vrhu. 

Le še nekateri zidovi pričajo o nekdaj najmočnejši utrdbi vseh časov, ki jo je Napoleon leta 1809 zavzel na koncu po diplomatski poti. Uhrturm in Glockenturm so morali domačini od Franzozov odkupiti, da so ju rešili. 

Med zidovi je tudi praznični sejem z bogato obloženimi stojnicami. Na ploščadi pri Glockenturmu so uredili samopostrežni lokal s pijačo (kapučino iz avtomata - 3,30) in nekaj toplimi jedmi na pol pod vedrim nebom, 

roke pa si človek lahko ogreje pri ognju. 

V 34 metrov visokem Glockenturmu (prvotno zgrajenem za kapelo zraven - samo še temelji, kasneje zapor) iz leta 1588 visi Liesl - tretji največji zvon na Štajerskem (za Mariazell in Schloss Seggau), ki ob sedmih, dvanajstih  in devetnajstih zazvoni sto enkrat, ker je vlit iz toliko turških topovskih krogl. To ne bo držalo, ker je iz brona, topovske krogle pa ne. Ulili so ga leta 1587 v Grazu in okrog njega delali stolp. Ima premer 197 cemtimetrov in tehta 4633 kilogramov.

Popijeva kavo iz avtomata, 

potem pa se spustiva do Uhrturma, kjer ob zvokih harmonike uživava v pogledu na mesto, kolikor to dopušča megla. Stolp je omenjen že leta 1265, današnjo obliko je dobil leta 1560. Na vsaki strani je številčnica s premerom več kot pet metrov, prvotno so bili na njih samo urni kazalci, kasneje so dodali še krajše minutne. Torej: ravno obratno, kot je sicer v navadi. Kmetom na polju, ki so gledali na to uro, so bile ure bolj pomembne kot minute. Nad številčnico je lesen hodnik, iz katerega so lahko na vse strani spremljali položaj glede nevarnosti požara. V stolpu so trije zvonovi: eden zvoni ob polni uri, drugi je za primer požara, tretji je opozarjal, da bodo zaprli mestna vrata. Tisti, ki se oglasi ob polni uri, je najstarejši zvon v Grazu iz leta 1382.

Po hribu navzdol se spustiva peš in malo pokukava v prehod skozi hrib, ki je del obsežnega podzemnega sistema Luftschutzstollen v dolžini 6,3 kilometra, z 12 tisoč kvadratnimi metri uporabne površine in 21 vhodi. Sistem so zgradili prisilni delavci v času druge svetovne vojne (leto in pol od leta 1943 naprej) kot zaščitni bunker za 50 tisoč ljudi in vojaško bolnico. Povezan je tudi z nekaterimi naravnimi podzemnimi jamami, ki so bile do 1944 leta le malo znane. Danes so tu razstavni in prireditveni prostori, privatni muzej, prehod, pravljična železnica, disko, lift za Schlossberg ....

Graz ima nešteto muzejev, veliko jih je združenih v Joanneum, eden od njih je tudi Volkskundemuseum (Etnografski muzej - Paulustorgasse 11). Obiščeva ga za deset evrov in pol, če pa ima človek namen obiskati vsaj dva muzeja in se kaj voziti po mestu, potem je najbolje kupiti kartico Graz Card za 26 evrov. Muzej predstavlja različne teme od stikov med ljudmi, človeških pravic do bujenja zavesti na Štajerskem (ne v Avstriji!), 

najbolj zanimive pa so narodne noše različnih obdobij in pokrajin. Od tu je tudi vstop v Antoniuskirche, cerkev iz začetka 17. stoletja.

Foto: Janja Kolar.

Vrneva se na Karmeliterplatz s kužnim znamenjem Svete trojice, na katerem je v nekdanji karmelitski cerkvi in samostanu našel prostor Deželni arhiv. Naprej naju vodi pot po verjetno najstarejši ulici v mestu Sporgasse, tako se tako imenuje po ostrogah (Sporen), ki so jih tu kovači izdelovali v 14. in 15. stoletju. Tu je že v prazgodovini potekala trgovska pot za Madžarsko. Zdaj se na obeh straneh vrstijo trgovine, 

med njimi je tudi zelo stara gostilna Zur goldenen Pastete, v kateri je leta 1969 jedla tudi kraljica Elizabeta II s princem Philipom. Na levo se odcepi Hofgasse, ob kateri so na levi gledališče in grad, 

na desni pa mogočna vrata z lesenim izrezljanim okvirjem Hofbaeckerei Edegger-Tax (Dvorna pekarna), ki deluje že od leta 1569; poslopja stare univerze in 

na koncu katedrala (Grazer Dom) iz 15. stoletja, ki je posvečena Svetemu Egidiju. Ta zelo pomembni objekt skriva v notranjosti veliko zakladov, zunaj pa si ogledava fresko iz leta 1480 na zunanji steni, ki prikazuje strahote kuge, vojne in kobilic kot prošnjo za odpuščanje in milost v bodoče. Sosednja stavba je Mavzolej Ferdinanda II.

Po Hofgasse se vrneva na Sporgasse, kjer kar vrvi od ljudi, čeprav rahlo rosi, še več pa je gneče in hrupa, 

ki se meša z vonjem po klobasah in kuhanem vinu na Hauptplatzu. Povsod utripajo lučke, 

posebno še naprej po Herrengasse, 

kjer na levi ne moremo zgrešiti poslikane hiše iz leta 1742 (Gemaltes Haus), 

na desni pa renesančne zgradbe Landhaus, ki so jo gradili v 16. stoletju za sedež nekdanjih deželnih stanov, zdaj je tu sedež deželnega parlamenta (Landtag - 48 poslancev). Na njenem dvorišču si je poleg vodnjaka iz leta 1590 gotovo vredno ogledati 

jaslice iz ledu (Eiskrippe), ki jih postavljajo od leta 1996, in naj bi bile prve in edine na svetu. Iz 35 ton ledu jih ustvarja po ideji umetnika Gert J. Hoedl, sedem metrov so dolge in pet metrov visoke. Na dvorišču vlada posebno vzdušje ob zvokih harfe. Na žalost zaradi varnostnih ukrepov ni mogoče več obiskati prostorov parlamenta, pokažejo jih le na ekranu. Zgradba je povezana z največjo zgodovinsko orožarno na svetu (Landeszeughaus); v njej je približno 32.000 kosov orožja, orodja, oklepov za bitke in oklepov za parade. Veliko tega ni bilo nikoli na bojnem polju, midve pa za obisk nimava časa in volje. Adventni čas in orožje??? Odpade!

Levo se od Herrengasse odcepi Stempfergasse, ki se hvali s Krippenweg, potjo ob jaslicah. Te pa je treba kar iskati v izložbah trgovin, našle smo štiri, bolj majhne, ampak umetniško izdelane. Mogoče jih bo okrog božiča kaj več.

Rosenje po približno pol ure odneha, sicer pa je vreme skoraj šest ur zdržalo brez dežja.

Hauptplatz naju najprej pritegne s kuhanim vinom (štiri evre in pol za četrt litra), ki je vroče in dobro. Običajno ga postrežejo v emajliranem lončku ali keramični skodelici, plačati je treba kavcijo, ki jo vrnejo, lahko pa obdržiš posodo kot spominek iz Gradca. Postaviva se še v vrsto za klobase (polovica razrezane pečenice z žemljo stane spet štiri evre in pol) in uživava v vrvežu okoli naju. Slišiš sicer avstrijsko nemščino, še več pa je slovenščine, hrvaščine in madžarščine.

Imava še nekaj časa, da greva občudovat dekoracijo blagovnice Kastner und Oehler, 

potem pa se s tramvajem zapeljeva na Hauptbahnhof (Glavno železniško postajo). 

Vlak z Dunaja pripelje pravočasno, kar nekaj potnikov nas išče prostor na njem. Midve greva skoraj v oddelek, rezerviran za matere in majhne otroke, tisti za dame je že poln, tretji za invalide ves čas vožnje prazen, v četrtem pa najdeva prostor pri gospodu s hrvaško govorečega področja, ki se ves čas zabava ob najinem klepetu s še dvema potnicama iz Škofje Loke. Težko je prišel do besede! Ob 21.21 sva točno po voznem redu v Sevnici, no, mogoče smo pa imeli minuto ali dve zamude.

Skoraj trinajst ur uživanja!

Več posnetkov

Video:

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Avstrija je približno štirikrat večja od Slovenije (83.871 km²) in ima okrog osem in pol milijona prebivalcev. Kar 20 procentov prebivalstva je priseljencev, največ iz bivše Jugoslavije. Veliko njenega ozemlja je v alpskih predelih in le 32 procentov površine leži pod 500 metrov, področje od meje do Graza je že takšno. Začetek današnje Avstrije  pomeni leto 1955, leta 1995 stopi v Evropsko Unijo, 1999 pa uvedejo evro namesto šilinga. Nemško ime za državo po eni izmed teorij pomeni "vzhodna posest" ali "vzhodno cesarstvo" - namreč tedanje Bavarske. Ljudje govorijo bavarsko narečje nemščine, tu pa so še jeziki manjšin: poleg madžarščine in gradiščanščine tudi slovenščina. Sestavljena je iz devetih zveznih dežel: Burgenland, Kärnten, Niederösterreich, Oberösterreich, Salzburg, Steiermark, Tirol, Vorarlberg, Wien; vsaka ima deželni parlament, vlado in deželnega glavarja. V pristojnosti posameznih dežel so zlasti področja, kot so varovanje okolja in pomembnejših zgradb, ribolov in lov in podobno, ostalo je urejeno na zvezni ravni.

Gradec (Graz) je glavno mesto avstrijske zvezne dežele Štajerske in drugo največje mesto v Avstriji z malo več prebivalci kot jih ima Ljubljana: okrog 330 tisoč. Sicer pa ima v tej državi le pet mest več kot 100 tisoč prebivalcev. Ime izhaja iz slovenske besede "gradec" za majhen grad ali majhno naselbino, nemško ime Graz pa je prvič zapisano leta 1128. Danes je to mesto z visoko tehnologijo, pomembnim letališčem, turiste pa poleg starega mesta pod hribom Schloßberg privlačijo tudi smučišča na bližnjih hribih. Med industrijami je gotovo zelo pomembna avtomobilska: Magna Steyr z okrog 30 tisoč delavci na različnih lokacijah. Na robu mesta se raztezajo neverjetno veliki trgovski centri, kamor hodi nakupovat tudi marsikdo iz Slovenije.

Osrednje pokopališče Zentralfriedhof preseneti z veliko cerkvijo in bogatimi grobnicami, kot največje pokopališče v tem mestu (25 hektarov, 30 tisoč grobov). Mednarodni spomenik žrtvam nacizma iz leta 1961 so napravili po načrtih Plečnikovega učenca Borisa Kobeta (1905 - 1981). Njegovo delo sta tudi spomenika na Urhu in v Dražgošah. Sestavljen je iz pohorskega tonalita. V celoti so ga izdelali kamnoseki v Cezlaku nad Oplotnico, nato so ga s tovornjaki prepeljali na centralno pokopališče v Gradec, kjer so ga oplotniški kamnoseki sestavili v celoto. Na visokem obelisku v enajstih jezikih piše: Čuvajte svobodo in mir, kajti dali smo zanju življenje. Na granitnem oboku pa je vklesanih 2516 imen, od tega 1213 slovenskih žrtev: med njimi je tudi Šarh s sinovi, mnogi narodni heroji kot Slavko Šlander, Slava Klavora in Savo Kladnik kot prva žrtev okupatorja iz Sevnice. V Gimnaziji v Mariboru je postal član SKOJ-a, kot železniški pripravnik na sevniški postaji se je vkljućil v narodnoosvobodilno gibanje in bil soorganizator OF v Sevnici. Bil je izdan, Nemci so ga 13. 9. 1942 aretirali, odpeljali v celjski zapor Stari pisker, kasneje v mariborske zapore, kjer so ga skupaj s 143 talci 2. oktobra ustrelili in še isti dan odpeljali v avstrijski Gradec in pokopali v skupne grobove. Spomin na njega pa še vedno živi tudi v imenu sevniške osnovne šole. 

Graški grad in park (Grazer Burg in Burggarten iz 16. stoletja: Hofgasse, blizu katedrale): začetek leta 1438, več predelav, obnov, v 2. svetovni vojni poškodovan, obnovljen, dograjen novi del. Zdaj so tu prostori deželne vlade in deželnega glavarja. Obiskati je mogoče dvorišča in Doppelwendeltreppe (Zwillingwendeltreppe) iz 1499/1500. Dve stopnišči se razdvajata in na vsakem nadstropju spet spajata (delitev in sprava).

Glockenspiel od 1905 na hiši nekdanjega izdelovalca žganih pijač Maurerja: trikrat na dan (11.00, 13.00, 18.00) se figuri para v narodnih nošah zavrtita ob zvokih 24 zvončkov in treh različnih melodijah, ki jih petkrat na leto menjajo (Glockenspielplatz). 

Landeszeughaus - orožarna z največjo svetovno zbirko orožja iz srednjega veka (okrog 32 tisoč kosov). Poslopje so zgradili v 17. stoletju, leta 1882 pa je postalo muzej. Štiri etaže so polne topovskih krogel, topov, sulic, helebard, mečev, sabelj, oklepov (tudi za konja), pištol, pušk, opreme za turnirje - iz časa od 16. in 17. stoletja. Večina je bila tu v skladišču in nikoli na bojnem polju, nekaj pa je tudi donacij. Vsak teden naj bi jih namazali s posebnim oljem, vendar ne uspejo vedno. Posamezne kose je treba občasno restavrirati, vendar je dva tedna na leto restavratorska delavnica zaprta: strokovnjaki restavratorji takrat poskrbijo za orožje papeževe garde v Vatikanu.

Znana je univerza iz leta 1585, ki ima danes okrog 30 tisoč študentov, tudi slovenskih. Na njej je študiral Nikola Tesla, kot učitelj matematike je tu delal Johannes Kepler, zelo znan je študij medicine, glasbe .... Mesto ima znana gledališča, zelo obiskane so operne predstave, razstave in koncerti. Med športi je pomemben nogometni klub Sturm.

Z Gradcem so povezani Arnold Schwarzenegger, filmski igralec in politik (rodil v okolici); Lili Novy, slovenska pesnica (tu živela); Josip Ipavec, slovenski skladatelj; Gustav Ipavec, slovenski skladatelj; Benjamin Ipavec, slovenski skladatelj (študij in delo); Janez Puh, slovenski izumitelj, mehanik in proizvajalec vozil (živel in delal).