Kamnik - 24. 11. 2022

Trinajst nas je zbranih na Železniški postaji Sevnica: deset od Spoznavanja vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, dva od Četrtkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in eden od Sredinih fotografov (v bistvu so trije, ampak dva spadata že v prvi dve skupini). Vsi imamo isti cilj in se z vlakom ob 7.42 odpeljemo proti Ljubljani. Ker imamo v Ljubljani le sedem minut časa za prestop na vlak za Kamnik, prosimo sprevodnico, da sporoči naš prihod in morebitno zamudo, sami pa preko mobitela izvemo na Informacijah, da vlak stoji na enajstem tiru. K sreči tudi naš vlak pripelje na ta tir in kljub zamudi povzročimo pri odhodu "Kamničana" le kakšno minuto čakanja. 25 kilometrov je dolga proga med Ljubljano in Kamnikom, 15 postajališč ima, zgradili pa so jo leta 1891. Deset let (1968 - 1978) ni obratovala, zdaj pa 20 parov vlakov prepelje ob delavnikih okoli 4500 potnikov in potnic.

Kamnik ima tri železniške postaje: Kamnik, Kamnik Mesto in Kamnik Graben, 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

mi izstopimo na drugi, pri njej je sodeloval arhitekt Plečnik, zdaj pa gosti Dnevni center za osebe s težavami v duševnem zdravju Kamnik Štacjon. 

Nad njo in železniškim predorom stoji v celoti ohranjen nepravilno osmerokotni stolp Trutzturen, imenovan tudi Tructurn, Smoletov gradič, Rautarjeva graščina ali Žalski gradič, ki je bil zgrajen sočasno s kamniškim obzidjem leta 1451 (Stopar ga sicer datira v 16. stoletje). Varoval naj bi mesto, kolikor bi se bližnjega gradiča Zaprice polastil Turek in ga od tam strahoval. Leta 1971 je bil v lasti družine Rauter, ki ga še vedno  poseduje. Mesto z okoli 14 tisoč prebivalci je zavito v meglo, mi pa upamo, da se bo pokazalo sonce. Več o mestu pod video posnetki.

Trije moški iz naše mešane skupine se odločijo za vzpon na Stari grad, nas deset žensk pa najprej zamika kavica v lokalu Pod gradom. 

Znajdemo se pod veliko sliko skopuške grofične Veronike in takoj se seznanimo z njeno zgodbo. Opisal jo je tudi Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske, njen lik je v grbu Občine Kamnik.

Veronika je bila lepa, bogata in zelo skopa grofica. V Kamniku so živeli trije bratje duhovniki, ki so želeli istočasno peti novo mašo. Zanje so začeli meščani postavljati cerkvico s tremi kapelami, a jim je zmanjkalo denarja. Veroniko, ki je živela na Malem gradu, so prosili za nekaj zlata, da bi lahko dokončali gradnjo. Toda ona se je silno razjezila in rekla, da se rajši spremeni v kačo, kot bi dala denar za kapelico. Ko je to spregovorila, se je spremenila v pol žensko in pol kačo, zemlja se je odprla in jo požrla. Veronika še danes varuje svoj zaklad v podzemeljskih kleteh in čaka na svojega rešitelja.

Okrepčane se napotimo skozi stari del mesta, ki se imenuje Šutna, kar pomeni ruševine, groblje (ali nasip, nasutje rečnega gramoza). Poimenovanje razlagajo tako, da se je zaradi potresa v 14. stoletju razlilo jezero in napravilo upostošenje, takrat naj bi odneslo tudi grič Homec na sedanje mesto proti jugu. Mogočne meščanske hiše kažejo, kako bogato mesto je Kamnik bil v preteklosti. Večina fasad je restavriranih, nekatere na to še čakajo. 

Med njimi stoji mogočna baročna Župnijska cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja z značilnimi kipi iz leta 1734 na mestu starejše iz 13. stoletja. Krasijo jo freske Franca Jelovška in Matije Koželja, najdemo pa v njej tudi kopijo Layerjeve Brezjanske Marije (avtor Lojze Perko) na podstavku, ki ga je oblikoval Plečnik. Cerkveni stolp stoji ločeno od cerkve, je starejši od nje in na njem lahko vidimo  kamnite srednjeveške okenske okvire in vrata. 

Drugo sliko je posnel Vinko Šeško.

Po ogledu cerkve se napotimo proti Gradu Zaprice, pred prehodom preko proge pa moramo počakati, da mimo odpelje vlak, ki praviloma vsako uro povezuje Kamnik in Ljubljano v obe smeri.

Grad ali dvorec Zaprice stoji na gričku, njegov začetek sega v srednji vek - 14. stoletje na temeljih rimskih zidov. Leta 1550 je grof Jurij Lamberg dal postaviti novi dvorec, ki so ga v 17. in 18. stoletju še predelali in povečali. Od 1961 gosti muzej z različnimi zbirkami, veliko razstavljenega je iz Sadnikarjeve zbirke (Josip Nikolaj Sadnikar - veterinarski inšpektor v Kamniku in navdušen zbiratelj, 1863 - 1952). Včasih sedež pomembnih plemiških družin je danes Medobčinski muzej Kamnik z dislociranima enotama Galerija Miha Maleš in Muzeja v rojstni hiši Rudolfa Maistra. Tu je Uprava Muzeja, v zgradbi zraven pa je skladišče in stanovanje nekdanje oskrbnice. Za vse tri ustanove velja za upokojene skupna vstopnica pet evrov in pol. 

Ogledamo si repliko bronaste čelade iz železne dobe  z Vrhpolju pri Kamniku, ki so jo našli kot posodo za hrano kokošim, kasneje pa podarili Josipu Brozu Titu. 

Zanimiva je postavitev Na planincah luštno biti o življenje na kamniških planinah, pa tudi prikaz meščanskega okolja in značilnih obrti. Odsevi kamniških tisočletij prikazujejo življenjski prostor širšega kamniškega območja od do sedaj znanih paleontoloških najdb, kot je najdba mamutovega okostja, prvih poselitev, nastanka mesta v 13. stoletju pa do 19. stoletja. Za Kamnik je pomemben enkraten izum Michaela Thoneta, ki je metodo upogibanja lesa pripeljal od obrtne do industrijske proizvodnje. Občasna razstava Slovenske ladje – šest ladij Splošne plovbe in ladja Kamnik nas popelje v svet pomorstva. Botro ladje Kamnik je bilo ob splavitvi baje najbolj strah, da se steklenica šampanjca pri krstu ne bi razbila, ker to pomeni nesrečo. K sreči se je. Kamni od antike do19. stoletja v lapidariju pripovedujejo svoje zgodbe. 

Muzej na prostem, nastajal je v letih 1968 do 1973, ohranja in predstavlja nekatera kmečka gospodarska poslopja (kašče, sušilnica sadja, drobilka za sadje, vodnjak iz Tuhinjske doline) iz 18. in 19. stoletja, ki jih danes skoraj ni več. Ko se sprehodimo ob njih, nas pozdravi sonce, 

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

izpred Dvorca pa se nam odpre enkraten razgled na Kamnik in hribe v beli preobleki.

Spustimo se spet v mesto in na Šutni obiščemo rojstno hišo pesnika, slikarja, zbiratelja knjig in generala Rudolfa Maistra, kjer se seznanimo predvsem z njegovo življenjsko potjo (1874 – 1934), ob razstavi pa razmišljamo tudi o tem, kako pomembna so krajevna imena za ohranitev jezika.

V Gostilnici Špenko nasproti Avtobusne postaje Kamnik so nam prihranili malico po šest evrov (marinirani svinjski kare na žaru, pečen krompir in solata), ker smo jih prej poklicali; ričet pa so imeli že zjutraj razprodan. V isti hiši pa je tudi trgovina s pleteninami Špenko, ki jih ne gre prezreti in kaj kupiti. 

Potem pa po Maistrovi ulici, v kateri ima vsaka stavba ploščico o njeni zgodovinski vrednosti, do Glavnega trga, 

kjer se ozremo na slikovito hišo v značilnem Plečnikovem slogu. Sicer pa na trgu pripravljajo drsališče za praznične dni. 

Desno nas pot vodi mimo občinske hiše do spomenika Rudolfu Maistru, kjer nas velik šopek svežih nageljnov spomni, da je bil dan prej dan Rudolfa Maistra v spomin na 23. november 1918, ko je v Mariboru razorožil nemško varnostno stražo. Že v začetku novembra je dvignil vojsko v boj za severno mejo, ker naj bi Maribor z okolico pripadel nemški Avstriji. V tem primeru je uspel, s Koroške pa se je z vojaškimi enotami moral umakniti in je bila meja določena s plebiscitom. To in predčasna upokojitev ga je zelo potrlo. Na vsak način pa je bil to velik mož slovenske zgodovine.

Na Mali grad se vzpnemo po drugo "porcijo" lepih razgledov. 

Foto: Marta Brežan.

Na mestni vzpetini, imenovani tudi balkon mesta, je že v 11. stoletju stal grajski kompleks. Ohranila se je le dvonadstropna romanska kapela s kripto, ki je danes eden od glavnih simbolov mesta. Kapelo svete Marjete iz 12. stoletja so nadzidali s kapelo svetega Eligija v 13. stoletju. Na nasprotni strani je stolp, ki ga še obnavljajo, tudi sicer je pri sanaciji kar nekaj birokratskih težav.

Foto: Marta Brežan.

Galerija Miha Maleš prikazuje njegova dela, pa tudi drugih. 

Trenutno so na ogled slikovita platna Barbare Kastelec - Rastlinske celice.

Obiščemo še frančiškansko Cerkev svetega Jakoba, ki se v doslej znanih in ohranjenih zgodovinskih virih prvič omenja leta 1423, kasneje barokizirana. Takoj po naselitvi so začeli redovniki ob cerkvi graditi samostansko poslopje. Pravi zaklad samostana je tudi samostanska knjižnica iz leta 1627 z okrog 10 tisoč zvezki, hrani tudi številne inkunabule, med katerimi je Dalmatinov prevod Biblije, izdan leta 1584 v Wittenbergu. Knjižnica ne vsebuje zgolj verske literature, marveč med drugim tudi knjige s področja zgodovine medicine.

Zanimivo, da je bil v kamniškem predmestju še en samostan, ki ga lahko vidimo z Malega gradu: Samostan Mekinje z Marijino cerkvijo. Uršulinski samostan, lokalni kulturni spomenik, prej samostan klaris, ki na tem mestu stoji že od leta 1300 (prej 200 let Mekinjski grad) , današnjo podobo pa je dobil pred približno 300 leti. Jožef II ga je leta 1782 razpustil. Tu so bili: bolnišnica, vojašnica, državni uradi. 1902 kupile ljubljanske uršulinke za dekliško šolo in redovno življenje. Leta 2016 so sestre uršulinke samostan podarile Občini Kamnik, ki je pričela z njegovo revitalizacijo.

Ker imamo do odhoda vlaka še nekaj časa, se povzpnemo na pokopališče s Cerkvijo Marijine in Jožefove zaroke, zgrajene leta 1683 in v prvi polovici 18. stoletja barokizirane. Ob njej je tudi spomenik žrtvam prve svetovne vojne in obeležje zadnje vojne, nad njo se dviga Kalvarija. 

Ponuja pa se tudi krasen pogled na Kamniško sedlo.

Čakamo na vlak ob 15.19 za Ljubljano, pa g ani in ni. Najprej objava, da ima zaradi tehničnih težav dvajset minut zamude, te se kasneje raztegnejo na eno uro in se odpeljemo z naslednjim vlakom, naš željeni (novi Stadler) ni več sposoben za vožnjo. 

Gore, ožarjene z zahajajočim soncem, se nam kažejo v slovo, med vožnjo pa zažari tudi nebo v nešteto barvah.

V Ljubljani se pogrejemo v čakalnici, vstopimo na vlak ob 17.55 in malo pred pol osmo smo v Sevnici. Bogat dan, značilen tudi po veliko dobre volje in smeha, vmes pa mora biti tudi kakšna negativna izkušnja.

Več posnetkov

Video:

Kamnik (ime po kamnu) velja za eno najlepših srednjeveških mest v Sloveniji  v naročju Kamniško-Savinjskih Alp. Takrat je bilo cvetoče trgovsko mesto, kjer so imeli sedež andeški grofje z Bavarskega. Na čas, ko je bil Kamnik glavno mesto dežele Kranjske, nas spominja čudovita arhitekturna dediščina, predvsem stare hiše okrog Malega gradu z ulično mrežo iz 16. stoletja. Za najlepšo ulico v mestu velja Šutna, ki jo krasijo značilni izveski in druga obrtna znamenja. Tukaj je namreč v zgodovini potekala živahna obrtna dejavnosti. Na Šutni najdemo mnogo zanimivosti, med drugim rojstno hišo Rudolfa Maistra (1874 – 1934), naslednico starejših - baročno farno cerkev Marije Brezmadežne z ločenim gotskim zvonikom in Jelovškimi freskami Marijinega kronanja iz 18. stoletja ter verjetno najstarejšimi orglami v Sloveniji iz 1680.

Danes ima mesto skoraj 14.000 prebivalcev in je središče istoimenske občine ter upravno, kulturno, turistično (plavalni bazen, lov, ribolov, planinski izleti, muzeji, galerije, izleti do razvalin Starega gradu, izleti k izviru Kamniške Bistrice, žičnica na Veliko planino) in industrijsko (kemična, kovinska, tekstilna, pohištvena in prehrambena industrija) središče. Mesto se je razvilo na robu kotline ob izhodu reke Kamniške Bistrice iz ozke doline. Tu je tudi stičišče cest med Ljubljansko kotlino preko prelaza Kozjak v Celjsko kotlino ali pa preko prelaza Črnivec v Zgornje Savinjsko dolino ter poti, ki potekajo vzdolž obronkov Karavank in Kamniških Alp z zahoda. V mestu se zlivata reki Nevljica  in Kamniška Bistrica.

Kraj Kamnik, prvič omenjen leta 1061, je konec 12. stoletja postal trg in leta 1229 (1267?)  mesto. Tu so bavarski grofje Andeški kovali denar. V 13. stoletju so mesto obzidali in postavili več stolpov. Nekaj časa je bil Kamnik glavno mesto dežele Kranjske, pozneje pa poleg Ljubljane najvplivnejše deželno mesto. Imel je razvito kovaško in nožarsko obrt ter valjalnico sukna; od 14. stoletja je bil sedež deželnega sodišča, imeli so strelišče in kopališče. Kot srednjeveško trgovsko središče je začel propadati v 17. stoletju, ko so opustili prometno pot po Tuhinjski dolini; mesto so prizadeli potres in požari. V času Ilirskih provinc je oživela obrt (fužinarstvo, usnjarstvo, krznarstvo, lončarstvo, kamnoseštvo, stavbarstvo), v drugi polovici 19. stoletja se je začela razvijati industrija. Leta 1853 je bila ustanovljena smodnišnica, 1857 je začela delati cementarna v Mekinjah in leta 1896 tovarna kovinskih izdelkov Špalek. Po izgradnji železniške proge Ljubljana-Kamnik leta 1891 se je mesto uveljavilo kot klimatsko zdravilišče po Kneippovem načinu zdravljenja. Je pomembno izhodišče za planinske izlete in vzpone v gore.

Med vojnama se je močno razvila zlasti industrija: nastale so tri tovarne za predelavo lesa; najbolj znana je bila pohištvena tovarna Stol, razvila se je smodnišnica, na novo so začele delati tovarne kovinskih izdelkov Titan, Usnjarna Kamnik, tovarna gorčice in konzerv Eta ter tekstilna tovarna Svilanit. V samostojni Sloveniji je industrija stagnirala in več tovarn so zaprli.

Pri razvoju turizma in obnovi mesta imajo v Kamniku kar nekaj težav. Na Starem gradu težko najdejo najemnika za gostišče, že dolgo je sporna že postavljena razgledna ploščad. Občina Kamnik je bila uspešna v pritožbi zoper odločitev kranjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, tako da bodo stražni stolp na Malem gradu letos vendarle naredili prijaznejši in zanimivejši za obiskovalce. Občina si že nekaj časa prizadeva stražni stolp zastekliti in pripraviti prostore za digitalno predstavitev Velike planine – denar za to (50 tisoč evrov) je v proračunu zagotovljen že dve leti, a s kranjsko enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) niso našli skupnega jezika. Strokovnjaki so namreč vztrajali, da se mora stražni stolp zapreti z deskami in ne s steklom. A na občini, kjer si zasteklitve želijo zato, da bi obiskovalci stražnega stolpa lahko od tam opazovali vse strani Kamnika, niso obupali in so se na odločitev ZVKD Kranj pritožili – in bili uspešni. Odločbo kranjskih konservatorjev je po besedah župana Mateja Slaparja namreč odpravila odločba ZVKD Slovenije, zato ovir za investicijo ni več. Objaviti je treba le še razpis za izvajalca del. Poleg zasteklitve bodo v stražnem stolpu spustili tudi strop in uredili okolico.