Sevnica - 8. 2. 2023

Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, je danes in Grad Sevnica ter Brivsko - frizerski salon Kreutz vabita na dan odprtih vrat. Ob neobičajni uri - ob pol treh, se nas na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) zbere sedem od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Ne motijo nas snežinke, ki se lovijo po zraku, bolj zoprn je veter, ki poudarja mraz. Pogumno se napotimo po Planinski cesti, pa po Prvomajski mimo Kopitarne, potem pa ob blokih Naselja heroja Maroka na Grič. Da nam ne zmanjka sape, si ogledujemo okolico vse do zasnežene Lisce. Ko se cesta zravna, pokomentiramo intervencijsko pot in traso novega Doma upokojencev. Še navzdol na Drožanjsko in ob Klavnici spet v hrib vse do Gradu Sevnica. Na ploščadi nas počaka še petorica in skupaj odidemo v Felicijanovo dvorano. Tu si ogledamo film dvajsetminutni film Med legendo in resničnostjo domačih ustvarjalcev. 

Ogled vodi izkušeni vodič Ciril Dolinšek, ki v atriju najprej spregovori o vodnjaku, ki je globok dvanajst metrov in pol, toliko je visoka tudi grajska stavba. Dva metra je vklesan v skalo kot cisterna, drugače je obložen s kamenjem, voda s strehe brez žlebov se je včasih stekala vanj preko dvorišča. V njem je nasuto debelo kamenje in oglje za filtracijo vode. Leta 2009 so ga izpraznili: niso našli zakladov, kipcev, orožja ali prehoda v rov do spodnjega gradu, le veliko kovancev, nekaj zdrobljenih kozarcev in drugih smeti. Spodnji del stavbe - to so bile kašče in dva prostora imata tudi posebna vhoda od zunaj za služinčad in prinašanje hrane. Prvič naj bi bil grad pisno omenjen leta 1280, verjetno pa je obstajal že dvesto ali dvesto petdeset let prej. Današnjo podobo je dobil z lastništvom družine Moscon leta 1595. V atriju se vsako leto odvija Sevniško grajsko poletje z različnimi prireditvami, večje stvari pa zunaj v parku.

Naprej se napotimo v drugo nadstropje, kjer je živela grajska gospoda in je bil bogato opremljen v baročnem slogu. Grad je bil od nastanka do leta 1803 v lasti Salzburške nadškofije, potem ga je kupil Johann Händl plemeniti Rebenburg ter ga preuredil po svojih željah in zamislih. Odprtine hodnikov so bile že okrog leta 1800 zaprte z barvnimi stekli (vitraži), kar za ostale slovenske gradove ni značilno. Po drugi svetovni vojni so bila razbita; v sedemdesetih, osemdesetih letih pa so jih nadomestili s preprostejšimi okni. Dva vitraža sta še v depojih in jih je treba restavrirati. 

Posebnost so tudi poslikave hodnikov v stilu arabesk, ki jih ni mogoče videti nikjer drugje v Sloveniji. Pred petnajstimi leti so jih restavrirali, motivi pa izhajajo iz arabskega sveta, kjer so poslikave običajne na hišah namesto številk ter prikazujejo značilnost hiše. Vmes je nekaj razpok iz časa potresa v Petrinji, tudi v ostalih prostorih je nekaj manjših poškodb.

V baročnem salonu je v predsobi pohištvo v stilu bidermajerja, v spalnici je pa barok z bogatimi oblikami in pozlato (Bela spalnica). Leta 2008 so ga opremili s pohištvom tovarne Stilles, mogoče ga je najeti za poročno noč, barona Moscona pa otroci pri zanje organiziranem obisku budijo, ko je še v postelji. Do sedaj se je talega obisk udeležilo okrog 16 tisoč otrok. Prostore je bilo urediti na novo, ker so po drugi svetovni vojni razni prekupčevalci z umetninami veliko stvari odnesli, takratnim stanovalcem zanje ni bilo veliko mar. Tako je originalno pohištvo te spalnicev v privatni lasti nekje na Kočevskem. V vsaki sobani je parket položen na drugačen način, nekaj je  originalnega, nekaj so ga stanovalci skurili. Dimne cevi pa so bile speljane kar skozi okna. V sedemdesetih letih je bil grad popolnoma izpraznjen.

Zraven je manjša konferenčna soba, kjer ima svoj sedež Rotary klub, jo je pa mogoče tudi najeti. Včasih v teh prostorih posnamejo kakšen film.

Sosednja dva prostora sta namenjena umetniku Niku Anikisu, ki ima tu svoje delavnice, razstavljenih pa je tudi nekaj njegovih del.

Nekdanja velika jedilnica s sprejemnico je zdaj prostor za slovesne seje in protokolarne zadeve. Prostor krasijo krasna vrata z intarzijami in umetelno narejenim okovjem domačih mojstrov ter leseni grbi, ki jih je dobil v dar od gostov lastnik Johann Händl plemeniti Rebenburg.

Zadnja grofica Mathilde Arco Zinneberg je grad kupila leta 1910 in tu živela nekaj časa s hčerko in možem, potem sta petnajstletna hčerka in mož med obema vojnama umrla in je ostala sama v gradu vse do druge svetovne vojne. Domačini so jo videvali, kako je z lučjo hodila v njuno grobnico v Lutrovski klet. Bila je dobrega srca in kriznem obdobju je veliko pomagala ljudem. V začetku vojne je odšla v zdravilišče v Trbiž, posebej za njo je v Sevnici ustavil vlak, v zdravilišču je tudi umrla. Med drugo svetovno vojno je grad sameval, po vojni so se sem naseljevali ljudje, bolj številno po letu 1948. Ena družina je imela eno sobano, eno stranišče je bilo za vse na hodniku, sekali so drevesa v parku. V sedemdesetih letih so začeli razmišljati, kaj bi gradom: imeli so celo idejo za hotel za inženirje, ki so gradili Jedrsko elektrarno Krško. Okrog leta 1980 so se odločili, da bo to mesto za lokalno kulturo.

Poročna soba je v nekdanjem Modrem kitajskem salonu od leta 1986 . Vsako leto od 25 do 35 porok, veliko tudi na prostem v parku. Tu se odvijajo tudi kakšne slovesne podelitve, predstavitve, podpisovanje pogodb ... Za sedaj postavljenimi zastavami so bila včasih vrata v sosednji stolp, kjer je bila kuhinja, in skozi nje so prinašali hrano v jedilnico. Pri restavriranju so odkrili originalne strope in okensko lino od prvotnega, eno nadstropje višjega stolpa, ki je stal tu že pred več kot tisoč leti - opazovalni stolp bergfrid. 

V jugovzhodnem stolpu, ki je služil zabavam, občudujemo krasno poslikavo štirih letnih časov iz leta 1620 (čas družine Drašković v povezavi z Mosconi). Liki so naslikani v naravni velikosti, prizor zime pa je okrnjen zaradi kasneje dodane peči. Na drugi strani je fantazijska slika z nekaj elementi grajskega parka. Ljudje v njem so po parih in nihče ne gleda v nas, le desno spodaj je možak, ki je sam in njegove oči nas ves čas spremljajo, ko se premikamo. Domnevajo, da je to avtor poslikave in, ker nosi turban, je bil verjetno z vzhoda. Ko so se poslikav naveličali, so nalepili tapete, ki so postale takrat moderne, prelepili še nove, potem vse skupaj dvanajstkrat do petnajstkrat prebelili. Freske so začeli odkrivati leta 1975 pod temi plastmi beleža in tapet. Strokovnega dela se je lotil Viktor Povše, s študenti s posebnimi postopki odstranjeval prevleke, iskal ustrezne odtenke barv za retuširanje, v treh letih so končali svoje delo. Sama sem bila na prikazu z diapozitivi, ko smo lahko primerjali stanje prej in kasneje.

V najstarejšem delu gradu, opazovalnem stolpu bergfridu, se čudimo debelini zidov. Tu je bila včasih kuhinja in ohranjen je še velik izklesan umivalnik, sicer pa je po odločitvi občine leta 1980, da bo grad kot lastnica obnovila in našla ustrezno vsebino, ravnatelj Osnovne šole Sava Kladnika Sevnica Jože Bogovič s sodelavci tu pripravil eno prvih razstav o šolstvu v občini Sevnica. Z odsluženimi klopmi, katedrom, tablami, slikami, računali, šibo kot vzgojnim pripomočkom so prikazali staro nekdanjo učilnico. Še pred tem pa je Aleš Fenos, učitelj likovne vzgoje na Osnovni šoli Sava Kladnika Sevnica, pripravil razstavo likovnih del osnovnošolske mladine. Tako je grad zaživel in začeli so se obiski in ogledi.

Grajsko lutkovno gledališče vsako leto pripravi nekaj predstav in z njim gostuje doma in po svetu, tudi v Združenih državah Amerike so že bili. Prislužili so si že vrsto nagrad in priznanj. Njihovi prostori so prava zakladnica najrazličnejših lutk: prste, ročne, naglavne, marionete, palične ... V predprostoru je razstava risb - vtisov otrok ob ogledu lutkovnih predstav.

Grajska kapela ima krasen oltar, ki ga krasi slika svetega Jurija. Ohranil se je verjetno zato, ker je bil založen s povojno pomočjo - tu je bilo natrpano skladišče. Kapela je nastala okrog leta 1600, ko je graščak Moscon Lutrovsko klet prepustil protestantom. Prostor služi manjšim kulturnim prireditvam (Radogost Rudija Stoparja vsak mesec), lahko pa so tukaj tudi cerkvene poroke. V predprostoru so razstavljeni 500 let stari mašni plašči in stare mašne knjige, eno je odkupil Rotary klub.

Nazadnje obiščemo še Grajsko vinoteko: v prvem prostoru so vina boterc in botrov vinskih trt v grajskem vinogradu, v večjem pa promovirajo vsa vina iz Posavja.  Vinograd je na kamnitih terasah postavil Johann Händl plemeniti Rebenburg, leta 2007 so ga na novo zasadili s 500 trtami modre frankinje. V njem se odvijajo 22. januarja, ko goduje zavetnik vinogradnikov sveti Vincenc, slovesne rezatve in jeseni trgatve s kulturnim programom in druženjem. Klet za to vino je pod grajsko vilo. Grajsko vinoteko je mogoče najeti za različne prireditve in degustacije. Mi začnemo čisto na začetku vinogradništva: zapojemo En hribček bom kupil.

V dveh urah smo si ogledali film in približno polovico od petdesetih prostorov. Tu je še več galerijskih prostorov, Gasilska zbirka, Razborškova krasilna umetnost, razstava o izgnancih, zakladih Ajdovskega gradca ... Okrog Gradu Sevnica se razprostira park, sprehodimo se lahko po tematskih poteh, obiščemi čebelnjak, vilo nad vinogradom in Lutrovsko klet. 

Nam pa se mudi še na Glavni trg v Brivsko - frizerski salon Kreutz, ki so ga uredili kot muzej. 

V prvem prostoru je originalna oprema brivskega salona z umivalnikom, ki ima ločeni pipi za mrzlo in toplo vodo in z dvema zanimivima stoloma: s posebno kljukico zadaj se da obrniti sedalo, da naslednje stranka ne sede na toplo in se ne naleze slabe energije. Dragotin Karl Kreutz je z ženo Karolino v Sevnico prišel leta 1900, odprli so brivski salon, leta 1937 pa še frizerskega v času Karlovega sina Rudija in njegove žene Milke, ki je bila šivilja in je šivala tudi narodne noše, frizerstva pa se je izučila pri svojem možu. Po moževi smrti 1945 je ona nadaljevala obrt do leta 1970, ko jo je prevzela Karolina Dragica Kreutz, poročena Zupanc in jo vodila do upokojitve 2003, popoldansko obrt pa do 2009. V frizerskem delu je oprema iz sedemdesetih let. To je edinstvena dediščina treh generacij, muzejsko obujena, od 2013 spomenik lokalnega pomena v lasti Občine Sevnica, KŠTM je upravljalec, Posavski muzej Brežice pa skrbi za strokovno ureditev. Sodeloval je tudi Zavod za kulturno dediščino Slovenije, območna enota Sevnica, ter podjetje Gnom d.o.o; pomagala je tudi Jadranka Rešeta, Dragičina hčerka, ki se je ukvarjala s kozmetiko, pomagala pa je tudi mami. Urejati so začeli novembra 2021 in imajo dokumentacijo, v kakšnem stanju je bil prostor, kako so čistili predmete, ki jih je ogromno, samo navijalk 1251. V omari so tudi pripomočki za lasurjarstvo in vsa skrbno vodena dokumentacija o strankah. Načrtujejo dogodke in tematske dneve s prikazom dela in za to imajo podarjeno delujočo havbo. Uredili so tudi ogledalo, v katerem lahko preizkusiš, kako bi ti pristajale različne frizure.

Na ta zanimiv, vendar mrzel večer, nam je nekaterim zadišalo nekaj toplega: posedeli smo ob kakavu in kuhančku ter klepetu.

Aktivno smo praznovali Prešernov dan, slovenski kulturni praznik.

Več posnetkov
Virtualni sprehod
Video: