Hrvaško Zagorje - 11. 2. 2023

Nekaj čez sedem zjutraj preko ceste pri Turizmu Toni že ogrevajo avtobus in vstop nanj imam res blizu. Še nekajkrat se ustavimo, da smo kompletni (44 oseb) in veselo brzimo proti Hrvaškemu Zagorju z Robijem kot šoferjem in Jožico kot vodičko, čeprav ona sebe imenuje spremljevalka. Razne vrste dezinfekcij že do meje v Rigoncah, kjer obmejni objekti samevajo. Jožica nam Hrvaško Zagorje predstavi kot deželo iz pravljice: ima gozdove, vinograde, vinske ceste, dvorce, termalne izvire, dobro hrano, prijetno glasbo in prijazne ljudi. Kot tako to področje privablja goste od doma in iz tujine, Slovenci imamo z njim veliko skupnega, tudi podoben jezik. Ime je dobilo iz besedne zveze "za goro": iz perspektive Zagreba je za goro Medvednica. Ima bogato zgodovino: krapinski pračlovek, polno dvorcev in gradov (okrog 50 ohranjenih, prvotno obrambne utrdbe), ker je geografsko na zelo pomembnem mestu, predvsem v času bojev proti Turkom. Veliko dvorcev je povezanih s Celjskimi grofi, recimo Veliki Tabor, povezan z zgodbo o Veroniki Deseniški iz kraja Desinić. Zanimivo: vozi nas šofer, ki se piše Tabor, pa še velik je. Blizu Savskega Marofa se vozimo skozi naselje Prigorje Brdovečko z dvorcem Januševec, najlepšim primerom klasicističke arhitekture na Hrvaškem. Okoli leta 1830 ga je zgradil baron Josip Vrkljan in je danes državni arhiv. Hrvaško Zagorje je znano tudi iz časov hrvaško-slovenskih kmečkih uporov, ko je kmete izkoriščalo plemstvo, trpeli pa so tudi zaradi vpadov Turkov. Kmetje so začeli ustanavljati kmečke zveze, po nemško "Bund" in od tod izraz punt. Prvi slovenski upor je bil že leta 1515, kasneje je vzplamtel tudi preko meje - hrvaško-slovenski upor. Neposredni povod zanj je bilo kruto ravnanje gospodarja Ferenca Tahyja. Upor sta vodila Matija Gubec in Ilija Gregorić. Na te čase spominjata tudi spomenika v Krškem in Sevnici. Grajski oskrbnik v Sevnici je pogostil upornike z jedačo in pijačo in zato gradu niso uničili. Preko Planine in Jurkloštra so se zaradi novice o porazu pri Krškem in nevarnosti Turkov vračali v Stubico, kjer je 9. februarja 1573 štiri ure potekala zadnja bitka med plemstvom in kmeti. Polovica kmetov je bilo mrtvih, nad drugimi so se kasneje kruto znesli. Matijo Gubca so na Markovem trgu v Zagrebu okronali z žarečo krono, ščipali z žarečimi kleščami in na koncu razčetverili. Ilija Gregoriča so ujeli, ko je bežal proti turškemu ozemlju, ga odpeljali na Dunaj in leto kasneje usmrtili. 

Že smo v naselju Oroslavje (okrog 3500 prebivalcev), ki je bilo omenjeno že v 16. stoletju in je včasih imelo celo dva dvorca, 

mi pa se namestimo v Hotelu Zagi. Novejši hoel s 60 sobami in 150 posteljami in vsem potrebnim za običajnega gosta. Na hodniku tu in tam iz stropa še gledaje kabli, sicer pa je vse v redu. Samo odložimo prtljago, 

potem pa se gremo podpret z obilno malico, pri kateri ne manjka niti slastna palačinka. Govorijo sicer o velikem zvišanju cen v hrvaškem gostinstvu, ampak kava z mlekom je v tem hotelu evro in pol.

Pot nadaljujemo v Gornjo Stubico (manj kot 900 prebivalcev, občina) 

in se ustavimo pri Dvorcu Oršić (muzej) pred velikim spomenikom kmečkim uporom avtorja Antuna Augustinčića (1900 - 1979), rojenega v kraju Klanjec. Razgledamo se po okolici 

in se peljemo na sosednji hrib s staro Gubčevo lipo, pod katero naj bi se vodstvo upora zbiralo in dogovarjalo. Stara cerkve svetega Jurja mučenika je bila zgrajena že pred letom 1279, sedanja baročna pa leta 1752. V njej so trije lepi baročni oltarji in z obiskom verjetno že naprej dobimo odpustke za popite kozarčke vina pri stari hišici pod lipo. Zasliši se pesem, naučimo pa se tudi pomembno stvar za sodelovanje v sprevodu in na prikazu zadnje bitke v kmečkih uporih: ko nekdo zakriči "Buna", se moramo vsi glasno odzvati s "traje".

V Donji Stubici (2200 prebivalcev, občina) od enajstih naprej poteka sejem pri  gotski župnijsika Cerkvi Presvetog Trojstva, ki je bila zgrajena v 15. stoletju, barokizirana v 18. stoletju ter obnovljena in razširjena leta 1881 v klasicističnem slogu. V cerkvi je bila vzidana renesančna nagrobna plošča z reliefno podobo Ferenca Tahyja, ki je umrl leta 1573, plošča pa je sedaj v muzeju kmečkih uporov v Gornji Stubici. 

Stojnice se šibijo pod dobrotami, mi pa nič lačni. 

Muzikanti pridno igrajo domače zagorske: Lepe ti je, lepe ti je Zagorje zelene ..., zbira se vse več upornih kmetov. Po uradni najavi dogodka - bitke z dne 9. februarja 1573, zgodovino predstavi še slikoviti Petrica Kerempuh s svojimi komentarji, Matija Gubec pa pozove k uporu. 

In tako se napotimo po cesti iz Donje proti Gornji Stubici do dvorca iz leta 1800 Stubički Golubovec, okoli katerega se razprostira 21,5 hektarov velik park, ki je bil leta 1992 zaščiten z zakonom o zaščiti narave kot spomenik parkovne arhitekture. Razporedimo se po parku nad travnikom, na katerem že tabori plemiška vojska. Pri predstavitvi posamezne dele komentira Petrica Kerempuh, začne se pa z nasiljem Tahyja, ki ubije kmeta, ker ni plačal davka, ugrabi njegovo ženo in zažge hišo. Dogajanje se nadaljuje s pogovorom med Gubcem in Tahyhem, v katerem slednji nasprotnika zasmehuje in mu poda krono iz jezikov kmetov, ki jih je pobil. 

Začne se borba, v kateri so kmetje sicer poraženi, kmečki upori pa so pomemben začetek osvobajanja kmetov.

Lep sončen dan je in v Donji Stubici se nadaljujejo zabave, mi pa se zapeljemo proti Mariji Bistrici, 

kjer smo gosti vinske kleti Micak v naselju Hum Bistrički. Skupaj nas je gostov za kakšne tri avtobuse, mize pa polne ovalov z mesom in zelenjavo, osebje kar naprej nosi žlahtno kapljico, za primerno vzdušje in ples pa skrbi tudi skupina mladih muzikantov. Obisk v kleti nas prepriča, da so pri tej hiši veliki pridelovalci vina, vse skupaj pa zaključimo z dvema vrstamo štrukljev. 

Po tem zanimivem in kulinarično napornem dnevu se prileže hotelska postelja.

Več posnetkov

Video: