Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Šentjur

Vlak z odhodom ob 7.39 je za študijski krožek Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica kar pogosta izbira prevoznega sredstva. Tokrat se nas dvanajst zapelje do Zidanega Mosta, tam prestopimo na vlak proti Mariboru in v Rimskih Toplicah dobimo še eno sopotnico. Med vožnjo se pogovarjamo o tem, kaj že vemo o Šentjurju.

Mesto leži 11 kilometrov vzhodno od Celja in ima okrog 5 tisoč prebivalcev. Je sedež občine z malo manjšo površino kot je sevniška (222 : 272 km2), prebivalcev pa ima več (20 : 18 tisoč). Gornji trg je omenjen leta 1340, leta 2015 je bil razglašen za najlepše trško jedro v Sloveniji. Spodnji trg se je začel razvijati po letu 1846 zaradi železnice. Takoj se pojavi vprašanje, zakaj se je tu leta 1883 ustavil cesar Franc Jožef. Poleg Osnovne šole Franca Malgaja (častnik, pesnik in borec za severno mejo, rojen v okolici Šentjurja) iz 1908 ima Šentjur tudi Glasbeno šolo (za vpis je zelo veliko zanimanja) in pa Šolski center Šentjur (bolj poznamo kot Kmetijsko šolo). V bližini Šentjurja je arheološko najdišče Rifnik, kjer so ljudje živeli že v četrtem tisočletju pred našim štetjem. Ostanki poznoantične naselbine so iz petega, šestega stoletja, prostor je znan po pozitivnih energijah. Na istem hribu je tudi nekdanji kamnolom za mlinske kamne, ki je sedaj občasni prireditveni prostor. Na severnem pobočju stojijo ostanki gradu iz 14. stoletja, ki so ga imeli v lasti tudi Celjski grofje. Za planince je zanimiva pot na Resevno.

In že smo na Železniši postaji Šentjur: s kakšno minuto zamude, ker bi morali prispeti ob 8.34. Pri Muzeju Južne železnice nas že čaka naš gostitelj Mihael Bučar, ki ima veliko zaslug za bogate zbirke in je tudi častni občan Šentjurja. Za upokojene je vstopnina dva evra, vodenje za celo skupino pa 15 evrov. In to ni navadno vodenje, ampak pravo doživetje. S takim žarom in ljubeznijo lahko predstavlja stvari samo človek, ki že celo življenje živi z železnico: služboval je na različnih postajah v Sloveniji, tudi v Sevnici, 23 let je bil postajenačelnik v Šentjurju, 40 let pa je zbiral material in ga s strokovno pomočjo oblikoval v edinstveno zbirko.

Najprej se ustavimo v muzejskem prometnem uradu s potniško in blagovno blagajno, si ogledamo signalno - varnostne naprave, zraven je razstavljen muzejski brzojavni urad, tretji del - personalna fotografska soba pa daje muzeju poseben čar, ker je namenjen ljudem na železnici. Izvemo veliko zanimivega: da so 587 kilometrov dolgo (288,8 po slovenskem ozemlju) progo po zelo zahtevnem terenu od Dunaja do Trsta gradili samo 16 let (1841 - 1857), na otvoritev v Trst pa se je po tej Južni državni železnici pripeljal tudi cesar Franc Jožef z ženo. Odsek Gradec - Celje je bil odprt leta 1846 in nadvojvoda Janez je zaslužen, da poteka proga preko Maribora, prvotno je bilo predvideno preko Ptuja. Cesar je tudi leta 1883 potoval po njej do Ljubljane, vmes se je s kočijo popeljal iz Maribora v Rogatec in vlak ga je počakal v Šentjurju. Tamkajšni župan, zdravnik in skladatelj Gustav Ipavec, mu je pripravil velik sprejem: pozdravil ga je kar v slovenščini, zbor pa mu je zapel njegovo pesem Slovenec sem. Baje se je cesar kar hitro odpeljal naprej, znal pa je ceniti Ipavčevo pokončno držo, ga kasneje odlikoval in imenoval za dvornega svetnika. Mihaelu ne zmanjka zanimivosti ob razstavljenih predmetih, ki jih je zbral z različnih postaj, ko so jih zamenjali z novejšimi. Povedal je, da so progo z Grobelnega do Kumrovca leta 1963 vojaki zgradili v zelo kratkem času, ker je Tito želel, da bi v svoj rodni kraj lahko prišel tudi po slovenski, ne samo po hrvaški strani. Denarja je bilo dovolj in nekateri so za prodane parcele dobili visoke vsote: za na pol podrti kozolec z nekaj zemlje je kmet dobil toliko denarja, da je lahko napravil hlev za 28 glav živine in vodni priključek, ki ga nihče v vasi še ni imel. Danes te povezave s Hrvaško ni več, jo pa spet načrtujejo iz Podčetrtka (Imeno), novejša proga pa je tudi do Rogatca. Ko so odprli progo do Kopra leta 1967, se je po njej pripeljal tudi Tito. Obljubili so, da bo drugi tir že naslednje leto, še zdaj ga ni, zaenkrat ga še gradijo.

Ogled zaključimo v skladiščnem prostoru, kjer Mihael pove, da se je za železnico navdušil v četrtem razredu na šolski ekskurziji na Železniško postajo Štore, sicer pa naj bi postal duhovnik (nastop in retorika kažeta na te sposobnosti, bil pa je tudi ministrant). Všeč mu je bil prometnik z rdečo kapo, za katerega so mu povedali, da je najmočnejši človek na svetu: samo loparček dvigne in premakne tisoštonski vlak. Ko se je šolal na Železniški šoli v Mariboru, mu je berač brez nog v frančiškanski cerkvi prerekoval, da bo šolo zaključil z odliko, kasneje pa napravil nekaj velikega za svoj kraj. Prerokba se je uresničela: kar je zbral in predstavlja, ni samo muzej, to je pravo doživetje. In njegova citirana misel za konec: Živimo v času, ko so nas razočarali vsi, ki nam ponujajo resnico: politiki, bankirji, cerkveni dostojanstveniki. Edino, kar je evtentično, so muzejski predmeti, saj njihove resnice ne more vzeti nihče.

K muzeju spadajo še kretniška postavljalnica, signalne in progovne naprave, parna lokomotiva z vodnim napajalnikom in strojna lopa,

pa še drevo pagodovec, ki so ga posadili leta 1846 ob otvoritvi proge Gradec - Celje. Drevesa so vzgojili na Dunaju in jih posadili v vseh krajih, kjer je vlak ob otvoritvi proge ustavil. Ob širitvi ceste so ga hoteli podreti, ampak je Mihael to preprečil.

Foto: Milka Požun.

Kar težko se je posloviti od tako zanimivega sogovornika: po skupinskem fotografiranju si nadene kapo prometnika, dvigne loparček in zapiska za odhod. Na obisk muzeja nas bodo spominjale starinske vozne karte in seveda vodič, ki vodi z znanjem, prepričanjem in srcem.

Naša pot nas zdaj vodi na Gornji trg mimo Osnovne šole Franja Malgaja in njegovega spomenika z učlnico na prostem, vzpenjamo se k Cerkvi svetega Jurija in občudujemo lepo obnovljena stara poslopja, med nimi tudi Kaplanijo in Župnijski urad.

Tu je tudi spominski kotiček z doprsnimi kipi slavnih Ipavcev.

Njim se posvetimo po malici, s katero se podpremo v Gostilni Jug. Štiri različne malice ponujajo vsak dan, z juho in sladico, tako je to pravo kosilo za samo sedem evrov.

Ogled Ipavčeve hiše ob dvanajstih malo zamudimo, vendar prijazne vodičke to ne moti. Hiša iz leta 1760, v kateri sta se rodila Benjamin in Gustav Ipavec, je zdaj muzej,

preko ceste pa žalostno propada hiša Gustava, ki je tudi rojstna hiša Josipa Ipavca, je pa v privatni lasti. Tu je živela slavna družina zdravnikov in skladateljev. Z zdravniško prakso v Šentjurju je začel Franc Ipavec (1776 - 1858) po rodu iz Bele krajine, ki se je izobraževal pri bratu zdravniku v Celju, obiskoval tam gimnazijo, šolanje pa je nadaljeval v Gradcu. Kot družinski zdravnik si je želel specializacije za očesnega kirurga, da bi lahko operiral sivo mreno. Izobrazil se je na Dunaju, vrnil v Celje, kjer pa je bil prehuda konkurenca bratu, zato si je poiskal službo pri plemenitem vitezu Gadolla na Proseniškem (Grad Blagovna). Tu je srečal glasbeno in sicer dobro izobraženo mladenko Katarino Schweighofer, se z njo poročil in kupil hišo v Šentjurju. Sloves si je pridobil z operacijami sive mrene ob glasbeni spremljavi svoje žene na klavirju. V njunem zakonu so se rodili trije sinovi in štiri hčere. Alojz Ipavec (1815 - 1849) se je izobraževal v Gradcu in na Dunaju, postal zdravnik in kirurg, kot vojaški zdravnik se je na Madžarskem okužil s tifusom in mlad umrl. Bil je zelo muzikaličen: pesmi, samospevi, valčki. Benjamin Ipavec (1829 - 1908) je študiral medicino na Dunaju in v Gradcu, kjer je tudi služboval kot pediater. Velja za osrednjo skladateljsko osebnosti ob koncu 19. stoletja na slovenskem. Napisal je štiri obsežne kantate, serenade, prvo slovensko opereto Tičnik, vrsto domoljubnih pesmi za zbore (Domovini), številne samospeve. Uglasbil je pesmi velikih slovenskih pesnikov Franceta Prešerna (Nezakonska mati), Antona Aškerca (Ciganka Marija), Otona Župančiča, Josipa Murna Aleksandrova, Cvetka Golarja in mnogih drugih. Svoji ženi je Benjamin Ipavec menda posvetil tudi svoje najpomembnejše in najobsežnejše delo Teharski plemiči, ki velja za prvo slovensko zgodovinsko opero. Žal z ženo nista mogla imeti otrok. Njegov brat Gustav Ipavec (1831 - 1908) se je posvetil zdravniški praksi v Šentjurju, nasproti očetove hiše zgradil svojo vilo, ki je danes v slabem stanju. Od leta 1869 do konca 19. stoletja je bil tudi župan Šentjurja in si zelo prizadeval za gospodarski in kulturni napredek, za kmetijsko šolo in sploh napredek šolstva. Njegov pogoj za kmetijsko šolo je bil pouk v slovenskem jeziku. Z glasbo je budil narodno zavest, njegova je pesem Slovenec sem, ki je bila tudi med predlogi za himno samostojne Slovenije. Ob obisku cesarja Franca Jožefa ga je kot župan pozdravil v slovenščini, zbor pa je zapel Slovenec sem. Cesar je znal spoštovati to njegovo pokončno držo in ga je celo odlikoval in ponudil mesto na dvoru. Benjaminu in Gustavu sta v muzeju posvečeni dve sobi s prikazom življenja in dela, ogled pa spremljajo tudi zvoki njune glasbe. V zakonu Gustava in njegove žene se je rodilo deset otrok, med njimi je najbolj znan Josip Ipavec (1873 - 1921), ki je kot zdravnik delal v Šentjurju, skomponiral baletno pantomimo Možiček, opereto Princesa Vrtoglavka, samospeve in orgelske skladbe. Tudi njegova dva sinova sta svoje delo posvetila umetnosti: Jože Ipavec (1910 - 1998) je bil slikar, scenarist v mariborskem in drugih gledališčih, tudi v Hrvatskem narodnem kazalištu v Zagrebu, komponist in zagrizen šahist. Nekaj njegovih del je razstavljenih v Ipavčevi hiši, v prostoru, kjer s koncerti ohranjajo spomin na te znane skladatelje. Njegov mlajši brat Teodor Ipavec (1912 - 2009) je živel in delal predvsem v Združenih državah Amerike kot restavrator in ves čas gojil tudi ljubezen do glasbe. Sprehodimo se po hiši, obiščemo salon, občudujemo dve lepi peči, ki ju je podaril vitez Gadolla. Ogledamo si tudi odlomek iz oddaje o Ipavcih in poslušamo delček melodij Domovini in Možiček.

V Ipavčevi hiši je tudi lepo urejena poročna dvorana z lučmi v obliki dveh prepletajočih se prstanov, ki sta položena kot osmica v vodoravni položaj, kar pomeni neskončnost.

Zraven hiše vidimo vodnjak, ki so ga skupaj s hišo uredili po Plečnikovih načrtih, v sosednji stavbi so prostori glasbene šole, vmes pa je prijeten prostor za prireditve na prostem, na vrtu tudi za poroke. Dokaz, da v Šentjurju še živi glasbena tradicija, niso samo prireditve, ampak tudi dejstvo, da v občini deluje kar 14 pevskih skupin poleg številnih cerkvenih.

V mogočni hiši nasproti farne cerkve je na ogled bogata razstava Rifnik in njegovi zakladi. Poleg turistično informativnega centra je v stavbi še spominska soba New Swing Quarteta, ki prikazuje pot te, nekdaj tako priljubljene pevske skupine doma in po svetu. Ta pot se je začela ravno v Šentjurju, saj trije ustanovni člani izhajajo od tu.

Še nekdo se je rodil na Gornjem trgu: Dušan Kveder Tomaž (9. aprila 1915), komandant NOV in narodni heroj, ki je kot komandant Brežiške čete 12. 11. 1941 iz sevniških zaporov rešil pet političnih ujetnikov. Sevnica praznuje ta dan kot občinski praznik.

Po ogledih nekateri pohitijo na vlak ob 14.16, ostali pa posedimo ob kavi, ker se odločimo za odhod z vlakom ob 15.22.

Dovolj časa imamo še, da pokukamo v Cerkev Svetega Jurija iz leta 1721, kjer se ravno pripravljajo na pogrebno mašo. Oltarje je izdelal Ivan Šubic, križev pot pa je delo slikarja Janeza Šubica.

Foto: Nevenka Vahtar.

S tem pa programa za nekatere še ni konec: pet nas izstopi v Celju in si v kinu skupaj s še eno članico ogledamo zanimiv film Dedek gre na jug.