Makole - 18. 5. 2023

Na lepše z Jelko: osemnajstega nas je osemnajst na Avtobusni postaji Sevnica, da se s kombijem in dvema avtomobiloma odpeljemo proti Makolam. Lepo po dolini ob Sevnični navzgor, preko Planine pri Sevnici do Dobja, 

kjer se ustavimo za kavico in klepet. Vzamemo si čas, nič ne hitimo.

Od Poljčan naprej sledi okrog devet kilometrov večini neznane poti, ko imamo na desni Boč, pod njim Dravinjo z vencem iz vrb, ob cesti pa nekaj manjših krajev.

Ustavimo se pri gradu Štatenberg, katerega začetek sega v 17. in 18 stoletje, na vsak način pa je doživel že veliko boljše čase kot zdaj, ko je v lasti podjetja Impol iz Slovenske Bistrice. Vsaj streha je obnovljena, najemnik ponuja gostinske usluge za poroke v šotoru, poslikav si ni mogoče ogledati, na dvorišče s francosko oblikovanim parkom gledamo skozi zaklenjena železna vrata. Okrog stavbe se razprostira park v angleškem stilu s kostanjevim drevoredom in manjšim ribnikom, blizu stoji še bivša konjušnica.

Pričaka nas naš gostitelj Ivan Dvoršak, 

Avtor drugega posnetka je Drago Slukan.

ki nam ob kavi, čaju in pecivu razloži zgodovino gradu in Makol (nad krajem so ruševine gradu iz 13. stoletja) ter predlog načrta našega obiska. 

Avtor tretjega in četrtega posnetka je Vinko Šeško.

Sprehodimo se skozi drevored kostanjev, občudujemo razgled na dolino z Makolami vse tja do Boča, se spustimo do Lovske koče nad ribniki in uživamo v ravno prav toplem soncu. 

Avtor drugega posnetka je Drago Slukan.

Vkrcamo se spet v vozila in se spustimo do mosta preko Dravinje, kjer se uradno začne Pot forme vive z informativno tablo in skulpturo v obliki grozda. S kombijem se komaj skopljemo iz blata, dež je preteklih dneh dobro namočil zemljo. 

Ustavimo se v središču Makol, opazimo kip Rudija Stoparja, potem pa si ogledamo dve razstavi: posnetke s Forme vive in likovne izdelke umetnikov in umetnic iz okolice.

Pot nadaljujemo po deset kilometrov dolgi poti - cesti, ob kateri so postavljene skulpture. 

Avtor druge fotografije je Vinko Šeško.

Ob potoku Jelovec sem si najbolj zapomnila Spermije za trojčke in Stoparjeve Jagode. Tovornjaki s prevozom lesa nas spustijo mimo, ni pa mogoče mimo plazu na strmi cesti do naselja Dežno. Vrnemo se skozi Makole in po drugi cesti do domovanja našega vodiča. Tudi ta je zelo strma, na vsako stran se spuščajo bregovi v globače. Gozdovi, nekaj vinogradov, večina je opuščenih, manjši pašniki in njivice: ni lahko preživeti v tem delu Haloz.

Na lepi točki stoji hiša Ivana Dvoršaka in njegove žene, 

obkrožena s številnimi skulpturami iz lesa in kamna. 

Tu je še galerija pod streho z izdelki iz varjenega železa, ki jih krasijo koščki bakra: kurenti, petelin, pav ... Žal Ivan zadnjih dvajset let, ko je steber Kulturno-umetniškega društva Forma viva Makole, nima veliko časa za lastno ustvarjanje. 

Preko lepo urejene terase z mizami in stoli nas popelje v jedilnico, kjer najprej poslušamo društveno himno, potem pa okrepčamo s polento, zeljem in pečenko. Vse primerno zalijemo z rujno kapljico. Verjamemo, da se umetniki iz celega sveta radi vračajo k tej gostoljubni družini in, da letošnje srečanje ne bo zadnje. Med kiparji so tudi slikarji, tudi Ivanov sin slika, tudi letos se jim bo pridružil Marko Okorn, ki je dal pobudo za to ekskurzijo.

Avtor druge fotografije je Drago Slukan.

Da malo porabimo kalorije, se povzpnemo na hrib z veliko leseno klopjo, od koder se nam odpre krasen razgled na zelenje okrog nas.

Domov se vračamo hvaležni Marku za pobudo, Jelki in Dragu pa za organizacijo in izvedbo.

Več posnetkov

Video:

MAKOLE

Makole, nemško nekdaj Maxau, so naselje na zahodnem obrobju Haloz in sedež istoimenske občine, na severovzhodu Slovenije. Nahajajo se v dolini reke Dravinje, ter spadajo pod Štajersko pokrajino. Kot občinsko središče so Makole z okoli tristo prebivalci najpomembnejše naselje v občini, tu sta trgovini, zdravstveni dom z zdravnico in zobozdravnikom kot koncesionarjema, pošta, gasilski dom, šola, vrtec, gostilna z dolgoletno tradicijo, dve cerkvi in drugo. Površina občine je 36,9 kvadratnega kilometra. V njej živi nekaj več kot dva tisoč prebivalcev

Makole se kot vas prvič omenjajo leta 1375, kasneje pa so dobile pravice trga. Kulturni znamenitosti v naselju sta župnijska cerkev sv. Andreja in poznogotska cerkev sv. Lenarta, Skozi naselje teče Jelovški potok, ki se nedaleč stran izliva v Dravinjo.

Na 487 m visokem griču nad Makolami stoji »Stari grad Makole«, na drugi strani dravinjske doline pa dvorec Štatenberg. Okoliške naravne znamenitosti so še soteska in plezališče »Šoder graben«, kraška jama Belojača, ki je s 550 m najdaljša jama na območju Haloz, in brezno pri Domišaku. Ob lokalni cesti je urejena Forma viva, za katero skrbi KUD Forma viva Makole.

V Makolah in okolici je 1941 in 1942 delovalo več skupin OF, povezanih z narodnoosvobodilnim gibanjem v Mariboru in Rogaški Slatini. Okupator je poleti 1942 odkril sodelavce osvobodilnega gibanja, jih aretiral, 9 ustrelil, preostale pa poslal v koncentracijska taborišča. V bližini Makol je okupator 6. februarja 1945 uničil kurirsko postajo in pobil 8 kurirjev.

Župnijska cerkev je posvečena sv. Andreju in spada pod nadškofijo Maribor. Cerkev je gotska in se prvič omenja leta 1441, v 18. stoletju pa je bila prenovljena v baročnem slogu.

FORMA VIVA

Vse se je začelo leta 2003 na pobudo Ivana Dvoršaka z ustanovitvijo Kulturno-umetniškega društva Forma viva Makole. Predstavljena ideja in vizija sta dobili podporo lokalne skupnosti in domačega prebivalstva. Prizadevnemu organizacijskemu odboru je v »od boga in države« pozabljene makolske Haloze že prvo leto uspelo privabiti priznane kiparje in na prvem festivalu Forma viva Makole 2003 so bile na poti forme vive postavljene prve skulpture. Tako so bile pridobljene prve izkušnje za organizacijo naslednjih festivalov, ki so v Makole privabljali vedno več uveljavljenih domačih in tujih kiparjev. Potrjevala in dopolnjevala se je vizija festivala. Skulpture so nastajale ob predvideni sedem kilometrov dolgi poti forme vive, za bivanje umetnikov so v večini poskrbeli domačini na svojih domovih.

Po prihodu Ivana Dvoršaka iz Maribora v Makole z namenom, zaživeti v preprostem in naravnem okolju, daleč od mestnega trušča in načina življenja, sta z ženo Rosano obnovila hišo na Dežnem nad Makolami, kjer sta leta 1997 odprla Galerijo Dvoršak s stalno zbirko Ivanovih skulptur iz varjenega železa. Prav to je bil povod oziroma ideja za ustanovitev sedem kilometrov dolge poti forma vive od dvorca Štatenberg skozi Makole do Dežnega s ciljem pri Galeriji Dvoršak.

Popotnik, ko se boš podal po poti forma vive, za trenutek postoj in pomisli, koliko ljubezni, poštenja, odrekanja, želja po sožitju človeka in narave, težnje po njeni ohranitvi, izpovedi in veselja do umetniškega izražanja je v skulpturah umetnikov, ki so jih ustvarili za tebe, v tvoje zadovoljstvo z ljubeznijo do umetnosti in narave, v razmislek vsem nam.

Na prvem srečanju 2003 je bil tudi Rudi Stopar.

Dravinjske gorice in Haloze so pritegnile ljudi že v davni preteklosti. Arheolog lahko postreže z najdbami od mlajše kamene dobe naprej. Ob reki Dravinji je vodila pomembna rimska cesta. Konec šestega stoletja so sem prišli Slovani in poselili kultivirane kraje v gričevnatem svetu, saj so se tam počutili bolj varne pred drugimi ljudstvi, ki so že prihajala za njimi. Življenje v preteklosti tod ni bilo najbolj prijetno, predvsem pa ne varno in mirno.

Listine iz 13. stoletja omenjajo veliko fevdalno gospoščino Štatenberg z mnogimi podložnimi kmetijami in sogorniki na vinskih goricah. Velikost gospoščine in število njenih podložnikov sta se spreminjala, saj so različni gospodarji kupovali in prodajali, priženili ali dajali za doto posamezne vasi. Središče gospoščine je bilo na štatenberškem gradu, ki je stal v naselju Stari Grad, približno tri kilometre iz Makol. Grad je bil mogočna utrdba, ki so jo postavili v prvi polovici 13. stoletja. Prvotni grajski posestniki in morda tudi ustanovitelji so bili vitezi Štatenberški, ki se omenjajo v letih 1220 in 1277. Pozidali so ga vitezi Rogaški, pozneje pa so se lastniki hitro menjavali. Fevdniki so tako bili Wildhausi, Devini, Walsseji, Pruschenki, Auerspergi, Tahiji, Scharfenbergi, Tattenbachi, leta 1681 je grad prešel v roke rodbine Attems. Lastnik gradu, grof Ignac Marija Attems, je v dolini kmalu dal sezidati nov dvorec, odročnistari grad, ki je izgubil svojo obrambno funkcijo, pa prepustil propadu. Pozidan iz laporja je zapuščenistari grad Štatenberg, ki so ga bičali veter, dež in sneg, kmalu razpadel. Danes je še vidnih nekaj visokih grajskih sten, do katerih vodi označena pot mimo kmetije Babšek (Marofski).

Že konec 17. stoletja je začel na manjši vzpetini nasproti Makol nastajati dvorec Štatenberg, ki je bil dokončan v prvi polovici 18. stoletja. Za njegovo takratno podobo je zaslužen sin grofa Ignaca Marije, grof Franz Dizma Attems, ki ga je dokončno opremil in mu dal baročni videz. Dvorec, namenjen letni rezidenci, naj bi pozidali po načrtih italijanskega arhitekta Camesinija, ki je razporedil glavne in stranske trakte okoli pravokotnega dvorišča. Galerijo slik so nadomestile sobane krilnih traktov, ki so jih okrasili s štukaturami in freskami. Z reprezentančnostjo gradu se ujema tudi slikarija, ki krasi glavno Viteško dvorano in pet stranskih soban. V Viteški dvorani so na stropu predstavljene alegorije štirih elementov: zrak, zemlja, voda, ogenj. V stranskih sobanah je upodobljenih 25 raznih mitoloških prizorov. Štatenberški slikar je bil po nepotrjenih podatkih Joanecki. Dvorec je krasilše razkošen angleški park z grajskim ribnikom in sprehajalnimi potmi, na grajskem dvorišču pa je bil urejen manjši francoski park. Dvorec je menjal več lastnikov. Po drugi svetovni vojni je bil podržavljen, temeljito prenovljen in preurejen v »Letovišče grad Štatenberg«, ki je bilo poznano in dobro obiskano. Od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja je dvorec sameval in propadal, razni »zbiratelji« so ga oropali skoraj vse opreme, umetniških del, knjižnice in drugih dragocenosti. Del opreme in dragocenosti je bil premeščen tudi v druge reprezentančne gradove in muzeje v Sloveniji. Od leta 1989 je dvorec v lasti podjetja Impol iz Slovenske Bistrice. V njem se menjavajo najemniki, ki skrbijo za gostinsko ponudbo. V dvorcu je deloma ohranjen muzejski del z veliko Viteško dvorano in petimi sobanami. V kletnem delu je urejena muzejska vinogradniška klet, v kateri lahko pokušamo vina Društva vinogradnikov Makole in makolskih vinarjev

Vir: Wikipedia in monografija Po poti Forme Vive Makole (https://www.obcina-makole.si/DownloadFile?id=499069).

Pečje - 15. 5. 2023

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica): devet nas je in nezaupljivi smo do vremena. Najprej na kavico, 

Foto: Ljubo Motore.

nato na nasip,

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

potem pa ob Savi. 

Foto: Vinko Šeško.

Pri prehodu preko železnice v starem delu Sevnice se trije odločijo za pot domov, ostali pa se skozi gozd vzpenjamo proti Pečju. 

Vmes pogledujemo proti Logu in preučujemo rastline. Tudi na vrtovih. 

Obrnemo se navzdol po Florjanski ulici, prej pa se na ovinku še malo okrepčamo. V dolini se od nas ločijo še trije, ki jim je tu bliže do doma, preostale tri pa korakamo na Glavni trg in se odžejamo v lokalu Špica odžejamo. Vračamo se spet ob Savi in zaključimo pot na izhodišču.

Kratko, a sladko!

Več posnetkov

Video:

Škofja Loka - 11. 5. 2023

Vremenska napoved: dež, dež, dež ... Pa saj vendar pravimo: kaj bi to, mi sonce v sebi nosimo. Vzamem s sabo še dežnik in lepo na Železniško postajo Sevnica, kjer me čaka presenečenje: še dvanajst somišljenic in somišljenikov, na Bregu pa se nam pridruži še ena. Vlak ob 7.39 proti Ljubljani še nima zamude, bojimo pa se, da je bo še pridobil, zato v Zidanem Mostu presedemo na IC vlak in doplačamo evro in pol. Kar poln je, velika skupina "sivih panterjev" iz Šentjurja se pelje na enodnevni izlet v Koper. 

Vesela družba so, harmonikaš ubira poskočne viže, ostali pojejo in plešejo. V takem prešernem razpoloženju pripeljemo v Ljubljano, kjer mi izstopimo, ostali potniki pa morajo tudi prestopiti v drugo kompozicijo, zgleda, da ti Stadler vlaki niso preveč zanesljivi. Ravno toliko zamude imamo, da nam avtobus za Škofjo Loko ob 9.20 pobegne pred nosom. Kaj hočemo: sedemo h kavi in klepetu in se vkrcamo na avtobus ob 9.50. V Škofjo Loko nas pripelje točno po voznem redu ob 10.27.

Pod streho Avtobusne postaje Škofja Loka se pogovorimo o znamenitostih mesta, ki ima skoraj 12 tisoč prebivalcev, torej dvakrat več kot Sevnica. Na trati pred blagovnico stoji kip z likoma iz Visoške kronike: Agate, ki je bila obtožena čarovništva, in Jurija, ki jo je rešil pri preizkusu z vodo. V bližini stoji stoji Kapucinski samostan iz 18. stoletja s Cerkvijo svete Ane in bogato knjižnico. Kapucini so zaslužni za najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenskem jeziku Škofjeloški pasijon. Napisal ga je kapucin Lovrenc Marušič Romuald leta 1715 in dopolnil leta 1721. To je procesija s trinajstimi slikami iz svetega pisma in ta se ustavlja na določenih točkah srednjeveške Škofje Loke, sodeluje okrog tisoč ljudi, tudi šolski zborčki. Prva izvedba je bila na veliki petek, 11. aprila 1721, novejše izvedbe pa 1999, 2000, 2009 in 2015. Dve iz skupine sta bili na eni taki prireditvi. Leta 2021 je procesija zaradi covida odpadla, kapucini (trenutno jih pet) pa vsako leto pred praznikom velike noči priredijo dan odprtih vrat s predavanji in glasbenimi dogodki na temo pasijona. Loško pasijon je vpisan v Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Nad mestom je z meglo skoraj prekrit Lubnik, visok 1025 metrov, na katerega vodi kar deset poti, na višini tisoč metrov je opozorilo, da od tam naprej ni več greha.

Pod dežniki, ki nas spremljajo cel dan, se napotimo preko Selške Sore na ogled enega najlepše ohranjenih srednjeveških mest v Sloveniji. 

Najprej pogledamo proti Kamnitemu ali Kapucinskemu mostu iz sredine 14. stoletja s kipom Janeza Nepomuka in mestnim grbom. 

Na levi strani ne moremo spregledati nenavadno oblikovane in poslikane Homanove hiše s stolpičastimi pomoli. Bila je v lasti freisinškega škofa in nosi letnico 1529, že 150 let je v njej kavarna in slaščičarna. Na Mestnem trgu je še veliko zanimivih starih hiš, 

nekatere so poslikane, med njimi nekdanja Mestna hiša ali rotovž. 

Sredi trga Marijinemu kipu delata družbo sveta Anton in Rok, "kužno znamenje" so postavili leta 1751. 

Ob obzidju se napotimo proti Loškemu gradu, ki so ga pozimi na novo pokrili, energetsko sanirali, zdaj pa potekajo dela še na delu fasade. Za voden ogled muzeja nas pričakujejo ob po dvanajstih in za pol ure posedimo v prijetni "dnevni sobi", izkoristimo stranišča in poberemo po pet evrov vstopnine (štiri evre je vstopnina, en evro po osebi za vodenje, če je skupina večja od enajst ljudi, sicer je treba plačati 15 evrov za vodenje za celo skupino.

Vodi nas zgovorna vodička, ki smo jo na Mestnem trgu videli pri vodenju skupine osnovnošolcev. Njena razlaga je strokovna, razločna in glasna. Ogledamo si relief pokrajine, izvemo, da so bili ti kraji poseljeni že v prazgodovini, prelomna letnica pa je 973, ko so freisinški škofje od nemškega cesarja dobili v dar veliko ozemlje - Loško gospostvo in mu vladali 830 let. To ni bila cerkvena oblast, ampak posvetna, bolj formalna preko oskrbnikov ali glavarjev. Ustanovili so naselje kot gospodarsko, upravno in kulturno središče. Leta 1803 je država škofom ozemlje odvzela in priključila takratnemu avstrijskemu cesarstvu. Sta pa še danes Škofja Loka in Freising (blizu Muenchna) pobrateni mesti. 

V grbu  iz leta 1513 je zamorec s krono, ker naj bi ta rešil škofa Abrahama pred medvedom. V muzeju je tudi nekaj podob freisinških škofov, med njimi je pomemben Abraham kot utemeljitelj Loškega gospostva, Leopold je nesrečno končal ob padcu s Kamnitega mostu, Filip, je po potresu leta 1511 mesto hitro obnovil. Brižinski spomeniki so spadali v latinski rokopisni kodeks, ki ga je uporabljal škof Abraham pri svojem bogoslužju, zato so tu razstavljene njihove kopije.

V naslednjem prostoru izvemo nekaj več o gradovih: starejšem iz 11., 12. stoletja, ki ga ni več, in sedanjem, katerega začetek sega v 13. stoletje. Vodička predvsem predstavi šolo, ki so jo vodile uršulinke: grad so kupile leta 1890, podrle osrednji stolp in zgradbo preuredile. Šola je bila zelo znana, predmetnik je bil zelo raznolik (tudi telovadba z neke vrste košarko), imela je tudi internat (penzionat), obiskovala so jo dekleta od blizu in daleč vse do druge svetovne vojne, med njimi tudi Josipina Hočevar, skupaj  z možem je zaslužna za razvoj Radovljice in Krškega. Muzej je v gradu od leta 1959, njegov začetek pa je bil leta 1939, med drugim so bile zbirke tudi v Puštalskem gradu. 

Sledi ogled posodja višjega sloja z značilno slikano loško keramiko, 

potem pa bogate dediščine cehov, obrtniških združenj: cehovske listine, skrinjice, bandera, izveski, vrčki za pijačo ... 

Posebna soba je posvečena življenju in delu odvetnika in pisatelja Ivana Tavčarja, ki je bil z ženo Franjo tudi zelo družbeno in politično angažiran. Žena je bila celo dvorna dama jugoslovanske kraljice Marije Karadžordžević in je od nje dobila v dar posebno oblikovano zibelko. Oprema je iz Dvorca Visoko, ki sta ga kupila, poznamo ga iz dela Visoška kronika, tu je tudi skrinja, v kateri je Tavčar našel dokumente družine Kalan in dobil navdih za knjigo. 

Zanimiva je kopija freske Sveta Nedelja iz 15. stoletja, ki je sicer na fasadi srednjeveške romarske cerkve v Crngrobu, in prikazuje, česa ne bi smeli delati ob nedeljah. Veliko ljudi v tistih časih ni znalo brati in so jim tako pokazali zapovedi. 

Z maketami so prikazane značilne hiše tega področja, črna kuhinja pa je predstavljena s številnimi pripomočki. Velik prostor je namenjen kmečkemu orodju in pripomočkom, kar v glavnem še vse poznamo. 

Bogat je prikaz različnih obrti in postopkov izdelave: sitarstvo (včasih so sita izdelovali iz konjskih repov), klekljarstvo (tradicionalno v Žireh in Železnikih), klobučarstvo (obrt že v 17. stoletju, potem Tovarna Šešir, ki pa ne dela več), glavničarstvo (iz roževine - kravjih rogov), tkanje platna (barvanje in tiskanje), izdelovanje umetnega cvetja, izdelovanje loškega kruhka.

Pokukamo še v kapelo z oltarji iz Dražgoš 

in sobo, posvečeno zgodnejšim delom Ivana Groharja. Muzej ima bogato razstavo o razvoju športa v Škofji Loki. 

Zunaj še vedno dežuje, mi pa se napotimo v park, ki se ga spomnimo iz časov izseljeniških piknikov, 

zdaj pa se sprehodimo do značilne kmečke Škoparjeve hiše s črno kuhinjo, ki prikazuje način življenja na loškem podeželju in sega že v 16. stoletje stoletje s kasnejšo prizidavo. 

Prvotno je dolga stoletja stala v Puštalu in obsega vežo s črno kuhinjo, hišo s pečjo, bohkovim kotom, mevtergo, skrinjo ... Prizidana je bila kamra, ta je novejša. 

Zahvalimo se strokovno dobro podkovani vodički, ki ne "špara" glasu, in se spustimo po stopnicah na Mestni trg, 

kjer spet občudujemo fasade starih hiš, 

potem pa še po stopnicah na Spodnji trg, kjer nas v Gostilni Kašča čaka naročena malica. 

Andrej Karlin je skupaj z arhitektom Matjažem Krajnikom v zgodovinskem ambientu v objemu hladnih zidov, ki jih greje oprema toplih barv masivnega lesa, zasnoval izjemno restavracijo.  Na pogrinjkih nas čaka zapisana zgodovina te stavbe:

Gostilna Kašča je gostilna z dolgoletno tradicijo. Družina Karlin smo poznana loška rodbina in se z gostinstvom ukvarjamo že vse od konca 19. stoletja. Naša domača gostilna je bila Gostilna Plevna, danes pa že dvajseto leto delujemo in ustvarjamo v mogočni kašči. Kamnita kašča je ena izmed najbolje ohranjenih srednjeveških zgradb v mestu. S svojo mogočnostjo in veličino dokazuje svojo pomembno vlogo, grajena iz kamenja in z močno zamreženimi okni pa ohranja svoj starinski videz. Kašča je bila v srednjem veku poleg gradu najbolj pomembna zgradba, saj je v njej zemljiški gospod shranjeval naturalne dajatve, ki jih je pobiral od svojih podložnikov. Tu so merili in shranjevali žito, predvsem oves, pšenico in rž ter sir. Upravljal jo je kaščar. Potres leta 1511 jo je močno poškodoval, vendar jo je dal takratni škof Filip obnoviti, o čemer priča tudi kamnita reliefna plošča z grbom freisinških škofov na južni fasadi. Od takrat se podoba kašče ni več bistveno spreminjala. Za njeno gradnjo so porabili približno 115.000 kamnov, celotna zgradba pa tehta približno 3 tisoč ton. Kašča ima obliko nepravilnega pravokotnika, ima dvoje vrat in 39 oken. Kašča je bila takrat del mestnega obzidja, danes je v njej stalna galerija akademskega slikarja Franca Miheliča, v kleti pa gostilna, pivnica in vinoteka. Leta 1963 je bila razglašena za kulturni spomenik. Stavba je bila obnovljena leta 1995, ko smo svoje prostore v njej dobili tudi mi, saj je bila kašča skozi svojo zgodovino vedno povezana s hrano in ljudmi. 

Po legendi naj bi pohlepni loški gospod zahteval le najboljše dajatve od svojih podložnikov in jih vsako leto nabral toliko, da jih vsi Ločani sedem let ne bi pojedli. Bil je tako pohlepen, da je prepovedal kmetom prodajo svojih izdelkov in pridelkov, dokler ni sam popolnoma izpraznil kašče in napolnil svoje mošnje zlata. To se mu je maščevalo, ko je upravnik kašče, imenovan kaščar, zahteval svoj delež dobička, a ko ga je loški gospod zavrnil, ga je kaščar zabodel, ukradel zlatnike in zaklad zakopal neznano kam.

Vse različne malice so zelo okusne, tudi cena sedem evrov je privlačna, zato pa so sladice bolj "slane", kar se tiče cen, saj za prekmursko gibanico računajo kar šest evrov.

S polnimi želodci se počasi sprehodimo še do trgovine Čipke Mojca, kjer je mogoče najti vse za klekljanje, 

veseli pa smo tudi odprte Cerkve svetega Jakoba, ki je bila prvič omenjena leta 1271, v gotskem stilu na novo pozidana v letih 1471 - 1532, obnovljena 1931, za opremo je poskrbel Jože Plečnik.

Na avtobusnem postajališču ob cesti nasproti Avtobusne postaje Škofja Loka počakamo na lokalni avtobus linije Podlubnik - Lipica, ki vozi vsakih 15 minut in na njem veljajo tudi naše upokojenske rdeče kartice za zastonjske prevoze (sicer pa je cena prevoza 50 centov). 

Izstopimo na Železniški postaji Škofja Loka in pred odhodom vlaka obiščemo še tri industrijske prodajalne.

Vlak za Ljubljano ob 16.33 ima nekaj zamude, 

ampak dovolj zgodnji smo za regionalni vlak v smeri Dobova ob 17.35. Ta pa kar ne krene. Izvemo, da se je zgodila nesreča med postajama Litija in Kresnice, zato zamude. Združijo nas z vlakom ob 17.55, potem pa počasi do Kresnic. Tu se sprehodimo kakšnih 200 metrov do avtobusnega postajališča, čakamo na avtobusa, ki nas popeljeta do Litije, od tam pa z vlakom naprej do Sevnice, kamor prispemo z dve urno zamudo - okrog pol devetih. To je bila pa na naših pohajkovanjih do sedaj res najdaljša zamuda, ampak z dobro voljo se da vse prebroditi.

Več posnetkov

Več podatkov: pod videom.

Video:

Spodnji video si ogledate tako, da kliknete na "Glejte v YouTubu".

ŠKOFJA LOKA

Škofja Loka je srednjeveško mesto jugozahodno od Kranja oziroma severozahodno od Ljubljane in Medvod, ki ima danes 11.740 prebivalcev in je središče istoimenske občine. Škofja Loka je bila prvič omenjena leta 973 kot Lonca (nanašalo se je na Staro Loko), kot Lonka v letu 1160, Lok v letih 1192-1197, Scofolotti v letu 1293 in Scofioloco leta 1295. Ime dobesedno pomeni (moker) škofovski travnik, in se nanaša na lastništvo Freisinških škofov.

Škofja Loka leži na nadmorski višini 351 metrov, ob sotočju rek Poljanske in Selške Sore, na prehodu iz Sorškega polja v Škofjeloško in Polhograjsko hribovje. Stari del mesta stoji na rečnih terasah in obsega Mestni trg (Plac) in Spodnji trg (Lóntrg). Nad gradom se dvigata hrib Kráncelj (475 m) in Štángruf (472 m) sestavljena iz srednjetriasnega škofjeloškega ploščatega apnenca. Na pomolu, ki štrli iz hriba, stoji Loški grad, v katerem je danes Loški muzej. Za njim je kraški svet poln vrtač in kraških jam. Severno od središča mesta je hrib Kamnitnik (414 m), znan po konglomeratni skali. Puštalski most in Puštalska brv čez Poljansko Soro vežeta mesto z vasjo Puštal. V nekdanje Kapucinsko predmestje vodi Kamniti most (Kapucinski most). Z Lontrga se gre čez Lahov most v novejši del mesta. Stara Loka, ki je bila nekaj časa tudi del Škofje Loke, je spet samostojno naselje, čeprav je del strnjenega urbanega območja mesta, v katerega spadajo še blokovsko naselje Podlubnik ter samostojne vasi Binkelj, Virlog, Vešter, Trnje, Podpulfrca, Grenc, Trata, Virmaše, Sveti Duh, Suha, Lipica, Hosta itd. Podnebje je zmerno celinsko z zmerno mrzlimi zimami in ne prevročimi poletji. Padavin je okoli 1500 mm na leto. Obe reki imata hudourniški značaj z največjim pretokom jeseni in spomladi.

Zgodovina Škofje Loke se začne z letom 973, ko je cesar Oton II. (1184-1220) loško ozemlje dodelil freisinškemu škofu Abrahamu v fevd. To pa ni bila današnja Škofja Loka ampak Stara Loka. To so ustanovili škofje kot svojo upravno in gospodarsko središče, saj je bil kraj na strateško pomembnem križišču. Prvič je bila Škofja Loka omenjena kot trg leta 1248, leta 1274 pa kot mesto (Ptuj 1250). V 11. in 12. stoletju so dali škofje zgraditi na Kranjceljnu romanski Zgornji stolp in grad. Gospostvo je upravljal glavar, ki je stanoval na gradu. V imenu zemljiškega gospoda je izvajal sodno oblast, ki jo je škofom izročil leta 1257 oglejski patriarh Gregor. Leta 1274 je Otokar II. Loškemu gospostvu poveril tudi deželno sodstvo. Deželnoknežji sodnik je izrekal najhujše kazni, na smrt obsojene so obglavljali pri Krvavem znamenju v Stari Loki ali jih obešali na Gavžniku. Imeli so tudi Kaščo. Meščani so lahko trgovali, podeželski podložniki pa so smeli prodajati le svoje pridelke. Zapisi navajajo da je bila Škofja Loka v 14. stoletju obdana z obzidjem s petimi obrambnimi stolpi in petimi mestnimi vrati. Imela je mestno avtonomijo. Leta 1457 je v mesto vdrl Jan Vitovec, vojskovodja celjskih grofov in mesto požgal. Leta 1476 so mesto napadli Turki. Večkrat je po mestu pustošila kuga. Leta 1511 ga je porušil potres na Idrijskem. Takratni zemljiški gospod škof Filip je mesto obnovil in nekatere stavbe stojijo še danes, Zgornji stolp pa je ostal v ruševinah. Uničujoča za mesto sta bila požara v letih 1660 in 1698. Po tem se mesto ni kaj dosti spreminjalo. Leta 1789 so podrli mestno obzidje in ukinili mestna vrata. V srednjem veku sta bili v Loki močno razviti obrt in trgovina. Pod Kamnitim mostom je omenjen mlin že leta 1309. Mnogo je bilo kovačev, čevljarjev, krojačev, pekov in drugih. Leta 1673 je bilo v Loki 95 rokodelcev z mnogimi pomočniki. Organizirani so bili v rokodelskih cehih, ki so bili na višku v 17. stoletju. Živahna je bila trgovina z železom, loškim platnom in siti. Leta 1803 je bila Škofja Loka priključena avstrijski Vojvodini Kranjski. Škofja Loka je bila prvo mesto na Kranjskem, ki je dobilo električne luči že pred potresom leta 1895. Med drugo svetovno vojno so Škofjo Loko najprej zasedle italijanske sile (13. aprila 1941), nemška vojska pa jih je zamenjala 17. aprila. Prve prebivalce mesta je Gestapo aretiral že 6. maja 1941, v naslednjih tednih je bilo 26 družin izgnanih v Srbijo. Partizani so mesto osvobodili 9. maja 1945.

Škofja Loka ima eno izmed najbolje ohranjenih srednjeveških mestnih središč v Sloveniji. Leta 1987 je bilo mesto razglašeno za kulturni spomenik.

Zanimivost škofjeloškega grba je zamorec. Po legendi se je eden od freisinških zemljiških gospodov, Abraham, peljal v Poljansko dolino, medtem pa ga je napadel medved. Zamorec, ki je bil njegov podložnik, pa se medveda ni zbal in ga je ubil s puščico. V zahvalo mu je škof obljubil, da »ga bo naredil slavnega, da ga bodo pomnili še mnogi rodovi«. Zamorec s krono je postal simbol freisinške škofije, posledično pa tudi mesta Škofja Loka.

V Škofji Loki sta bili obrt in industrija v zgodovini zelo živahni in sta dajali utrip mestu. Znana je bila tovarna klobukov Šešir (delovala je od leta 1919 dalje), elektro podjetje Elra (od 1954), kasneje tovarna hladilnikov LTH, tovarna odej Odeja (od 1940), Gorenjska predilnica, konfekcija Kroj (od 1946), prevozništvo Transturist (od 1954), gradbeno podjetje Tehnik (od 1948), tovarna izolacijskega materiala Termo, danes Knauf Insulation. Mnoge danes ne obratujejo več.

Železniška proga Jesenice-Ljubljana poteka na oddaljenosti 3 km izven starega mesta. Leta 1953 so do železniške postaje zgradili cesto. Glavna železniška proga št. 20 Ljubljana–Jesenice–država meja je enotirna, elektrificirana proga, ki je bila zgrajena v obdobju 1869–1870 kot del takratne proge Ljubljana–Trbiž. V letih 1963 in 1964 je bila proga v celoti elektrificirana. V Škofji Loki se križa več cest, ki peljejo v Poljansko in Selško dolino in povezujejo Idrijsko in severno Primorsko, ena proti Kranju in dve proti Ljubljani. Skozi naselje tradicionalno poteka tudi kolesarski maraton Franja.

Župnijska cerkev svetega Jakoba je bila prvič omenjena leta 1271 in na novo v gotskem slogu sezidana v letih 1471-1532. Ostanki fresk v ladji so iz okoli 1471. V sklepnikih so grbi škofa in plemenitašev ter znamenja cehov. Slika Oljska gora je verjetno delo slikarja Franca Remba (1674-1718). Cerkev je bila obnovljena leta 1931. Za opremo je skrbel Jože Plečnik. Do leta 1804 je bila cerkev podružnica Stare Loke. Nunski samostan je bil ustanovljen 1358 za klarise. Leta 1660 sta bila cerkev in samostan poškodovana v požaru.

Leta 1547 je mesto dobilo Špital (ubožnico in hiralnico). Sedanja stavba je iz leta 1720. Špitalska cerkev je iz leta 1710, prenovljena 1885 in ima bogat baročni oltar z Layerjevo sliko. Kapucinski samostan in cerkev svete Ane so zgradili 1709. Stenske slikarije so Gosarjeve in Ogrinove. V samostanu je knjižnica starih verskih knjig, tudi rokopis pasijonske procesije iz leta 1721, ki ga je napisal pater Romuald v slovenščini.

Homanova hiša je bila v lasti freisinškega škofa in ima na portalu letnico 1529. Na vogalih so stolpičasti pomoli, v veži je grebenast obok. Na trgu so še druge zanimive stare hiše.

Kamniti ali Kapucinski most je iz sredine 14. stoletja. Na njem je kip Janeza Nepomuka z mestnim grbom.

Priljubljena izletniška in razgledna točka nad mestom je hrib Lubnik (1025 metrov, dve do dve in pol ure).

Loški grad (tudi Škofjeloški grad) stoji na vzpetini nad Škofjo Loko. Danes je v njem sedež Loškega muzeja. Grad je bil v listinah prvič omenjen leta 1202, pomembnejšo vlogo pa je prevzel po letu 1511, ko je potres porušil Zgornji stolp na Kranclju (slednji je bil do tedaj sedež loškega gospostva). Sama naselbina pod loških gradom je pričela nastajati že v 13. stoletju, večinoma so bili prebivalci trgovci in obrtniki. Loški grad je bil leta 1803 podržavljen, takrat je bilo tudi uradno konec loškega gospostva. Država je v grajskih prostorih uredila različne urade, od davkarije, sodišča do zemljiške knjige. Leta 1870 je grad kupil Fidelis Terpinc, pet let kasneje pa je lastnica postala Emilija Baumgartner. Leta 1890 je grad prešel v last uršulink, ki so ga odkupile od hčera Emilije Baumgartner za ceno 10.000 kron. Uršulinke so pričele z obnovo gradu, delo je bilo zaupano arhitektu Viljemu Treu. Ta ga je dal povezati s samostanom v središču mesta, porušiti pa je dal tudi srednji stolp, zgraditi ožji in višji zvonik. Leta 1893 je obnovljeno poslopje blagoslovil Jakob Missia. Med prvo svetovno vojno je bila v gradu vojaška bolnišnica. Med obema vojnama so uršulinke nadaljevale vzgojno in šolsko delo. Leta 1941 so bile pregnane, ko so Nemci zasedli grad. Takoj po vojni je bil v gradu zbirni center za vrnjene domobrance, zapori za nemške vojne ujetnike in kazensko poboljševalni zavod. Leta 1959 je grad prevzela občina. Tedaj je v njem z delom pričel Loški muzej, grad pa je bil namenjen muzejski dejavnosti. Prenos zbirke iz Puštala v grad je vodil Andrej Pavlovec. Muzej je bil ustanovljen leta 1939. Razstavni prostori se nahajajo v kletnih prostorih, pritličju in prvem nadstropju. Predstavlja se z arheološko, zgodovinsko, kulturno, umetnostno, prirodoslovno in etnološko zbirko ozemelj nekdanjega loškega gospostva.

V Škofji loka sta Galerija Ivana Groharja in Galerija France Mihelič. Kašča je stala že pred potresom in bila 1513 obnovljena, kar piše na vzidani plošči s Filipovim grbom.