Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Postojna

S pranečakom in pranečakinjo smo danes namenjeni v Postojno: najprej z vlakom ob 7.39 do Zidanega Mosta in tam prestopimo na IC iz Hodoša v Koper. Do Ljubljane se nabere 17 minut zamude, v Postojni jih imamo samo še osem.

Kako pa zdaj do Postojnske jame?

Google pravi 22 minut peš in na Google maps dobimo tudi navodila za bližnjice: po stopnicah navzdol, malo naprej, spet navzgor, po stopnicah navzdol,

potem pa naravnost po Jamski cesti in smo res rabili toliko časa. Pred vhodom v Jamo kar veliko ljudi, baje jih je na tak dan okoli štiri tisoč. Odkar sem bila zadnjič tukaj, so marsikaj dogradili: samopostrežno restavracijo, druge lokale, prodajalne spominkov ...

Če bi pohiteli, bi ujeli še obisk ob enajstih, ampak nam se ne mudi: treba je pobrskati med ponudbo, kupiti karte ... Cene vstopnic so res zasoljene: 29,50 evrov za odraslega, za otroke od šest do petnajst let 17,70 evrov, popusta za upokojene nisem našla, sem pa dobila 1,80 evra popusta za kombinirano vstopnico en odrasli in dva otroka.

Petnajst minut pred vstopom je treba biti na ploščadi pred vhodom, lepo nas razporedijo po jezikovnih skupinah. Največ je italijansko govorečih, veliko skupin iz daljne Azije, slovenska skupina je najmanjša. Pri vhodu vsakega fotografirajo,

potem pa se vkrcamo na vlakec. V Jami je stalna temperatura deset stopinj in pri kar hitri vožnji prav pridejo topli dolgi rokavi. Tri in pol kilometre vozi vlakec, nazaj pa še malo več.

Mimo nas brzijo kraške lepote, luči, ki se sproti prižigajo in za nami ugašajo, še poudarjajo oblike. Kilometer in pol prehodimo peš: malo se vzpenjamo in spuščamo, pot pa ni naporna in je dobro urejena, da ne drsi. Kljub temu je dobro imeti obutev s primernimi podplati.

Vodič na popelje naprej in sproti razlaga. Najprej tri pravila: ne smemo zaostajati za skupino, ker bomo ostali v temi (vodič vklaplja in izklaplja luči); ne smemo se dotikati kamnikov, sicer nanje nanesemo maščobo in nehajo rasti; ne smemo slikati s flešom, ker dodatna svetloba lahko povzroči rast alg, ki jih je treba potem čistiti. Sicer pa je Postojnska jama največja turistična jama v Evropi, prvi del jame je bil odkrit že leta 1200. Napravila jo je reka Pivka v dveh nivojih (prvega pred tremi milijoni let) in jo še vedno dela na tretjem nivoju, kar bo mogoče obiskati čez dva milijona let. Najstarejši kapniki v jami so stari pol milijona let. Na stropu nastajajo stalaktiti, s tal stalagmiti, če se združijo, nastane steber ali stalagmat. Najvišji je visok 16 metrov in je star od četrt do pol milijona let. Osnovne barve: bela (čisti kalcit), rdečkasta (primesi železovih oksidov ali rdeče zemlje), sivkasta ali črna (manganovi oksidi). "Gora", po kateri hodimo, je sesut strop podorne jame (velikost približno bazilike iz Vatikana).

Material se ponekod še vedno poseda in nekateri kapniki so nagnjeni ali rastejo cikcak, lahko se tudi zvrnejo. Smo 50 do 60 pod površjem, voda raztaplja strop in čez dva milikona let bo tukaj nebo, ker se bo strop zrušil in bo jama odprta. Občudujemo razgled na Ruski most, ki ga kasneje prečkamo. Zgradili so ga ruski ujetniki med prvo svetovno vojno, prvi je bil lesen, kasneje kovinski. Že pri vožnji z vlakcem smo bili navdušeni nad zavesami, na poti jih vidimo še več. To je oblika, ki nastaja najpočasneje: en milimeter v sedemdesetih letih. Nastajajo na poševnih stropih in kapljica ne pade, ampak drsi in postopoma počasi odlaga material, zavesa ima debelino kapljice, je prosojna in ima zaradi primesi lahko različne barve. Ta del jame je bil odkrit ob obisku cesarja 1815, ko je fant, ki je obešal transparent dobrodošlice visoka v skalah, videl špranjo in odprtino vanjo. Prvi obiski tega dela jame so se začeli leta 1819. Poti ni bilo, obiskovalci so morali plezati med kapniki. Leta 1872 so postavili prvo železnico, imela je štiri sedeže in potiskali so jo vodniki. Prve lokomotive so bile na bencin, kasneje električne. Elektriko so dobili leta 1883, pred Londonom in pred Ljubljano. Lepe jame so odkrili po uvedbi elektrike, zato so pristne, v starejših so svetili z bakljami, svečami, oljenkami in je nekaj saj. Po Ruskem mostu obiščemo tri dvorane: Špagetna, Bela in Rdeča. Najbolj krhka oblika so špageti, ki imajo v sredini luknjico, ker tam voda teče najhitreje. Vendar se tudi ti ne zlomijo pogosto: dva v 200 letih. Jame so potresno zelo varne, ker je material naložen v plasteh, ki delujejo kot amortizerji. Te dvorane so na drugem nivoju delovanja reke Pivke in se tla še niso čisto utrdila. Nekaj kapnikov se je zaradi nemirnih tal zvrnilo. Če je tak kapnik dolg pol metra, se je to zgodilo pred pet tisoč leti. Pri ponvicah voda odlaga na robovih. V jami živi 115 vrst jamskih živali, največja med njimi je človeška ribica. Leta 1926 so izkopali umetni rov za krožni obisk. Na koncu so na stropu majhni kapniki: slab centimeter - kot zrasrejo v sto letih. V suhem naravnem rovu vidimo temno kamnino: roženec ali kvarcit (kresilni kamen). Tu je včasih potekala meja med Jugoslavijo in Italijo. Italijani so imeli med drugo svetovno vojno idejo, da bi skopali predor za napad pod rovom. Po njem so partizani prišli do skladišča bencina pri vhodu v jamo in ga zažgali. Tu je tudi 500-metrski prehod do Črne in drugih jam. Na najžji točki poti, 20 metrov pod vhodom in 120 metrov pod površjem, smo 30 metrov nad reko, ki pod nami dela treji nivo. Ob visokem vodostaju prodre voda tudi do te točke, najnižje v drugem nivoju. Tu je tudi nosilni steber te jame: če se ta zruši, se zruši vse.

Najlepša kapnika v jami sta Briljant iz čistega kalcita in Steber, sivkast zaradi manganovih oksidov. Zadaj so še orgle iz votlih kapnikov, vsak ima svoj ton in Ansambel Lojzeta Slaka je nanje zaigral ob svoji skladbi. Zaradi krhkosti tega ne delajo več.

Vir: spletna stran Wikipedia.

Človeška ribica ali Proteus anguinus je predstavljena s posnetkom iz Vivarija (pol leta stari mladiči, štiri centimetrov dolgi) in v bazenčku (pet odraslih primerkov). To je največja jamska žival na svetu, zraste do trideset centimetrov. V bazenčku se skrivajo, vendar jih opazimo. Zakaj "človeška ribica"? Njena barva kože je podobna naši, ob rojstvu ima še oči, ki jih kasneje preraste kožica. Vida v temi ne rabi, ima pa razvit vonj, sluh, zaznava elektromagnetna polja. Večinoma miruje, dokler plen ne pride blizu, brez hrane pa lahko zdrži do deset let. Je dvoživka, lahko živi tudi na kopnem (diha s kožo), bolj pa je prilagojena za življenje v vodi, ker ima škrge. Na kopnem se nerodno premika. Odraste po 14 - 16 letih, živi pa do sto let. Razmnožujejo se z jajčeci. Najprej so jo odkrili v Črni jami 1799 leta, kmetje so jo ob naplavitvah videli že prej, vendar niso vedeli, kaj to je. Obisk zaključimo v zelo akustični Koncertni jami, eni največjih v tem sistemu, s površino 3000 kvadratnih metrov in višino 45 metrov. Sprejme lahko do deset tisoč ljudi in že na prelomu 19. stoletja so se tu dogajala prireditve: opere, koncerti, zdaj tudi žrebi za velike športne dogodke. Zraven je jamska pošta, ki je bila najprej v Plesni dvorani. Obiskovalci so lahko od tu pošiljali razglednice s posebnim žigom. Na binkoštni ponedeljek leta 1904 je bilo v treh urah poslanih 14 tisoč razglednic. Seveda ne sme manjkati tudi prodajalna s spominki.

Z vlakcem se zapeljemo proti izhodu in se razveselimo sonca. V samopostrežni restavraciji, ki ni ravno poceni, se okrepčamo,