Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica gre na pot z Železniške postaje Sevnica z vlakom ob običajni uri - 7.39. Najprej nas je sedem, na Bregu se nam pridruži še osma.
Prestopamo v Zidanem Mostu in prispemo v Celje ob 8.24. Dovolj časa imamo, da se počasi sprehodimo do Avtobusne postaje Celje, kjer počakamo na avtobus za Mozirje (pelje še naprej v Logarsko dolino) ob 9.10. Šofer nam prijazno pove še nekaj informacij, ob desetih smo v Mozirju.
Narahlo dežuje, nič zato, mi sonce v sebi nosimo, dežnike pa tudi pri sebi za vsak slučaj.
Z zanimanjem si ogledujemo dobrote tega področja, razstavljene v avtomatih. V lokalu si naročimo kavo in pokličemo v Gostilno s Pizzerijo Pri Peku, da naročimo malice. Dež noče ponehati med celotnim trajanjem obiska, ampak nas ne moti preveč. Plačamo šest evrov vstopnine za upokojene,
v čast našega prihoda uslužbenka prižge vodomet in ogled se lahko prične.Mozirski gaj je park, ki je bil včasih gmajna, od leta 1974 do 1978 so ga uredili, potem pa še večkrat po poplavah in neurjih. Za okrog sto gredic na sedmih hektarih površine skrbi posebna ekipa, tudi veliko prostovoljcev, zasaditve pa prispevajo cvetličarji iz cele Slovenije.
Letos je tu zacvetelo okrog 150 tisoč tulipanov (preko 50 vrst), 20 tisoč mačeh, marjetic in spominčic, 30 tisoč hijacint. Zgodnejše sorte, predvsem narcise, že odcvitajo, nekaj gredic tulipanov je še v popkih.
Počasi se sprehajamo,
fotografiramo pred hišico
Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.
in pod obokom iz mačeh,
pokukamo v kajžarsko bajto in Cerkvico svetega Valentina,
pri jezu obrnemo in hodimo še mimo pravljičnih hišic,
Spodnji posnetek: Marta Brežan.
preko mosta v japonskem stilu, mimo čebelnjaka ter hiše s prikazom obrti, mlina in žage ... V želodcu nam že kruli in napotimo se v stari del Mozirja s Cerkvijo svetega Jurija. To je kraj z okoli 2100 prebivalci, ki je tudi sedež občine. Omenjajo ga že v 12. stoletju, v 14. stoletju pa postane trg.
Malico pa najdemo Pri peku v novejšem delu: velik krožnik ričeta z veliko mesa in posladkom (6 evrov 30) ali dva dunajska zrezka z rižem in solato (6 evrov 50). Dobro se podpremo.
Dež poneha in odločimo se za polurni sprehod po peščeni stezi ob Savinji navzgor do naselja Nazarje. Ob poti so zasajene drevesa češenj, ki obetajo veliko sadja, za utrujene pa je poskrbljeno s klopcami. Najprej se nam pokaže Gradišče (Samostanski hrib) z župnijsko cerkvijo Matere božje iz leta 1661, kasneje je barokizirana. Poleg nje stojita dva samostana: frančiškanski in samostan nun klaris (zelo strog red).
Na desni ob sotočju Drete in Savinje zavzema pomembno mesto Grad Vrbovec. Prvotni grad so na strateško važnem področju zgradili že v 12. stoletju, od njega so ostale samo še ruševine, sedanjo zgradba pa je iz 16. stoletja, leta 1944 so jo partizani požgali in poškodovali. Za kraj z okoli 900 prebivalci so v njej namestili knjižnico, tu je tudi sedež Občine Nazarje, dva lokala, v enem delu pa so uredili Muzej gozdarstva in lesarstva. Tovarna hišnih aparatov BSH (Bosch in Siemens) je tu, veliko žag in drugih obratov predelave lesa, včasih je obratoval tu znani Elkroj.
Stopimo na dvorišče gradu in se povzpnemo na skalo sredi njega, za obisk Muzeja pa ni več dovolj časa. Do avtobusnega postajališča je le nekaj sto metrov, ravno prav, da nam ni treba odpirati dežnikov; spet začne deževati. Avtobus ob 14.51 naj bi vozil samo do Mozirja in bi bilo treba tam prestopiti za Celje ob 15.10, izkaže pa se, da se bomo peljali direktno.
V Celju smo ob štirih in vlak za Zidani Most odpelje ob 16.28, tam prestopimo in pred pol šesto smo v Sevnici.
Tudi malo dežja nam ne pride do živega, da ne bi pohajkovali in uživali.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar