14 se nas zbere od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na Železniški postaji Sevnica za regionalni vlak ob 6.57 v smeri Ljubljane, dve Krčanki pa sta že na vlaku. Vlak nima veliko zamude, toliko pa le, da moramo pohiteti na avtobus ob 8.30 za Rateče. Na njem pa presenečenje: Branka, ki je razumela, da gremo na pot uro prej. Za vseh 17 je dovolj prostora na avtobusu, ki nas v Dovje pripelje malo prepozno, da bi ujeli turistični avtobus, ki vozi v sezoni skoraj vsako uro v Dolino Vrata 20 minut čez polno uro, nazaj pa 15 minut čez; zastonj pa bi ga čakali ob treh. Nič hudega, v bližini je prijeten lokalček s teraso, gremo na kavo! Nič od kave, odpirajo šele ob dvanajstih, mi pa mize in klopi izrabimo za malico.
Še posnetek pod kipom Jakoba Aljaža in na avtobusnem postajališču nekaj podatkov o Dovjem in Mojstrani.
Dovje je razloženo naselje z gručastim jedrom in dobrimi 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Skupaj z bližnjo Mojstrano tvori krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. Leži v Zgornjesavski dolini na rečnem vršaju, ki ga je nasulo več potokov izpod karavanške Kepe. Naselje je nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto, ki vodi skozi Zgornjesavsko dolino od Jesenic proti Kranjski Gori. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca in Vatiš. Prebivalci se preživljajo z živinorejo (poleti še vedno pasejo na planinah), nekateri pa so zaposleni na Jesenicah in v sosednji Mojstrani. Dovje je v zgodovinskih virih izpričano leta 1029 kot Lenginvuélt, leta 1065 kot Lenginvelt in leta 1318 kot Langenuelt. Slovensko ime temelji na prevodu nemškega imena (dobesedno 'dolga njiva'), domnevno z razvojem narečja iz *dolgē (polje), ki se nanaša na uporabo okoliških zemljišč. Župnijska Cerkev svetega Mihaela je z začetka 14. stoletja. Na Dovjem je 38 let župnikoval skladatelj in gornik Jakob Aljaž. V župnišču mu je posvečena spominska soba, ob magistralni cesti med obema Mojstrano in Dovjem stoji njegov spomenik. (Vir: Wikipedia)
Skupaj ugotavljamo, za kaj je zaslužen Jakob Aljaž: za en goldinar je odkupil zemljišče na vrhu Triglava, da je ta ostal slovenski, potem pa je imel velike težave s Krajnskim avstrijsko nemškim planinskim društvom. Vztrajal je in postavil stolp, ki so ga v šestih delih izdelali v Šentvidu pri Ljubljani, po železnici pripeljali do Mojstrane, en teden ga je šest nosačev nosilo na vrh Triglava in 7. 8. 1895 so ga v petih urah postavili. Aljaž je sodeloval tudi pri gradnji koč, kapelice v Vratih, skomponiral pa je tudi melodijo Oj, Triglav moj dom, ki je himna slovenskih planincev in planink.
Mojstrana je gručasto naselje s skoraj 1.100 prebivalci v Občini Kranjska Gora v Zgornjesavski dolini pod cesto Jesenice - Kranjska Gora, na prodnem vršaju ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Bistrice. Ob slednjem se proti jugozahodu odpira ledeniška dolina Vrata. K naselju spadajo zaselki Šraj, Ros in Peričnik. Skupaj z Dovjem tvori Krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. V naselju se odcepi cesta proti jugu čez Kosmačev preval (847 m) med planoto Mežaklo (1593 m) in triglavskim pogorjem v dolino Zgornje Radovne, od tam pa v ledeniški dolini Krmo in Kot. Razvoj naselja je povezan s fužinarstvom in nahajališči železove rude v bližini, pa tudi s cementarno, ki je propadla po prvi svetovni vojni. Danes se prebivalci ukvarjajo z živinorejo, povezano s poletnim planinskim pašništvom, ter z delom v domači kovinski, lesni in tekstilni industriji in na Jesenicah. V bližini je manjša hidroelektrarna. Pomemben je turizem, tu je osrednje izhodišče za vzpone v Julijce in Karavanke, poleg naselja je smučišče z vlečnico. Ogleda vredne zanimivosti so Cerkev svetega Klemena iz 17. stoletja, Triglavska muzejska zbirka oziroma Slovenski planinski muzej, orjaški vaški oreh z obsegom 470 cm, park Triglavski gaj, Šmercova hiša, Ambrožčeva hiša, visoka slapova Spodnji in Zgornji Peričnik v dolini Vrat, ostanki akvadukta za nekdanjo cementarno, Aljažev dom in spomenik padlim partizanom gornikom v dolini Vrat, severna stena Triglava, ledenik Zeleni sneg in ob njem Triglavsko brezno. Iz Mojstrane izhajajo nekateri znani slovenski športniki, smučarski skakalec Janez Polda, smučarja Jure Košir in Alenka Dovžan in športna plezalka Martina Čufar. Slovenski planinski muzej je odprt od leta 2010. Markantna stavba spominja na obliko visokogorskega planšarskega zavetišča. V ostenju Grančišča sta dve atraktivni zavarovani poti - ferati, ki vam omogočata nove izkušnje v skalnem kraljestvu. Izbirate lahko med dvema različnima feratama, ki imata skupno tudi to, da je zelo kratek dostop do stene in vstop v smer. Dober pogled nanju se nam odpre pri Slovenskem planinskem muzeju. Prva ferata (Aljaževa pot) je lažja in ocenjena na B težavnost, dolga 300 m, primerna tudi za tiste, ki se še urijo v skalnem svetu. Druga ferata Pot mojstranških vever'c je težja in ocenjena na C/D težavnosti, dolga 250m, primerna za tiste, ki imajo v takem svetu že kar nekaj izkušenj. Ferata zahteva znanje in fizično moč. Obe ferati nas pripeljeta na vrh Grančišča, od tam pa nas najprej preseneti pogled na bližnje Julijske Alpe in Karavanke. Pot navzdol poteka po označeni sprehajalni poti skoraj do izhodišča. (Vir: Wikipedia)
Avtobus zavija proti postajališču Kamne, potem pa mimo Cerkve svetega Klemna in skozi Mojstrano. Počasi napredujemo po ozki cesti, ki jo marsikje zožajo še parkirana vozila, ampak šofer spretno krmari med njimi in se uspe srečati celo z drugim avtobusom. Ustavimo se pri Slapu Peričnik, potem pa do parkirišča v bližini Aljaževega doma nič več, čeprav sta predvideni še dve postajališči.
S parkirišča je treba malo peš skozi gozdiček mimo Šlajmerjevega doma in po travniku, ki tokrat ni zabasan s pločevino kot je bil pred nekaj leti.
Vrata so naša najbolj znana in verjetno najbolj priljubljena alpska dolina. V svojem zatrepu se zaleti v široko Triglavsko severno steno. Če bi se dolini Vrat radi bolj posvetili, se sprehodite po poti Triglavske Bistrice, ki poteka od Mojstrane do Aljaževega doma (10 km, 3 ure). Aljažev dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), tako imenovanemu Triglavskemu župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora. Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904. Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila. Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-Matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Novi Šlajmerjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmerjeva vila. Edo Šlajmer je bil znani kirurg, tudi podprl ustanovitev Gorske reševalne službe, vilo je postavil leta 1907. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978. (Vir: Wikipedia)
Foto: Marta Brežan.
Ustavimo se na terasi Aljaževega doma, ki nudi pestro izbiro hrane, dobro se podpremo in končno pridemo tudi do kave.
Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.
Počasi se sprehodimo do spomenika z vponko in se fotografiramo s Severno steno Triglava v ozadju. Res je mogočna, ampak kar težko je verjeti, da je široka 3000 in visoka 1000 metrov. Vidimo izhodišče Tominškove poti na Triglav, ki je trenutno zaradi podrtega drevja zaprta, spomnimo se poti čez Prag, neverjetne pa se nam zdijo plezalne poti med tem skalovjem. Sprehodimo se še malo naprej, potem pa se vrnemo.
Kapela svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih je bila blagoslovljena 29. julija 1928. Blagoslovil jo je takratni ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Načrti zanjo so sicer obstajali že okoli leta 1925. Prvotna zamisel Jakoba Aljaža je bila kapela v obliki rimskega Panteona, lepo umeščena v »Aljažev naravni park v Vratih«. Toda ravno zaradi 1. svetovne vojne in drugih težav, ki so nastopile pred in po njej, je bila gradnja kapele izvršena šele dobro leto po Aljaževi smrti. Ob Aljaževi 80-letnici je Aljažev klub Slovenskega planinskega društva sklenil, da pozida kapelico v Vratih in tako uresniči enega od mnogoterih načrtov dovškega župnika. Znani radovljiški arhitekt in Aljažev prijatelj Ivan Vurnik, ml. je naredil načrte za sedanjo kapelo ter jih Aljažu podaril kot darilo. Današnja kapela nima oblike rimskega Panteona, temveč je precej manjša. Kljub temu lepo spada v gorsko idilo. Okolica s kapelo, Aljaževim domom in Triglavom v ozadju je zato enkratna podoba naravnega parka, kot si ga je Aljaž nekdaj zamislil. To lepo kuliso radi uporabijo za številna snemanja TV-oddaj planinskega in duhovnega značaja. Kapela sicer ni doživela podobne usode kot njena soseda na Kredarici, ni pa bila daleč od tega. Da se to ni zgodilo, je precej pripomoglo nasprotovanje nekaterih domačinov, ki so takrat delali v Aljaževem domu. Tako se je kapela izognila uničenju in dolga leta služila kot neke vrste »mrtvašnica« ponesrečenih planincev, ki so jih prinesli iz triglavskega pogorja. Bilo pa je v njej tudi neke vrste skladišče. Da svete maše niso bile zaželene, priča zgovoren zapis tedanjega župnika na Dovjem, gospoda Alojza Avguština, ki je deloval na Dovjem od leta 1951 do 1983. Kapela je doživela nekaj prenov ostrešja ter utrditev tlaka zaradi posedanja griča, na katerem stoji. Po letu 2000 je dobila elektriko ter še nekatero drugo cerkveno okrasje, ki je bilo v celoti dar planincev in drugih prijateljev gora. Zato je kapela med drugim prizorišče sklepa vsakoletnih tradicionalnih Aljaževih dni konec avgusta ter srečanja ob obletnici ponovne postavitve križa na Škrlatici. Bogoslužje je od začetka junija do konca septembra vsako nedeljo ob 16. uri ter nekaterih drugih godovih in priložnostih. (Vir: Wikipedia)
Ob 14.15 se odpeljemo nazaj in ustavimo še pri Slapu Peričnik. Najprej si ga ogledamo s ceste, potem pa krenemo po ozki in strmi poti do 52 metrov visokega prvega slapa.
Posnetek s fotoaparatom Marte Brežan.
Vode je veliko in dobro nas poprši, posebno pa nas navduši mavrica na njem. Bolj pogumni se povzpnejo še do drugega slapa, ki je visok 16 metrov, potem pa za vodno zaveso prvega in po drugi poti navzdol. Zanimivo bi bilo videti, kako slapova izgledata pozimi, ko voda zmrzne v ledene kapnike.
Foto: Marta Brežan.
Ob treh avtobusa ni, zato v Koči pri Peričniku posedimo ob pijači in klepetu in počakamo na tistega ob 16.20. Da bi ulovili avtobus za Ljubljano ob 16.36, izstopimo že na postajališču Kamne in res nam uspe. Na njem pa nas spet pričaka tudi Branka, ki je ostala dlje v Vratih in se vrnila na štop. Šest se jih je odločilo za zgodnejši odhod brez postanka pri Slapu Peričnik, dve pa sta ostali še uro več kot večina. V Ljubljani vstopimo na vlak ob 18.55, pred pol deveto smo v Sevnici.
Krasen dan, bi bil pa še lepši brez zamud vlakov in avtobusov.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar