Koper v slabih treh urah - 5. 7. 2023

Zjutraj Slovenske železnice uradno sporočajo, da bo naš vlak proti Ljubljani ob 7.39 imel 105 minut zamude. Informacijo mi na Železniški postaji Sevnica potrdijo. Kaj pa zdaj? Deset nas je zbranih od Vredno pozornosti pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in tuhtamo, kaj napraviti. Pa se vlak iz Dobove pojavi ob 7.56, sprevodnik najavi naš prihod v Zidani Most in IC vlak Hodoš - Koper nas počaka. 

Do Ljubljane je zelo poln, potem pa je bolje. Ni pa dobra hitrost: vozimo počasi, pri Zagorju stojimo in do Ljubljane imamo skoraj eno uro zamude, ki jo obdržimo do Kopra. Še dobro, da ima vlak višjega ranga prednost pred osebnimi, ampak zaradi odstranjevanja posledic plaza je odprt samo en tir.

Vožnja se vleče, malo klepetamo, malo dremamo, oživimo pa ob ovinku in ostanku viadukta v Borovnici ter pri spustu s Črnega Kala in pogledu na Hrastovlje.

Ob pol enih smo na Železniški postaji Koper. 

Foto: Marta Brežan.

Osvežimo se s kavo in drugi napitki, Ivanka in Mari pa nam servirata sladko malico: prva čokoladne rogljičke, druga polno škatlo potratne potice in drugih sladkih dobrot. Kar težko se odpravimo naprej.

Pripelje lokalni avtobus številka 2 (tudi 2a bi bil pravi), ki vozi v smeri Bolnišnica Izola in bi se z njim lahko peljali do Tržnice Koper, vendar na njem ne moremo kupiti karte za fanta, ki še nima kartice za zastonjske prevoze, kupili bi jo lahko samo na blagajni. Nič zato, gremo pa peš: mimo poslovnih stavb in trgovin 

do Vrat Muda, ki so edine ostale še od nekdanjih dvanajstih v mestnem obzidju. Tudi del obzidja še stoji in na njem stari umivalnik. Podrobnosti pod video posnetki!

Prvi posnetek je delo Marte Brežan.

Stopimo do Da Pontejevega vodnjaka, do koder je včasih pritekala voda za celo mesto, potem pa po ozkih ulicah z mnogimi palačami do Titovega trga. 

Tu se najprej zazremo v zvonik, potem pa stopimo v Stolnico Marijinega vnebovzetja občudovat največje orgle v Sloveniji, ki so jih postavili leta 2021. Ivanka se spomni, da so ob tem odkrili poslikan tram stare gotske cerkve, o kateri do sedaj niso imeli materialnih dokazov.

Na trgu občudujemo Pretorsko palačo, nekdanjo Armerijo, Foresterijo in Ložo z eno najstarejših kavarn v Sloveniji.

Pot nas potem vodi na ostanek obzidja Bastion Belveder, pod katerim je trenutno parkirana velika križarka Norwegian Gem. Na levi pokritiziramo nekdanji Tomosov samski dom, ki s svojo višino kazi silhueto starega dela Kopra, potem pa se mimo kopališča 

spustimo na obalo s cvetočimi oleandri in vrtnicami. Malo se ohladimo v senci Taverne - nekdanjega skladišča soli, sicer pa nas ves čas hladi tudi prijeten vetrič. Nad novo Semedelsko plažo, z nasutjem katere leta 2021 je Koper pridobil 20 tisoč novega kopnega,  opazimo tudi Gravisijev grad, ki so ga vrnili lastnikom, Lado pa nam pove, da je ob obnovi stilno pohištvo izdelal mizar Guček z Vrha pri Boštanju.

Lakoto potešimo na Tržnici: privoščimo si morske sadeže, večina se odloči za lignje, ki so res slastni, porcije pa obilne. Ob tem delamo družbo Tomu Križnarju (popotnik, avtor potopisov, aktivist za človekove pravice) in njegovi ženi ter z njima poklepetamo o popotniških načrtih: z avtom se odpravljata v Gruzijo.

Foto:Marta Brežan.

Nekaj časa še imamo, sprehodimo se po parku s cvetočimi oleandri in sivko, žuborečo vodo, privlačnimi klopcami ... Najbolj nam prijajo pršilci z vodno meglo, v kateri se osvežimo, saj sonce že kar pripeka. Centralni mestni park so uredili leta 2018 na 26 tisoč kvadratnih metrih za tri milijone evrov.

Zdaj pa hitro na vlak, ki nas čaka prijetno ohlajen, odpelje pa točno po voznem redu ob 15.20. Začuda nam ni treba plačati dodatka en evro in pol za IC vlak; mogoče je to skromno nadomestilo za zamude. V Zidani Most pripeljemo z minimalno zamudo in ujamemo še regionalni vlak proti Dobovi. Ob 19.27 smo v Sevnici.

KRATKO - A SLADKO!

Več posnetkov

Video:

KOPER

Koper (italijansko Capodistria), je z okoli 26.000 prebivalci (2020) peto do šesto največje mesto v Sloveniji (skupaj z Velenjem), eno najpomembnejših regionalnih središč v državi, drugo največje v Istri (na istrskem polotoku, za hrvaškim Puljem) oziroma največje v Slovenski Istri. Je središče istoimenske mestne občine, Obalno-kraške statistične regije in obalne mestne aglomeracije (Slovenska obala), ima pa tudi edino slovensko tovorno pristanišče. Koper je sedež rimskokatoliške Škofije Koper, ene od treh slovenskih javnih univerz, Univerze na Primorskem, Znanstvenoraziskovalnega središča (ZRS), dvojezične radijske in televizijske postaje, Pokrajinski muzeja, pokrajinskega in škofijskega arhiva, knjižnice Srečka Vilharja, Pristaniške kapitanije oziroma Pomorske uprave RS in mednarodnega pomorskega mejnega prehoda, upravne enote, pa tudi enega od štirih višjih sodišč v Sloveniji. V Kopru je tudi Športni park Bonifika in prometno vozlišče, najpomembnejše je izvennivojski priključek Slavček ter potniška (avtobusna in železniška) postaja. Mesto je na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina.

Prva poselitev koprskega otoka sega v rimsko republikansko obdobje. Novejše arheološke najdbe iz 3.–1. st. pr. n. š. segajo v čas, ko je bila v pisanih virih na širšem koprskem območju omenjena antična grška naselbina Palada nato Aegida. Koper se je leta 932 povezal z Benečani. Ti so skrbeli za varnejšo plovbo, s pogodbami pa so si počasi podrejali mesto. Leta 1186 je Koper postal svobodna komuna z voljeno oblastno strukturo. Po daljšem obdobju samostojnosti je leta 1279 tudi Koper prešel pod Benečane in uspešno tekmoval s Trstom. V 16. stoletju je Koper dobil sodišče za civilne in kazenske zadeve ter nekaj drugih upravnih funkcij ter pristojnosti tudi za naselja v zaledju severne Istre. Turški vpadi Kopra niso ogrozili, le zaledje. Mesto je prizadela kuga, v času katere se je število prebivalstva zmanjšalo z 8.000 na 1.800. Počasi si je s pomočjo trgovine s soljo, prodaje olja in vina mesto opomoglo. Šele sredi 17. stoletja so ponovno našteli 4.500 prebivalcev. Koper je pomembno gospodarsko moč ohranil vse do 17. stoletja, ko sta bila Trst in Reka proglašena za svobodni pristanišči. Pomembno pomorsko in trgovsko vlogo je Koper izgubil s propadom Beneške republike leta 1797, ko je Napoleon Bonaparte slednjo razpustil, Koper pride pod Avstrijo. Po letu 1819 se je začelo dokončno rušenje mestnega obzidja, leta 1827 so Avstrijci zgradili kilometer dolg nasip s cesto od starega pristanišča do Semedele, s čemer so otok povezali s kopnim. Med italijansko vladavino med obema svetovnima vojnama je več deset tisoč Slovencev moralo zbežati v Jugoslavijo in druge države, fašistično obdobje je bilo najslabše v koprski zgodovini. Tu je bil tudi eden največjih fašističnih zaporov s posebno dislocirano mučilnico pri Semedeli. Koper je bil osvobojen 30. 4. oziroma 1. 5. 1945. Po koncu druge svetovne vojne se je v letih od 1945 do 1954 iz Kopra izselila v Italijo večina avtohtonega italijansko govorečega prebivalstva. Leta 1947 je bila podpisana Pariška mirovna pogodba, s katero je Koper na podlagi Devinskega sporazuma postal sedež cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Po podpisu Londonskega memoranduma leta 1954 je Koper postal pomembno gospodarsko in politično središče slovenske obale, kar je povzročilo njegov hiter razvoj. PRISTANIŠČE!

Pretorska palača – je na Titovem trgu in spada med osrednje arhitekturne spomenike Kopra. Služila je posvetnim mestnim funkcijam, do konca 18. stoletja je bil v njej sedež beneških podestov in kapitanov. Sedanjo podobo je dobila v 15. stoletju, ko so v glavno pročelje namesto gotskih vzidali polkrožno zaključena renesančna okna. Vrhnji del palače so dopolnili z gibelinskim zobčastim nadzidkom. Palačo krasijo napisni kamni, kipi in grbi. Slikovita palača je bila nekdanji sedež mestnih vladarjev, danes pa je pomemben protokolarni objekt in mestna hiša. Pretorska palača zapira južno stran osrednjega mestnega trga – Titovega trga. Palača je bila zgrajena v 13. stoletju, današnjo podobo pa je dobila sredi 15. stoletja. Na stavbi prevladujeta pozno gotsko-renesančni slog in beneška gotika. Palačo krasi zunanje stopnišče, zunanji balkon, značilno pročelje, kip Pravice z mečem, v številnih okrasnih grbih pa je vklesana zgodovina Kopra. Palača je bila nazadnje prenovljena leta 2001. V pritličju palače so danes Turistično-informacijski center (TIC), stara lekarna in razstavni prostor, v prvem nadstropju pa so med drugim poročna dvorana, protokolarna županova soba ter sejna soba, v kateri zaseda občinski svet.

Armerija in Foresterija: obe stavbi sta nastali v 15. in 16. stoletju – sprva sta bili ločeni, kasneje pa so ju povezali. Armerija je bila v času Beneške republike (do leta 1550) skladišče orožja, nato mestna hranilnica oz. zastavljalnica za revnejše, leta 1871 pa je postala sedež mestnega županstva. Foresterija, včasih imenovana Albergo nuovo, je služila sprejemu in bivanju gostov koprskega podestata. Foresterija ima kamniti renesančni vhodni portal, imenovan »Porta del Corte«. Nad preklado sta vidna grb župana Petra Loredana in letnica 1506. Vidna je tudi vklesana zahvala temu županu ob postavitvi portala. Danes sta v stavbah rektorat Univerze na Primorskem in knjižnica Fakultete za humanistične študije.

Loža (Loggia) - nasproti Pretorske palače, čudovita stavba iz 15. stoletja (kasneje preurejena v 17. stoletju) Krasijo jo lepi beneški gotsko zašiljeni loki. Namenjena je bila meščanskim razpravam, ki so jih nato upoštevali v mestnem svetu. Stavbo krasi tudi kipec Marije z otrokom, ki so ga postavili v spomin na uničujočo kugo leta 1554/1555. V sredini 19. stoletja je v pritličju stavbe zaživela kavarna, ki velja za eno najstarejših v Sloveniji.

Stolnica Marijinega vnebovzetja – zapira vzhodno stran Titovega trga. Njena zgodovina sega v 12. stoletje, ko je mesto dobilo lastno škofijo. Ob koncu 15. stoletja so cerkev povečali. V spodnjem delu je arhitekt ohranil gotski slog, više je pa dodal renesančni pridih. Spet so jo povečali v prvi polovici 18. stoletja, ko so ustvarili nov dvoranski prostor, v katerem so z igro svetlobe pridobili svečano atmosfero. Bogastvo nekdanje cerkve se je izgubilo ob začetku 19. stoletja, ko so razpustili samostane in cerkvene rede. Kljub temu je v notranjosti nekaj umetnin. Zvonik stolnice je bil nekoč utrjen objekt.

Na mestu, kjer je bila v antiki romanska bazilika, stoji stolna cerkev Marijinega vnebovzetja, znana tudi kot stolnica sv. Nazarija. Po nekaterih virih naj bi to bila že šesta cerkev na tem mestu. Sedanja cerkev naj bi nastala v 11. stoletju, od takrat je bila večkrat prenovljena. Spodnji del je v gotskem, zgornji pa v renesančnem slogu. V prvi polovici 18. stoletja so stolnico povečali. Danes cerkev velja za eno od največjih v Sloveniji. V dolžino meri 70, v širino pa 25 metrov. V cerkvi si lahko ogledate umetnine Vittoreja Carpaccia in marmorni nagrobnik sv. Nazarija (mestnega zavetnika in koprskega škofa iz 6. stoletja), ki ga je Beneška republika podarila mestu okoli leta 1350. Posebnost koprske stolnice je krstilnica – Rotunda Karmelske Matere božje (nekdaj krstilnica sv. Janeza Krstnika), ki je ločena od cerkve. Gre za romansko rotundo s trojno slepo arkado. V njeni notranjosti je bazen za krščevanje. Krstilnica je bila predelana leta 1317, notranjost pa je bila barokizirana (1747-1749).

Ob cerkvi je 54 metrov visok Zvonik iz 12. stoletja, ki je bil s stolnico spojen leta 1488. 54 metrov visok koprski Zvonik oziroma mestni stolp, ki ima v osnovi vse značilne poteze romanske utrdbene arhitekture, naj bi zrasel že v 12. stoletju, vendar o tem ni zanesljivih podatkov. Rekonstruiran naj bi bil med leti 1418 in 1480, današnjo podobo pa je dobil leta 1664. Velika ura sredi stolpa naj bi izhajala iz leta 1463. Stolp je bil včasih samostojna zgradba, leta 1488 pa so ga spojili s cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Že v dobi oglejskih patriarhov je predstavljal utrjeno obrambno točko in tak značaj ohranil tudi v začetnem beneškem obdobju. Z južne strani je bil prek arkadnega mostu povezan s palačo vicedomov, ki je gledala na prehod med glavnim trgom in trgom Brolo. Pred vhodnimi vrati je bilo kamnito stopnišče, od koder je občinski glasnik skliceval meščanstvo in mu naznanjal sporočila in razglase podestatov. Zvon sv. Nazarija, ki se nahaja v Zvoniku, je najstarejši delujoči zvon v Sloveniji. Ulit je bil v Benetkah v livarni mojstrov Jakoba in Nikolaja leta 1333. Sicer so zvonovi v mestnem stolpu skozi stoletja uravnavali mestno življenje, saj so klicali k maši, delu, počitku, oznanjali pa so tudi nesreče, požare, neurja, bolezni, brodolome, meglo in vojne nevarnosti. Pred leti popolnoma obnovljen mestni stolp danes omogoča lep razgled po mestu in okolici, hkrati pa je s svojo presegajočo višino odlična markacija, ki označuje mestno središče. Ogled koprskega Zvonika je možen v času obratovanja TIC-a oziroma po predhodni najavi. Razgledna ploščad je na višini 43 metrov, do koder nas vodijo 204 stopnice. Vstopnice (4,50) za ogled so na voljo v TIC-u (v Pretorski palači). Zimski urnik (1. 10.-17. 6.): vsak dan 9.00-16.30, Poletni urnik (18. 6.-30. 9.): vsak dan 9.00-13.00 in 15.00-18.30.

Da Pontejev vodnjak – največji mestni vodnjak, prvič omenjen že leta 1423 (?), iz leta 1666 je na Prešernovem trgu. Postaviti ga je dal mecen Lorenzo de Ponte. To je osemkotni bazen za vodo, ki ga obkroža 15 majhnih pilastrov z znaki koprskih plemiških družin, ki so dale denar za vodnjak. Uporabljali so ga do leta 1898. Gre za vodnjak na trgu, ki je predstavljal glavi stik otoškega Kopra s kopnim. Tu se je končal vodovod, ki je dovajal vodo v mesto. Današnjo baročno podobo je dobil leta 1666, ko ga je dal na novo postaviti podestat Lorenzo Da Ponte. Osmerokotni vodni bazen z lokom, ki predstavlja most (simbolna povezava s priimkom podestata), je dodatno okrašen še s piramidami, grbi, kamnitimi obrazi, drugimi motivi in ogrado.

Mestna vrata Muda (Prešernov trg) – z obzidjem jih je dal leta 1516 postaviti pretor Sebastiano Contarini. Ta vrata so nekoč vodila na most, ki je povezoval otok s kopnim. Ena od najpomembnejših znamenitosti Kopra so zagotovo Vrata Muda – nekdaj glavna in danes edina (od nekdanjih dvanajstih vrat zunanjega zidu) ohranjena mestna vrata, zgrajena leta 1516, v renesančnem slogu. Vrata posnemajo antični slavolok, med heraldičnim okrasjem pa izstopa sonce – mestni grb. Ob večjih so tudi manjša, pomožna vrata. Včasih je bil pred vrati most, ki je Koper, ko je ta še bil otok, povezoval s kopnim. Na mostu so Benečani zgradili utrdbo, t.i. Levji grad (Castello Leone), ki je služila tudi kot mitnica. Grad je služil obrambi mesta in je bil leta 1620 obnovljen, leta 1820 pa porušen s strani avstrijske vojske. Ohranjen relief leva sv. Marka, ki je bil na utrdbi, je bil leta 1924 prestavljen na palačo Totto ex Gavardo, ki se nahaja na Kidričevi ulici. Ob vratih si lahko ogledate tudi del nekdanjega obzidja, s strani trga pa tudi stari umivalnik. Levo od vrat je ostanek nekdanjega mestnega obzidja z manjšimi obokanimi vrati, desno pa cerkev sv. Bassa iz konca 16. stoletja, ki je zrasla na mestu nekdanjega hospicija – mestnega zavetišča za ubožne in tujce.

Taverna na zahodni strani Carpacciovega trga – nekdanje skladišče soli, kjer se danes odvijajo najrazličnejši glasbeni, kulturni, kulinarični in drugi dogodki. Skladišče soli je bilo postavljeno v 17. stoletju ob obzidju in starem koprskem mandraču. Po prvotnem sporu z Beneško republiko (prvič leta 1145), kjer je bil Koper poražen in prisiljen v t.i. »prisego zvestobe« beneškemu dožu, ob kasnejših spopadih Koper ni sodeloval (ostal je lojalen Benečanom) in tako je leta 1182 v zahvalo dobil, za dobo 29 let, pravico do monopolnega pristanišča soli, z izključno pravico na odseku med Gradežem in Puljem za uvoz soli na celino. S tem je Koper uveljavil svoj ekonomski primat med istrskimi mesti.

Bastion Belveder (Baluardo del Belvedere) je utrjena ploščad, ki je v preteklosti imela obrambno funkcijo. Svojčas je bilo to skladišče orožja, kasneje pa je postalo mestno razgledišče. Bastion iz leta 1554 (katerega videz se je v 19. stoletju nekoliko spremenil, leta 2010 pa je bil obnovljen) je edini ohranjeni utrdbeni objekt koprskega zunanjega obzidja. Ob utrdbi je danes panoramsko dvigalo, ki povezuje potniški terminal s starim mestnim jedrom.

Čevljarska ulica - z osrednjega mestnega trga se vije glavna sprehajalna ulica starega mestnega jedra. Ker so bile nekoč tu večinoma čevljarske delavnice, od tod izhaja njeno poimenovanje. Sicer je ulica znana tudi pod imenom Calegaria in je že stoletja namenjena trgovcem in obrtnikom, ki imajo v pritličju palač poslovne prostore. Tukaj lahko občudujete različne palače in posebne hiše, nekatere so nekoliko odmaknjene od ulice. Poleg Hiše Orlandini in Palače Barbabianca, si lahko ogledate še ozko beneško gotsko stanovanjsko hišo s poslikano glavno fasado – Hišo Galli (Čevljarska ulica 1, hiša se stika s Pretorsko palačo), baročno stanovanjsko hišo iz 18. stoletja, sestavljeno iz več gotskih stavbnih enot, ki jih povezuje majhno notranje dvorišče (Čevljarska ulica 5), renesančni dvoriščni portal (Čevljarska ulica 7), baročno palačo iz 18. stoletja (Čevljarska ulica 17), neogotsko palačo iz 19. stoletja (Čevljarska ulica 23), baročno Palačo Pellegrini de Favento iz 17. stoletja (Čevljarska ulica 25/ Ulica OF 2), nasproti te pa Palačo De Franceschi (ki naj bi bila v začetku 20. stoletja sedež hranilnice »Cassa rurale di prestiti e risparmi«). V ulici sta zanimivi tudi baročna stanovanjska Hiša Biscontini – Minca iz 16. stoletja z ohranjenim renesančnim vhodnim portalom (Čevljarska ulica 30) in palača na naslovu Čevljarska ulica 38.

Tomosov blok je povojni stanovanjski blok, delo arhitekta Eda Mihevca. Gre za 10-nadstropno stolpnico, zgrajeno leta 1957, kjer je bilo prvotno 90 majhnih garsonjer. Te so bile namenjene delavcem tovarne Tomos, ki so prihajali iz nekdanjih jugoslovanskih republik (v bistvu je bil to samski dom). Stolpnico so mnogi kritizirali, predvsem zaradi njenega porušenja silhuete mestnega jedra. Stolpnico so leta 2018 prenovili, danes so v njej stanovanja.

Gravisijev grad: na vzpetini nad Koprskim zalivom stoji Gravisijev grad z obzidjem. Grad je bil zgrajen leta 1885 v neogotskem slogu. Postaviti ga je dal koprski zdravnik in plemič Pio Gravisi – Barbabianca. Kasneje so se lastniki menjali, nekaj časa je bil celo v lasti Mestne občine Koper, sedaj pa je ponovno v zasebni lasti. V stavbi je bila v dvajsetih letih 20. stoletja italijanska osnovna šola, po drugi svetovni vojni pa so bila tam celo socialna stanovanja. Po ponovnem prehodu v zasebno last je novi lastnik stavbo obnovil (nekateri deli so bili porušeni in obnovljeni v prvotni podobi, ohranjena so vhodna vrata, del zunanjega obzidja in freske), dodana je bila kapelica.

Parenzana – Porečanka: nekdanja postaja železnicenasproti Vina Koper.

Mestni park ob Semedelski promenadi.

Kultura in šolstvo

Kulturne ustanove, ki preraščajo lokalni pomen, so: bogata študijska knjižnica Srečka Vilharja, Pokrajinski muzej (od leta 1911) ter radijska (Radio Koper - Capodistria) in televizijska (Tele Capodistria) postaja. Poleg slovenskih osnovnih in srednjih šol sta v mestu tudi italijanski osnovna šola in gimnazija.

Železnica

Celje – Ljubljana (1849), Ljubljana – Postojna (1856), Zidani Most – Zagreb (1862, drugi tir 1944, elektrificirana 1969),

Postojna – Koper (1967 – 40 vagonov sladkorja iz Češkoslovaške, slovesna otvoritev 2. 12. 1967 – Tito z Modrim vlakom, nekaj potniških 1972, nekaj že 1971, drugi tir?